Jedro

Tožnik ni prijavil svoje terjatve kot upnik v stečajnem postopku v dvomesečnem roku od objave oklica o začetku stečajnega postopka v Uradnem listu, zato v individualnem delovnem sporu, ki se nanaša na te terjatve, ni izkazan pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve, oziroma ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe. Takšno tožbo je potrebno zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v izreku o stroških spremeni tako, da se glasi: "Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 9.180,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbeni zahtevek (pravilno tožbo), da se razveljavi odločba F. z dne 8.5.1995, potrjena s sklepom Odbora za pritožbe z dne 8.6.1995 in da se ugotovi obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v stečaju v znesku 54.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov do plačila zavrglo in sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 29.468,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik laično pritožbo, s katero izpodbija sklep sodišča prve stopnje, zlasti glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede zavrženja tožbe pravilno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je odločilo v izreku o stroških postopka. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik zahtevanih zneskov razlik v nadomestilih plač za čas čakanja na delo ni prijavil v stečajnem postopku. Po 137. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 39/97) morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v dveh mesecih od objave oklica o začetku stečajnega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije. Ker tožnik ni prijavil svojih terjatev v stečajnem postopku, v danem obravnavanem individualnem delovnem sporu tudi ni izkazan pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve, oz. ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 288. člena ZPP pravilno zavrglo tožbo.

Tudi v primeru, ko se postopek konča s sklepom o zavrženju tožbe po 2. odst. 278. člena ZPP, mora sicer tožeča stranka povrniti toženi stranki njene stroške postopka, vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem individualnem sporu pri odmeri stroškov nepravilno postopalo. Tožnik je vložil tožbo na povračilo razlik v nadomestilu plače za čas čakanja na delo v znesku 54.000,00 SIT, kot tudi tožbo, v kateri je izpodbijal odločbo o trajnem presežku in prehodu v drugo organizacijo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) v 2. odst. 22. člena namreč določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Navedena določba je specialni predpis, ki odstopa od splošnega načela o povrnitvi stroškov postopka. Če gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, je potrebno upoštevati določbo 2. odst. 22. člena ZDSS, tudi v primerih, ko sodišče tožbo zavrže. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka bilo dolžno upoštevati citirano določbo ZDSS. Glede spora, v katerem je tožnik zahteval povračilo denarnih zneskov, je potrebno pri odločanju o stroških postopka upoštevati določbo 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Ker se odgovor na tožbo vložen dne 16.6.1997 in odgovor na tožbo vložen dne 28.3.1996 v bistvu nanašata na individualni delovni spor v zvezi z razveljavitvijo odločb o trajnem presežku, pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov teh navedenih dveh vlog na podlagi 2. odst. 22. člena ZDSS ni upoštevalo.

Zato je priznalo toženi stranki zgolj stroške za sodelovanje na naroku dne 1.10.1997 in na naroku dne 1.12.1998 po 50 točk. Upoštevajoč vrednost točke po Odvetniški tarifi (Ur.l. RS št. 3/97) v času sojenja (76,50 SIT) je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 9.180,00 SIT stroškov postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi glede odločitve o stroških postopka ugodilo in izrek o stroških v izpodbijanem sklepu spremenilo tako kot izhaja iz izreka drugostopnega sklepa. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.