Jedro

Ker vprašanje, kdo je lastnik spornih delnic in kdo je direktor delniške družbe ni pojasnjeno, revizijsko sodišče, ki sme izhajati samo iz ugotovljenih dejstev pred sodiščem prve in druge stopnje, ne more z gotovostjo presoditi, če tožena stranka res ne more izpolniti tožbenega zahtevka.

V zvezi z izpodbijanjem pogodbe med tožencem in intervenientom sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajata iz ugotovitve, da pogodba ni bila izpodbijana, toda tožnik ni dolžan izpodbijati vseh pogodb obligacijske narave, ki bi jih toženec sklepal potem, ko je sklenil pogodbo s tožnikom. Pomembne so le tiste pogodbe, na podlagi katerih je prišlo do prenosa delnic na novega lastnika, ki torej učinkujejo nasproti vsakomur.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo drugič. Prvič je zavrnilo tožbeni zahtevek, toda po pritožbi tožeče stranke je ostal v veljavi le del sodbe, s katerim je bila zavrnjena prva točka tožbenega zahtevka, v preostalih točkah odločitve o tožbenem zahtevku pa je bila sodba razveljavljena. V zvezi s prvo točko tožbenega zahtevka je bilo vloženo tudi izredno pravno sredstvo, toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo tožnikovo revizijo, tako da je bil zavrnjen tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je po pogodbi in aneksu z dne 30.6.1996 o prodaji in nakupu delnic L. d.d. L., s 1.7.1996 postal lastnik 197 delnic (prav: 297 delnic) št. 1-297, delniške družbe L. d.d. L. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo preostali tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval toženčevo soglasje za vpis tožnika kot delničarja delnic št. 1-297 v knjigo delničarjev L. d.d. L. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora toženec v celoti izpolniti pogodbo o prodaji in nakupu delnic L. d.d. L. in aneksa k tej pogodbi, oboje z dne 30.6.1996, ter izročiti vso dokumentacijo, ki se nanaša na poslovanje navedene družbe, predvsem dokumentacijo, ki je navedena v izreku prvostopenjske sodbe, ob predaji pa mu mora sestaviti in izročiti zapisnik o primopredaji, ki ga bodo podpisali tožnik in sodelujoči uslužbenci. Tako je razsodilo iz dveh razlogov: (1) ker je ugotovilo, da je toženec odstopil od sporne pogodbe in aneksa, ker tožnik svoje obveznosti iz pogodbe ni pravočasno izpolnil, saj ni plačal dela kupnine, in (2) ker tožnik ni zahteval ugotovitve ničnosti ali neveljavnosti pogodbe, ki je bila sklenjena med tožencem in intervenientom H. G. in ker ni tožil obeh pogodbenih strank.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zaradi tega, ker naj bi toženec pred to pravdo sporne delnice prodal in tudi odsvojil intervenientu, ki je sedaj njihov lastnik, je štelo, da toženec ne more izpolniti tožbenega zahtevka tako, kot ga uveljavlja tožnik. Sodišče druge stopnje je spremenilo samo odločitev o stroških, kar pa ni predmet revizijskega postopka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna druga sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh razlogov iz 1., 2. in 3. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - prečiščeno besedilo). Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsežno povzema potek prvega postopka pred sodiščem prve stopnje ter v postopku drugega sodišča in revizije. Nato opisuje ponovljeni postopek pred sodiščem prve in druge stopnje ter povzema dele iz obrazložitev posameznih odločb. Revizijsko sodišče v skladu s 360. členom in 383. členom ZPP povzema le tiste dele revizije, ki so odločilnega pomena in s katerimi tožnik uveljavlja posamezne kršitve. Tožnik meni, da je utemeljitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi kontradiktorna in nerazumljiva, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njegovem je pritožbeno sodišče napačno presodilo vsebino sporne pogodbe in aneksa, ker je navedlo, češ da je prvostopenjsko sodišče nesporno ugotovilo, "da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo katere predmet so delnice št. 1-297 L. d.d.", čeprav je prvostopenjsko sodišče na 10. in 11. strani poudarilo, da se pogodba ne nanaša samo na prodajo delnic, ker je tožnik želel postati tudi lastnik družbe in direktor. Šele s prevzemom vse dogovorjene dokumentacije in direktorskega položaja z vsemi pravicami in obveznostmi in potem, ko bi bili podpisani tudi primopredajni zapisniki, bi tožnik dosegel svoj končni namen, takrat pa bi v plačilo zapadel tudi drugi dogovorjeni znesek torej 17.000 DEM v tolarski protivrednosti. Revizija očita sodišču druge stopnje, da ni presojalo zakaj in po čigavi krivdi pogodba ni bila izpolnjena.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi zapisalo, da je toženec svoje pogodbene obveznosti izpolnil najkasneje 2.7.1996, tožeča stranka pa ne. Sodišče druge stopnje pa je brez preizkusa te ugotovitve potrdilo izpodbijano sodbo. Če bi jo preizkusilo, bi ugotovilo, da toženec ni prenesel lastninske pravice na delnicah na kupca, da torej ni izpolnil pogodbe zato ni bil izpolnjen pogoj za dolžno izpolnitev pogodbe s strani kupca. Tudi ugotovitev sodišča, češ da je toženec sporne delnice še pred pravdo ponovno prodal in tudi odsvojil intervenientu, ki je sedaj njihov lastnik, česar tožnik v pritožbi niti ne izpodbija in zato toženec ne more izpolniti zahtevka kot ga uveljavlja tožnik, ni točna. Revident opozarja na svoje navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da zahteva izpolnitev pogodbe o prodaji delnic in aneksa k tej pogodbi in da to lahko zahteva le od svojega pogodbenega partnerja, ki je edini lahko pasivno legitimiran v pravdi. Toženec vtoževano lahko izpolni, saj je bil v skladu s sklepom Skupščine L. d.d. dne 26.8.1996 imenovan za enega od treh članov uprave te družbe. Poleg tega je bil pravnomočno razveljavljen sklep Skupščine L. d.d. L. z dne 15.7.1996 (pravdna zadeva I P 636/96), pa tudi sklep iste družbe z dne 26.8.1996 še ni pravnomočen, ker je bil sodni postopek pod opr. št. V Pg 35/98 prekinjen do pravnomočno končanega tega pravdnega postopka. Na obeh sodiščih se je urejala prodaja delnic št. 1-297 H. G. in njegovo imenovanje za direktorja delniške družbe. Posebna začasna odredba pod opr. št. R 1G 432/96 prepoveduje razpolaganje z delnicami št. 1-297. Glede ugotovitve sodišča druge stopnje, češ da zavezovalni posel med tožencem in intervenientom ni ničen in da tudi ničnost ne bi vplivala na pasivno legitimacijo v zvezi s tožbenim zahtevkom dodaja, da je pogodba nična, če predmet pogodbe ni dopusten, in da ta pravica ne ugasne zastara. Zato revizija uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku sodišča druge stopnje in kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje pa tožeča stranka navaja, da je bilo doslej že ugotovljeno, da pogodba in aneks z dne 30.6.1996 nista bila izpolnjena, saj toženec na tožnika ni prenesel spornih delnic. Ker torej ni izpolnil pogodbe v skladu s 454. in 476. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) še ni nastopila tožnikova obveznost plačila kupnine. Toženi prodajalec bi moral tožniku prodano stvar izročiti kupcu tako, da bi na njej pridobil lastninsko pravico in šele tedaj bi dospela dolžnost tožnika kot kupca da plača kupnino. Vse druge obveznosti tožene stranke iz prodajne pogodbe v zvezi s predajo dokumentacije delniške družbe, predajo poslov, odstopa toženca kot direktorja, razni primopredajni zapisniki in drugo so sestavni del obveznosti tožene stranke, so pa v odnosu na obveznost o prenosu lastništva delnic (cena 33.000 DEM in 17.000 DEM) sekundarnega pomena.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki in intervenientu na strani tožene stranke, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Sodišče druge stopnje je v zadevi preizkusilo samo tisto utemeljitev sodbe prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi tega, ker ga toženec ne more izpolniti. Pri tem se je sklicevalo, češ da je tožnik že v tožbi priznal (in v pritožbi ni izpodbijal), da je toženec še pred to pravdo ponovno prodal in tudi odsvojil sporne delnice intervenientu, tako da je sedaj njihov lastnik; da torej ni sklenil le zavezovalnega posla, temveč razpolagalni posel, ki pomeni izpolnitev zavezovalnega in ima absolutne učinke. Taka ugotovitev je glede na tožbene navedbe pretirana. Tožnik je res v tožbi napisal, da je izvedel, češ da je toženec prodal delnice novemu kupcu: H. G. in nato 15.7.1996 sklical skupščino. Toda tožnik ni priznal, da bi bil izvršen tudi prenos delnic na novega kupca. Iz prvostopenjske sodbe tudi ne izhaja kaka taka nesporna ugotovitev, na 18. in 19. strani utemeljitve sodbe pa je zapisano le to, da tožeča stranka pogodbe "sklenjene med tožencem in H. G. ni izpodbijala..." Pri tem gre verjetno za pogodbo z dne 9.7.1996, ki se nahaja v spisu pod oznako C2 in jo je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo med listinami, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis (zadnji odstavek na 8. strani utemeljitve sodbe). Te pogodbe pa sodišče prve stopnje ni posebej ocenilo in ovrednotilo skupaj z drugimi dokazi. Zato je trditev pritožbenega sodišča, češ da je toženec delnice ponovno prodal in jih odsvojil intervenientu, ki je sedaj njihov lastnik, saj je z njim sklenil razpolagalni posel, ki ima absolutne učinke, preuranjena. Tudi trditev, da tožnik v pritožbi ni izpodbijal trditve o tem, da je intervenient lastnik delnic, je preveč smela. Res je pritožba tožeče stranke, ki na 29 straneh opisuje potek postopka in navaja polno dejstev in trditev, ki niso pravno relevantne, včasih težko razumljiva in celo žaljiva. Vendar z izpodbijanjem dejanskega stanja med očitki glede izpovedi tožene stranke in intervenienta vendarle izpodbija trditev tožene stranke, češ da ne more izpolniti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili, na katerih dejstvih temelji ugotovitev o intervenientovem lastništvu nad spornimi delnicami št. 1-297, niti ni ugotovljeno stanje v delniški knjigi v L. d.d. L., v času odločitve prvostopenjskega sodišča. Iz trditev v spisu izhaja le to, da je toženec kot prodajalec z intervenientom kot kupcem dne 9.7.1996 sklenil pogodbo o prodaji spornih delnic, a ta pogodba ni ovrednotena in ni pojasnjeno, če je bila realizirana. Ker vprašanje, kdo je lastnik spornih delnic in kdo je direktor delniške družbe ni pojasnjeno, revizijsko sodišče, ki sme izhajati samo iz ugotovljenih dejstev pred sodiščem prve in druge stopnje, ne more z gotovostjo presoditi, če tožena stranka res ne more izpolniti tožbenega zahtevka.

V zvezi z izpodbijanjem pogodbe med tožencem in intervenientom sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajata iz ugotovitve, da pogodba ni bila izpodbijana, toda tožnik ni dolžan izpodbijati vseh pogodb obligacijske narave, ki bi jih toženec sklepal potem, ko je sklenil pogodbo s tožnikom. Pomembne so le tiste pogodbe, na podlagi katerih je prišlo do prenosa delnic na novega lastnika, ki torej učinkujejo nasproti vsakomur.

Glede na navedeno se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili in ocenili vseh dejstev, ki so pomembna za presojo izvršljivosti tožbenega zahtevka, zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča. To naj ponovno presodi in oceni ugotovljena dejstva, v zvezi z možnostjo, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek; če se bo izkazalo za potrebno, pa naj presodi tudi pritožbo tožeče stranke proti tistemu delu sodbe prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi tožnikove neizpolnitve dela sporne pogodbe in aneksa na razveljavitev pogodbe.