Jedro

Rok 8 dni za vložitev ugovora dolžnikovega dolžnika zoper sklep o izvršbi, naveden v določbi prvega odstavka 174. člena ZDavP-2, je prekluziven postopkovni rok. Prekluzivni rok določa čas, v katerem mora biti opravljeno procesno dejanje. Če je ta rok potekel, dejanje pa ni bilo opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija) in stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti oziroma ga nima pravice več opraviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 4295-1891/10-1-08021-21-PO z dne 12. 12. 2010 kot prepoznega zavrgel. Tožnik je zoper citiran sklep o davčni izvršbi ugovarjal. Na podlagi prvega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je prvostopenjski organ ugovor preizkusil in ugotovil, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 23. 12. 2010. Ugovor tožnika je bil vložen 3. 1. 2011, iz česar izhaja, da je tožnik zamudil 8 dnevni rok za ugovor, kot ga določa prvi odstavek 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zadnji dan za vložitev ugovora zoper izpodbijani sklep je bil 31. 12. 2010. Na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP se pritožba, ki ni dovoljena ali je prepozna ali pa jo je vložila neupravičena oseba, zavrže s sklepom.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in navedel, da je prvostopenjski organ 12. 12. 2010 izdal sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 4295-1891/10-1-08021-21-PO, s katerim je začel postopek izvršbe zoper dolžnika A.A. V skladu s prvim odstavkom 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. Na podlagi 2. člena ZDavP-2 se ZUP uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčno službo ter zakonom, ki ureja carinsko službo ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor. V skladu z določbo prvega odstavka 240. člena ZUP je prvostopenjski organ preizkusil ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. V konkretni zadevi je iz vročilnice v spisu razvidno, da je bil predmetni sklep o izvršbi DT 4295-1891/10-1-08021-21-PO z dne 12. 12. 2010 tožniku (dolžnikovemu dolžniku) vročen 23. 12. 2010. Tožnik je ugovor poslal po pošti 3. 1. 2011 s priporočeno pošiljko, zato se ta, v skladu z določbo 68. člena ZUP šteje za vložnega navedenega dne, torej 3. 1. 2011. Tožnik bi moral ugovor v skladu z določbo prvega odstavka 174. člena ZDavP-2 poslati v roku 8 dni od dneva prejema citiranega sklepa o izvršbi. Navedeno je prvostopenjski organ upošteval pri izdaji citiranega sklepa o izvršbi z dne 12. 12. 2010, saj je iz pouka o pravnem sredstvu jasno razviden rok 8 dni za ugovor štet od dneva prejema sklepa o izvršbi, navedeno pa je tudi, kje je potrebno vložiti ugovor. Glede na to, da je tožnik predmetni sklep o izvršbi prejel 23. 12. 2010, je 8 dnevni rok pričel teči naslednji dan, torej 24. 12. 2010. Zadnji dan roka za vložitev ugovora pa se je iztekel 31. 12. 2010. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik ugovor po pošti oddal 3. 1. 2011. Tako je ugovor tožnika, ki ga je vložil 3. 1. 2011, vložen prepozno.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Res je, da je zaradi praznikov in nepoučenosti ugovor poslal s priporočeno pošto takoj prvi delovni dan po novem letu, ko se je posvetoval s strokovnjakom, ki mu je povedal kaj pomeni vročen sklep. Predmetni sklep je bil tožniku vročen tik pred koncem leta, le dva dni pred prazniki, torej v obdobju, ko tožnik ni mogel poiskati ustrezne pomoči. O izvršbi tako ni bil strokovno podučen. Navaja, da mu je dolžnik A.A. in njegovo podjetje B. d.o.o. ostal dolžan 24.600,00 EUR. Glede na to, da je A.A. dolžan še vedno 8.300,00 EUR, je tako njegov dolg do tožnika še 16.300,00 EUR. Za sporni račun je tožnik poravnal DDV, kljub temu, da račun ne bo nikoli plačan, ker podjetje B. d.o.o. ne obstaja več. A.A. pa je tožniku še vedno dolžan 3.000,00 EUR, ki mu jih je tožnik posodil za osebne potrebe. Zaradi groženj in nenehnega izsiljevanja ga je prijavil na policijo, primer pa obravnava tudi sodišče. Sodišče prosi, da izpodbijani sklep umakne (pravilno odpravi; op. sodišča). Tožnik se ne izmika plačilu svoje obveznosti, vendar bi izterjava 6.640,00 EUR dolga, za katerega se tožnika neupravičeno terja, povzročila tožnikov propad, saj tudi sam občuti posledice gospodarske krize. Vsebinsko sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa z dne 29. 3. 2011 in odločbe drugostopenjskega organa z dne 30. 10. 2012. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker gre za procesni sklep izdan v postopku izdaje upravnega akta in so izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče odločalo po sodnici posameznici.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov ugovor, ki ga je ta podal kot dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi na denarno terjatev z dne 12. 12. 2010, ki ga je tožnik vložil priporočeno po pošti 3. 1. 2011. Med strankama ni sporno, da je tožnik predmetni sklep prejel 23. 12. 2010. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je predmetni sklep prejel dva dni pred prazniki, da je nepoučena oseba in da se ni uspel posvetovati s strokovnjakom, kar pa po presoji sodišča niso relevantni razlogi, ki bi lahko vplivali na odločitev. Kot sta tožniku pravilno pojasnila že oba davčna organa in kar tudi izhaja iz pravnega pouka predmetnega sklepa o izvršbi z dne 12. 12. 2010, je rok za ugovor dolžnikovega dolžnika v postopku izvršbe, v skladu z določbo prvega odstavka 174. člena ZDavP-2, 8 dni od dneva prejema sklepa o izvršbi. Dan prejema predmetnega sklepa o izvršbi na denarna sredstva 23. 12. 2010 pa med strankama ni sporen.

Tožniku je tudi pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, da se na podlagi 100. člena ZUP v primeru, ko je rok določen v dnevih, v tek roka ne všteje dan vročitve vloge ali sporočitve oziroma dan dogodka od katerega je treba šteti tek roka, temveč začne rok teči prvi naslednji dan. Na podlagi 101. člena ZUP teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji. Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanja postopka ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo je pristojni organ prejel preden se je iztekel rok. Po drugem odstavku 68. člena ZUP se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje vloge na pošto, če se vloga pošlje priporočeno po pošti. Tožnik je predmetni sklep o izvršbi nesporno prejel 23. 12. 2010. Rok 8 dni za vložitev ugovora je pričel teči naslednji dan, torej 24. 12. 2010. Zadnji dan 8 dnevnega roka za vložitev ugovora se je glede na predhodno navedeno tudi po presoji sodišča iztekel 31. 12. 2010, kar sta pravilno ugotovila oba davčna organa. Ugovor zoper navedeni sklep o izvršbi pa je tožnik poslal po pošti 3. 1. 2011 s priporočeno pošiljko, kar tudi izhaja iz listin upravnega spisa in kar med strankama ni sporno. Glede na navedeno sta po mnenju sodišča oba davčna organa pravilno ugotovila, da je tožnik vložil predmetni ugovor prepozno.

Rok 8 dni za vložitev ugovora dolžnikovega dolžnika zoper sklep o izvršbi, naveden v določbi prvega odstavka 174. člena ZDavP-2, je prekluziven postopkovni rok. Prekluzivni rok določa čas, v katerem mora biti opravljeno procesno dejanje. Če je ta rok potekel, dejanje pa ni bilo opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija) in stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti oziroma ga nima pravice več opraviti. Torej, če v davčnem postopku stranka (v danem primeru dolžnikov dolžnik – tožnik) zamudi rok za ugovor zoper sklep o izvršbi, izgubi pravico do ugovora in s tem do nadaljevanja postopka. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v skladu z določbo prvega odstavka 240. člena ZUP ko je preizkušal ali je predmetni ugovor podala upravičena oseba, ali je dovoljen in ali je pravočasno vložen pravilno ugotovil, da je ugovor vložen prepozno in ga je v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgel. Glede na navedeno tožba ni utemeljena.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.