Jedro

Obravnavani primer ne odstopa od dejanskega stanja, primerljivega v zadevi I Ips 58578/2017, zato sodišče ni smelo še neprestano kazen zapora nadomestiti na način iz 86. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obsojenega A. A. priznalo in izvršilo v Republiki Sloveniji sodbo Občinskega kazenskega sodišča v Zagrebu (Općinski kaznjeni sud u Zagrebu) opr. št. K0v-690/2021 z dne 6. 7. 2021, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 174. člena KZ RH. S hrvaško pravnomočno obsodilno sodbo je bila obsojencu izrečena kazen dve leti zapora, ki je bila, upoštevaje kazensko materialno zakonodajo izrečena z delno pogojno obsodbo tako, da se od kazni, na katero je bil obsojen na dve leti zapora izvrši sedem mesecev, preostali del pa se mu pogojno odloži za obdobje petih let. Okrožno sodišče je z navedenim sklepom tako sodbo priznalo in jo izvršilo v delu glede kazni sedmih mesecev zapora, upoštevaje, da je v del te kazni že vštet čas odvzema prostosti v odreditveni državi, tako da mora obsojenec prestati še 104 dni zapora.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo zagovornica obsojenca zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožnica je predlagala alternativno izvrševanje kazni zapora, tako da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti bodisi četrti ali peti odstavek 86. člena KZ-1. Torej, da bi preostanek izrečene kazni zapora obsojenec prestajal ob koncu tedna ali da se efektivna kazen nadomesti s hišnim zaporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbi pritožnica problematizira samo in izključno alternativno izvršitev kazni zapora. Trdi, da je z izrekom izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje kršilo določilo 14. člena Ustave RS, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. To enakost pritožnica očitno aplicira na obsojence, ki so izvorno spoznani za krive po sodbi slovenskega sodišča. 5. Na te pritožbene navedbe je praktično odgovorilo že sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve. Navedlo je tudi precedenčni primer sodbe Vrhovnega sodišča R Slovenije I Ips 58578/2017 z dne 13. 9. 2018. S tem, da se je zvezno sklicevalo na tretji odstavek 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1). Te nosilne razloge, ki jim kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, pa pritožba ne problematizira. Zmotno je stališče pritožnice, ko se sklicuje na 14. člen Ustave RS. Republika Slovenija je povzela evropsko zakonodajo glede prijetja in predaje storilcev kaznivih dejanj, ki veljajo med državami članicami Evropske skupnosti, kar je pojasnjeno v 2. členu ZSKZDČEU-1. Prav zato, ker je Republika Slovenija implicirala okvirne sklepe v zvezi s tovrstnimi postopki, kot je obravnavani, bi kršila pravo Evropske skupnosti, če bi sodišče ravnalo tako, kot neutemeljeno pričakuje pritožnica. Prav zato je nosilna pravna podlaga tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-1, ki ga kot izhodišče izpostavlja tudi izpodbijani sklep. Skratka, velja obligacija, da če se izvršitev tuje sodbe prevzame, potem domače (slovensko) sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Uporaba določila tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je v obravnavani zadevi edino pravilna in zakonita, pri čemer pa tudi pritožbeno sodišče glede na pritožničino problematiko o domnevni kršitvi določila člena 14 Ustave ni razmišljalo o prekinitvi postopka in začetka postopka pred Ustavnim sodiščem glede vprašanja, da naj bi bilo sporno določilo ZSKZDČEU-1 (tretji odstavek 139. člena) v tem delu protiustavno.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo zagovornice obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo.