Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo 1. odstavek 305. člena ZOR, ko je štelo, da toženca nista pravilno izpolnila svoje obveznosti, to je plačila kupnine. V predmetni pravdi bi se lahko uspešno branila le, če bi dokazala, da je prijatelj B. imel tožničino pismeno pooblastilo za sprejem kupnine, česar pa nista dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženca obsodilo na plačilo tolarske protivrednosti 20.000,00 DEM po tečaju na dan sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlagata toženca revizijo smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je pogodbo z dne 27.12.1989 pravilno izpolnila. V II.točki je bilo dogovorjeno, da bo prodajalka kupnino prejela posredno ali neposredno. Prodajalka je tedaj povedala, da gre v zdravilišče, da pa bosta doma sin in prijatelj B., ki je pri pogodbi sodeloval in je naveden v pogodbi. Tožnica ga je predstavljala kot človeka, s katerim živi v izvenzakonski skupnosti. Izjavila je tudi, da misli denar porabiti za preureditev svoje hiše, in da bo spodaj lokal za sina. Da je tak dogovor veljaven, je sklepati tudi iz dejstva, da je tožnica preko sina in prijatelja B. omogočila izročitev stanovanja. Ves čas je ustno poudarjala, da pooblašča prijatelja B., da v njeni odsotnosti ureja stvari v zvezi s prodajo stanovanja. Stroške za sestavo pogodbe je odvetniku plačal prijatelj.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Pred odgovorom na uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je toženo stranko potrebno opozoriti, da na revizijski stopnji ni več dopustno izpodbijati dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati navedb, ki se nanašajo na okoliščine ob sklenitvi pogodbe, katere nista ugotovili že nižji sodišči (kaj je tožnica dejala ob podpisu pogodbe, kako je predstavljala B., kako bo porabila denar in kdo je plačal odvetniku).

Pač pa sta sodišči prve in druge stopnje med drugim ugotovili: da je pri sestavi pogodbe z dne 27.12.1989 sodeloval prijatelj B. kot priča; tožnica ga ni pooblastila za sprejem kupnine, in da je bil B. tožničin tesni prijatelj.

Glede na besedilo pogodbe (priloga A2), zlasti II.točko in ugotovitve obeh sodišč, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 1. odstavek 305. člena ZOR, ko je štelo, da toženca nista pravilno izpolnila svoje obveznosti, to je plačila kupnine. V predmetni pravdi bi se lahko uspešno branila le, če bi dokazala, da je B. imel tožničino pismeno pooblastilo za sprejem kupnine, česar pa nista dokazala.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).