Jedro

Davčna organa nista pravno zadostno ugotovila obstoja tistih resnih pokazateljev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je vloga tožnika v obravnavani transakciji dobave blaga v tujo državo članico takšna, da verjetno omogoča zlorabo ID številke oz., da je ID številka tožnika za namene DDV verjetno uporabljena v druge goljufije v zvezi z DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Koper DT 0610-6976/2013-23 z dne 27. 2. 2014 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) z dnem vročitve odločbe (točka I izreka). Posebni stroški niso nastali, zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka).

Pri tožniku je bil opravljen ponovni postopek v zadevi prenehanja identifikacije za namene DDV. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 8. 2013 poročal v rekapitulacijskih poročilih za italijanskega zavezanca A. vrednosti dobav, kot jih navaja na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ob navzkrižnem nadzoru podatkov o prometu na TRR tožnika je ugotovljeno, da je v obdobju od 1. 1. do 19. 9. 2013 opravil za 223.610,00 EUR gotovinskih pologov (razpredelnica na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter izkazal promet v dobro 40.037,16 EUR z označbo plačnika A.. Davčni organ je bil od italijanskega davčnega organa obveščen, da italijanski davčni zavezanec A. na naslovu v Republiki Italiji ni izsledljiv. Tožnik je bil zato pozvan, da dostavi določene podatke: knjigo prejetih in izdanih računov, kopije prejetih računov za blago, ki je bilo nabavljeno in dobavljeno stranki A., kopijo prevoznih listin, ki predstavljajo dokaz o prejemu blaga in odpošiljanju blaga, kopijo bančnih izpiskov, izpis konto kartic, kopijo naročil, sporočil in drugih dokumentov za stranko A. Sestavljen je bil zapisnik o izjavi tožnika. Direktor tožnika je navedel, da odgovornih oseb družbe A. ne pozna, neposrednih naročil ne dobiva, da je samo posrednik, v kontakt je stopil preko kitajskega državljana. CMR sestavlja tožnik, neposreden stik za dostavo pa ima družba B. d.o.o. in da ne pozna lokacije oziroma naslova dostave blaga v Republiki Italiji.

Pri tožniku je bil opravljen davčno inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju: DIN) in opravljene poizvedbe tudi pri prevozniku B., ki ni podal vseh zahtevanih podatkov oz. ni razvidno, na kateri naslov je bilo blago dostavljeno. Tožniku ni bil zaračunan prevoz do Firenc, v Italiji, niti ni predložil GPR izpisa za prevoz do Rima. Sestavljen je bil zapisnik o ustni obravnavi. Davčni organ navaja 5. člen in 80. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) ter prvi odstavek 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: PZDDV-1). Ugotavlja tudi, da ni mogoče preveriti ali je bilo blago dejansko dobavljeno družbi A., kot to dokazuje tožnik. Računi in predložena prevozna listina, na kateri je odtisnjen žig A., sam po sebi ni verodostojen dokaz o nastanku poslovnega dogodka, če tega ni mogoče preveriti tudi drugače, in sicer pri prevozniku ali pri prejemniku blaga. Blago na prevoznih listinah ni bilo odpremljeno v Rim. Tožnik kot naročnik in plačnik prevoza ne ve, kam se je blago dostavljalo. Prevoznik je tožniku zaračunaval storitve prevozov na relaciji Koper – Rim. Po pojasnilih tožnika in prevoznikov pa so bili opravljeni prevozi v Firence v Italiji, za kar tožnik ni predložil verodostojnih dokazov. Tožnik je 9. 10. 2013 izjavil, da mu ni poznan kraj dostave blaga v Italiji, zatem pa po seznanitvi z odgovorom prevoznika pojasnjuje drugače. Navedeni nasprotujoči izjavi, neverodostojnost predloženih dokazov o prevozu so dodatne okoliščine, ki izkazujejo, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da so obravnavane dobave blaga lahko del sumljivih transakcij. Davčni organ dvomi, da so predložene listine o prevozu blaga izvirni dokumenti, ki bi dokazovali, da je bilo blago po računih dejansko odpeljano iz Kopra v drugo državo članico na način, kot dokazuje tožnik. Tudi izdani računi za prevoz blaga iz Kopra v Rim niso verodostojne listine. Tožnik je ravnal pri poslovanju z družbo A. malomarno in kot slab gospodar, saj je plačeval prevozniku za prevoze, ki niso bili opravljeni v Rim.

Dokaz o tem, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih transakcijah, je tudi izvor gotovine, ki naj bi bila namenjena za plačilo blaga s strani družbe A. in družbe C. Neobičajno glede na poslovno prakso je okoliščina, da kupec iz druge države članice izroča gotovino v visokih zneskih (od 15.000,00 EUR do 29.900,00 EUR) vozniku prevoznika. Ta pa jo izroči tožniku, ki ne sestavi ustrezne knjigovodske listine o nastanku poslovnega dogodka. Davčni organ navaja določbo 77. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Po presoji davčnega organa so podani utemeljeni razlogi o sumu zlorabe identifikacije za namene DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo in z razlogi prvostopnega organa strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Odločitev prvostopenjskega organa ne sloni le na dejstvu, da so bili na podlagi mednarodnega upravnega sodelovanja na področju DDV pridobljeni podatki, da družba A. v Republiki Italiji ni izsledljiva. Prevozne listine, kljub temu, da so podpisane s strani družbe A., so neverodostojne. Ni mogoče slediti navedbi, da direktorju tožnika kraj dobave Firence ni bil poznan oz., da je od prevoznika prejel napačno informacijo. Navaja pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Tožnik je sestavil tovorne listine CMR in bi mu moral že iz tega razloga biti poznan kraj dobave. Dejstvo je, da ni vedel, kam bo blago dostavljeno, saj naj bi to odrejal g. D.D. V izjavi slednjega pa ni omenjeno, da je bilo blago namenjeno družbi A. Tožnik je na svoj transakcijski račun v spornem obdobju (1. 1. do 19. 9. 2013) položil 223.610,00 EUR gotovine. Vse skupaj kaže na sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočil odbitek DDV, zato je izpodbijana odločba izdana v mejah pooblastila in skladno z namenom, kot je to določeno v 80. členu ZDDV-1. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz vseh razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Iz obrazložitve obeh odločb ne izhaja ugotovitev, da naj bi tožnik z goljufivim namenom zlorabil sistem DDV za svojo korist ali za korist kogarkoli tretjega. Upravni organ očita tožniku, da je bil neskrben, nikjer pa ne ugotovi niti ene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi lahko prišel do zaključka, da naj bi tožnik dejansko res vedel za te zlorabe sistema ZDDV. To, da ni bil zadosti skrben, ne zadostuje za zaključek, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Člen 80 ZDDV-1 temelji na predpostavki, da je zavezanec zavestno in namerno zlorabil DDV sistem. Postopek odvzema DDV je treba ločiti od postopka odmere. Navaja sodno prakso SEU C- 527/11, v zadevi Ablessio SIA, točka 34. Tožnik je dokazal, da sam ni vedel, ne glede na to ali bi moral vedeti za zlorabe, ki jih je očitno izvedla družba A. Tožena stranka ni ugotovila, da bi bil tožnik tisti, ki je v preteklosti zlorabil DDV sistem v korist italijanske družbe, ampak je to ugotovitev pripisal izključno italijanski družbi. Poleg tega si italijanska družba sploh ni odbila DDV. Šlo je za čisto goljufijo, v kateri je ta družba očitno hotela blago skriti italijanskim davčnim in drugim organom. Šlo je kvečjemu za oškodovanje italijanskega proračuna s strani italijanske družbe.

Tožnik poudarja, da je ravnal z zadostno skrbnostjo. Pred vsako dobavo blaga družbi A. je preveril v VIES bazi veljavnost njene ID številke za DDV in v skladu z dogovorjenimi dobavnimi pogoji blago tudi opremil iz Slovenije, kar dokazuje z računi in s CMR-i, potrjenimi s strani prejemnika blag. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti za morebitno goljufivo ravnanje italijanske družbe A., ki ima še vedno veljavno ID številko. Če ta italijanska družba ni izpolnila predpisanih DDV obveznosti italijanskemu davčnemu organu, to ne more biti v breme tožniku, ki za to ni vedel. Tožnik je izpolnil pogoje glede tega, da je blago odposlano. Predložil je račune in prevozne listine (CMR), potrjene s strani družbe A. kot prejemnika blaga, iz katerih izhaja, da je blago bilo dejansko odpeljano v Italijo. Zahteva tožene stranke, da naj tožnik še dodatno izkaže izpolnjevanje pogojev iz 46. člena ZDDV-1, je prekomerna. Navaja, da je izpolnil vse pogoje za oprostitev DDV iz 46. člena ZDDV-1. Tožnik je pojasnil, kako je prišel v stik s kupcem, in sicer preko kitajskega državljana, ki s tem blagom trguje in s katerim tožnik uspešno sodeluje že 10 let. G. D.D. je poskrbel za dobavo blaga kupcu v Italijo in tudi dal prevoznikom konkretna navodila za prevoz tega blaga. Zaradi dolgoletnega uspešnega sodelovanja mu je tožnik utemeljeno zaupal. Tožnik je dokumente, potrebne za prevzem blaga v Luki Koper, prejel po hitri pošti. V Luki Koper je blago ocarinil in plačal vse uvozne dajatve. Po opravljenem carinjenju je bilo blago iz Luke Koper odpeljano neposredno kupcu v Italijo. Sklicuje se na izjavo g. D.D., s katerim dokazuje zgoraj navedene okoliščine poslovanja ter na izjavo direktorja tožnika, v kateri podrobneje pojasnjuje okoliščine glede poslovnega sodelovanja z navedeno osebo z dne 10. 3. 2014. Tožnik pojasnjuje, da mu Firence kot kraj dobave 9. 10. 2013 res ni bil poznan, saj je bil prevoz naročen iz Luke Koper v Rim, je pa po prvem zaslišanju 9. 10. 2013 o tem vprašal predstavnika prevoznika g. E.E. in od njega prejel informacijo, da je blago šlo v Firence. V vsakem primeru pa je bilo blago dejansko prepeljano v Italijo, zato je na ustni obravnavi tožnik 22. 11. 2013 povedal, da so bile kraj dobave blaga Firence, zato ne gre za zavajanje davčnega organa o namembnem kraju. Tožnik je predložil vsa dokazila, s katerimi razpolaga ter na zaslišanju 9. 10. 2013 tudi po resnici povedal, da mu je iz zgoraj navedenih razlogov Firence kot kraj dobave res ni bil poznan, vedel pa je, da je blago šlo v Italijo, kar je bistvenega pomena za oprostitev po 46. členu ZDDV-1. Kolikor je g. E.E. tožniku sporočil napačen kraj dostave v Italiji in tožniku posredoval nepopolno dokumentacijo, zato ne more biti odgovoren tožnik. Za popolno razjasnitev dejanskega stanja bi bilo potrebno zaslišati navedeno osebo in voznike. Delni izpisi GPRS, ki jih je predložil prevoznik, potrjuje ravno to, da je šlo blago v Republiko Italijo. Pri tem tožnik navaja delne izpise, od katerih se z dne 14. 3. 2013 nanaša na kraj Firence, 19. 6. 2013 na Rim, trije izpisi z dne 26. 6. 2013 na Firence, 5. 7. 2013 na Firence in 24. 7. 2013 prav tako na Firence. Če pa je prevoznik fakturiral tožniku prevoz do Rima namesto do Firenc, tožnik v tem ne vidi ničesar spornega z vidika izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV.

Stališče tožene, da je zaradi pomanjkljive dokumentacije v zvezi s prevozom in zaradi pomanjkljivega preverjanja kupca, tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so dobave blaga lahko del sumljivih transakcij, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sodišča EU. Navaja sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 358/2012, X Ips 177/2012, X Ips 138/2012. Pomanjkanje verodostojne listinske dokumentacije in pomanjkljivo preverjanje poslovnih partnerjev ne zadostuje za zaključek, da je revident vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Navaja sklep in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 150/2012, sodbo SEU v zadevi Mahagében David (združeni zadevi C 80/11 in C 142/11, točki 60 do 62). Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in SEU izhaja, da pomanjkljiva dokumentacija, opustitev preverjanja poslovnega partnerja in opustitev sestavljanja poslovnih listin niso zadostne okoliščine, na podlagi katerih bi se lahko zaključilo, da je tožnik vedel ali moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, na kar opira tožena stranka svojo odločitev (pomanjkljiva dokumentacija in to, da tožnik ni poznal kupca). Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 306/2012, sodbo SEU v zadevi C 324/11 ter se sklicuje na upoštevanje pravila o dokaznem bremenu, kar morajo davčni organi in sodišče prve stopnje upoštevati. Citira tudi sodbo SEU v že zgoraj navedeni zadevi Mahagében in David, točka 50. Nedopustno je, da tožnik trpi posledice zaradi domnevno nezakonitega ravnanja drugega subjekta.

Tudi dejstvo, da je plačila po določenih računih, ki jih je tožnik izdal italijanski družbi A., prejel v gotovini, ne more biti razlog za prenehanje ID za DDV. Pri tem ne gre za neobičajno poslovno prakso poslovanja tožnika, kar dokazujejo plačila, ki jih je tožnik prejel v gotovini tudi po računih, ki jih je izdal drugim davčnim zavezancem. Prav tako ne drži trditev, da za plačilo v gotovini ni bila sestavljena ustrezna poslovna listina, saj so bili blagajniški prejemki in izdatki ustrezno navedeni v blagajni tožnika. Ob tem poudarja, da so se dobave blaga s strani družbe A. plačevale kar pomeni, da ni šlo za fiktivne posle, pač pa je bilo blago dejansko dobavljeno. Družba A. je tožniku plačevala in tudi potrjevala CMR-je in ni šlo za neko neobstoječo družbo. Račune je tožeči stranki plačevala delno v gotovini, delno na TRR, kar je razvidno iz blagajniških listin tožnika (blagajniški prejemki, kot jih navaja, po katerih je bila gotovina v celoti položena na TR tožnika, ostala plačila s strani družbe A. pa so bila izvršena na TRR tožnika). Tožnik je po prejemu plačil s strani kupca A. plačeval nabave blaga od dobavitelja F., kar izhaja iz priloženih izpisov prometa na TRR tožnika. Tožnik je plačeval prevoze tega blaga, ki ga je naročil prevozniku B., kar izhaja iz priloženih izpisov prometa na TRR tožnika, vendar družba A. še ni plačala vseh dobav, zato tudi tožnik še ni izvršil vseh plačil kitajskemu dobavitelju. Glede na to, da so se dobave s strani družbe A. plačevale, da je tožnik plačeval kitajskemu dobavitelju, da je tožnik plačeval tudi prevozniku blaga za opravljene prevoze in da je italijanska družba A. potrjevala CMR, je mogoče zaključiti, da so bile dobave blaga dejansko izvršene in da so bili prevozi dejansko opravljeni, drugače izvršena plačila ne bi imela nobenega smisla. Zato ni šlo za fiktivne posle kot želi prikazati tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Poseg je nesorazmeren s težo posledic, ki jih za seboj prinaša, saj je poslovanje tožnika zaradi odvzema identifikacijske številke (v nadaljevanju: ID) za DDV praktično onemogočeno ter mu je že sedaj povzročena velika gospodarska škoda. V obravnavanem primeru tožena stranka ni niti ugotovila, da obstaja sum zlorabe oziroma sum goljufivega namena na strani tožnika. Opozarja na določbo 76b. člena ZDDV-1, ki jo citira in navaja, da se šele od dneva prejema tovrstnega obvestila šteje, da je tožnik vedel, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV, česar tožena stranka ni storila. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, podrejeno pa, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Po 80. členu ZDDV-1, ki nosi naslov „Prenehanje identifikacije za namene DDV“ davčni organ, če ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma, če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacije za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV (drugi odstavek 80. člena ZDDV-1). Gre za določbo, ki je bila v naš pravni red sprejeta z novelo ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/2009, ki velja od 1. januarja 2010). Pritožba zoper odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek 80. člena ZDDV-1). V predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost18 ZDDV-1B) v zvezi z 80. členom ZDDV-1 je navedeno, da „pri sumu zlorabe identifikacijske številke za namene DDV z namenom, da se drugemu davčnemu zavezancu neupravičeno omogoči odbitek DDV, je davčnemu organu omogočen hiter odvzem ID za DDV (neplačujočemu gospodarskemu subjektu) in s tem preprečitev nadaljevanja utaje DDV. Eden od ključnih elementov za delovanje davčnih goljufij tipa davčni vrtiljak je namreč ID za DDV, ki mora biti ob zaznavi goljufije davčnemu zavezancu nemudoma odvzeta, zato je tudi predvideno, da pritožba zoper odvzem ID številke za DDV ne bo zadržala izvršitve odločbe o prenehanju identifikacije za namene DDV. Ta odločba mora biti izvršljiva takoj po vročitvi, da se zavezanec izbriše iz sistema DDV“. Komentar k 25. členu navedenega predloga zakona med drugim navaja, da se “v 80. členu ZDDV-1 uvaja dodaten ukrep v boju proti goljufijam in je namenjen predvsem preprečevanju nadaljevanja že ugotovljenih utaj s tem, da omogoča hiter odvzem ID številke za DDV. Davčni zavezanec ID številko za DDV zlorablja na primer tako, da izdaja račune, ki drugim zavezancem omogočajo odbitek DDV, pri čemer pa dejansko ne opravlja neodvisne ekonomske dejavnosti – izdajanje tako imenovanih fiktivnih računov.“ Dejstvo je, da lahko države članice na podlagi 273. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347, 11. 12. 2006, stran 1, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112) lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja. Bistven cilj identifikacije davčnih zavezancev je ugotovitev pravilnega delovanja sistema. ID številka za DDV pomeni dokaz o davčnem statusu davčnega zavezanca za namene DDV in poenostavlja nadzor davčnih zavezancev zaradi pravilnega pobiranja davkov ter je pomemben dokaz o opravljenih transakcijah (glej sodba SEU C-527/11 v zadevi Ablessio SIA, točke 18, 19 in 20). Iz ustaljene sodne prakse SEU je mogoče razbrati, da imajo države članice tudi legitimen interes za ustrezno ukrepanje, da bi zavarovale svoje finančne interese in je boj proti goljufijam, davčnim utajam in mogočnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva 2006/112 priznava in spodbujala. Države članice lahko v skladu s členom 273(1) navedene direktive legitimno določijo primerne ukrepe za preprečitev zlorabe identifikacijskih številk, zlasti s strani podjetij, katerih dejavnost in posledično status davčnega zavezanca bi bila povsem fiktivna (točki 28 in 30 zgoraj že navedene sodbe v zadevi Ablessio SIA).

V obravnavani zadevi davčni organ tožniku očita, da ni bilo mogoče preveriti ali je bilo blago dejansko dobavljeno družbi A. in da tožnik ničesar ne ve o tem kupcu. Tožnik je bil naročnik in plačnik prevoza, ki ne ve, kam se je blago dostavljalo, kar je neobičajno. Tožniku očita nasprotujoči si izjavi glede kraja odpreme in da je neobičajna poslovna praksa, da kupec iz druge države izroča gotovino v visokih zneskih (od 15.000,00 do 29.000,00 EUR) vozniku prevoznika, ki jo izroči tožniku, ki ne sestavi ustrezne knjigovodske listine, kar naj bi bili utemeljeni razlogi za sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Toženka se pri utemeljevanju razlogov za sum zlorabe sklicuje tudi na okoliščine na strani prevoznika, saj iz predloženih podatkov prevoznika ni bilo mogoče ugotoviti, na kateri naslov v Italiji naj bi bilo obravnavano blago dostavljeno. Tožniku ni bil zaračunan prevoza blaga do Firenc, čeprav iz pogodbe o medsebojnem sodelovanju tožnik naroča prevoze, tožnik je tudi sestavil prevozne listine (CMR) in bi mu moral biti poznan kraj dobave. Tožnik ni vedel, kam bo blago točno dostavljeno, saj naj bi to odrejal g. D.D. Neobičajno je tudi prejemanje visokih zneskov v gotovini, blagajniški prejemki pa niso podpisani. Tožnik je položil 223.610,00 EUR gotovine, za plačnika A. pa je bil na TRR izkazan promet v dobro le v vrednosti 40.037,06 EUR.

V obravnavani zadevi oba davčna organa tožniku očitata predvsem, da ni vedel kam je bilo blago dobavljeno. To naj bi po povedanem izhajalo predvsem iz tožnikove prve izjave, ki jo je tekom postopka spremenil, saj je izjavil, da je šlo blago v Firence, čeprav je sam povedal, da je napisal CMR-je, kjer pa je navedena dobava v Rim in da je prejemal visoke zneske gotovine. Sodišče ocenjuje, da so okoliščine, ki jih navajata oba davčna organa, pokazatelji tožnikovega neskrbnega ravnanja v svojem poslovanju, vendar pa zgolj očitek, da ni deloval kot skrben gospodar, brez drugih objektivnih okoliščin, po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da obstaja sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1, oz. za ugotovitev, da je tožnik ID številko za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV. Po presoji sodišča davčna organa nista na podlagi objektivnih elementov dokazala, da obstajajo resni pokazatelji, na podlagi katerih je mogoče posumiti, da bo ID številka za DDV zlorabljena. Tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da mora davčna uprava predložiti resne pokazatelje in jih tudi navesti ter povezati v neko celoto, iz katerega bo izhajalo, da obstaja tveganje utaj (npr. sodbo SEU v že omenjeni zadevi Ablessio SIA, točka 38). Tveganje utaje oz. sum zlorabe ID številke za namene DDV v smislu 80. člena ZDDV-1, zaradi katerega lahko davčni organ odloči o prenehanju ID številke za DDV, mora biti izkazan in tudi pojasnjen na način, da je takšno ugotovitev mogoče preizkusiti. To bi konkretno pomenilo, da je treba pojasniti okoliščine, ki izkazujejo sum zlorabe ID številke za namene DDV oziroma iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec ID številko porabljal tako, da je npr. drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočil odbitek DDV. V konkretnem primeru odločitev davčnega organa prve stopnje, s čimer se strinja tudi toženka, izhaja predvsem iz okoliščin, da tožnik ni vedel, kam je blago dobavljeno in neobičajni poslovni praksi glede prejemanja gotovine. Po presoji sodišča pa niso pa pojasnjene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na goljufiv namen tožnika, ki je glede na sodno prakso SEU pokazatelj, ki bi ga bilo treba upoštevati v okviru celovite presoje tveganja utaje (glej že zgoraj omenjeno sodbo SEU v zadevi Ablessio SIA).

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi davčna organa, kljub upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, kot sta jih navedla, nista pravno zadostno ugotovila obstoj tistih resnih pokazateljev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je vloga tožnika v obravnavani transakciji dobave blaga v tujo državo članico takšna, da verjetno omogoča zlorabo ID številke oz., da je ID številka tožnika za namene DDV verjetno uporabljena v druge goljufije v zvezi z DDV.

Tudi za sum zlorabe po 80. členu ZDDV-1 morajo po presoji sodišča obstojati resni pokazatelji tega, da v konkretni zadevi obstaja tveganje davčne utaje. Ti pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, kar poudarja tudi tožnik. V obravnavani zadevi tožnik utemeljeno navaja, da mu davčna organa ne očitata, da bi zlorabil DDV v korist italijanske družbe, ki naj bi bila po ugotovitvah davčnega organa, družba tipa „missing trader“. Zloraba pri poslovanju s takimi družbami, glede na namen zakonodajalca, kot izhaja iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1 ( ZDDV-1B), naj bi bil takšna, „ da izdaja račune, ki drugim zavezancem omogočajo odbitek DDV, pri čemer pa dejansko ne opravlja neodvisne ekonomske dejavnosti-izdajanje t. i. fiktivnih računov“, kar se tožniku ne očita. Tožnik tudi poudarja, da je dobavljal blago, ki ga je odpremil z računi in s CMR-ji, ki so potrjeni s strani prejemnika blaga, to je družbe A., ki je imela v tistem obdobju še vedno veljavno ID številko. Po mnenju davčnega organa so prevozne listine CMR, ki jih je tožnik med postopkom predložil, kljub temu, da so podpisane s strani družbe A., neverodostojne, ker pri prevozniku ni bilo ugotovljeno, na kateri naslov v Italiji naj bi bilo blago dostavljeno. Po presoji sodišča okoliščina na tožnikovi strani, da ni vedel, kam je šlo blago in očitek glede prejemanja gotovinskih plačil, ne moreta biti ključni okoliščini za sum zlorabe ID številke za namene DDV v smislu 80. člena ZDDV-1 in posledično odvzem ID številke. Po presoji sodišča izpodbijana odločitev sloni samo na nekaterih pokazateljih, celovita presoja tveganja utaje v smislu navedene določbe ZDDV-1 pa, ni pojasnjena.

Sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno in da posledično dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj niso navedeni vsi pokazatelji, ki bi bili resni in ki bi kazali na obstoj tveganja v smislu cilja in namena 80. člena ZDDV-1 in določbe drugega odstavka tega člena. Sodišče je zato izpodbijano določbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

V obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje izpolnjevanja pogojev iz 46. člena ZDDV-1, zato se sodišče do tožnikovih navedb glede tega posebej ne opredeljuje.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Slednji v 3. členu določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Po povedanem tudi ni podlage za spor polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).