Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, ni dovoljena.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. M.M. za varstvo zakonitosti se kot nedovoljeni zavržeta.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obd. M.M. na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor, da bi se zagotovila njena navzočnost na glavni obravnavi, ker se je očitno izmikala udeležbi na glavni obravnavi dne 16.9.2004. Oba zagovornika obdolženke v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev določb 2. odstavka 307. člena ZKP, češ da se obdolženka ni naklepno in očitno izmikala prihodu na glavno obravnavo, ampak dne 16.9.2004 ni prišla na sodišče zato, ker je bila zaradi psihične motnje nesposobna, da se obravnave udeleži. Uveljavljata tudi kršitev 1. odstavka 307. člena ZKP, češ da iz istega razloga tudi ni bilo pogojev za odreditev takojšnje prisilne privedbe obdolženke. Zagovornik K. pa uveljavlja še kršitev 5. odstavka 207. člena ZKP, ker bi z izvršitvijo pripora na podlagi izpodbijanega sklepa skupni pripor po vložitvi obtožnice zoper obdolženko presegel dobo 2 let. Predlagata, da se izpodbijana sklepa razveljavita in pripor odpravi.

Zahtevi zagovornikov obd. M.M. za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Po določbah 4. odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom vložiti zoper

1. sklep o odreditvi pripora;

2. sklep o podaljšanju pripora, če a) ga je izdalo vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP, ali b) po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP.

V 4. odstavku 420. člena ZKP se uporablja izraz "pripor" brez kakršnekoli omejitve, kar bi, ob uporabi zgolj besedne razlage, pomenilo, da se te določbe uporabljajo za vse sodne odločbe o odvzemu prostosti, ki jih ZKP poimenuje pripor. Toda zakon pri uporabi izrazov ni povsem dosleden in ne povsem natančen. Z izrazom "pripor" poimenuje tudi odvzeme prostosti, ki so si močno različni, drugič pa zelo podobne ukrepe omejitve osebne svobode poimenuje različno, npr. pripor ali zapor. V sodni praksi je sicer splošno sprejeto načelo, da je treba razlagati besedilo zakona tako, da imajo besede običajen, reden pomen in v njihovi medsebojni povezanosti (to načelo, kombinirano s teleološko metodo je za razlaganje mednarodnega prava pod naslovom "Splošno pravilo za razlago" predpisano v 1. odstavku 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu), vendar zgolj besedna razlaga 4. odstavka 420. člena ZKP zaradi različnosti vsebine pojma ter nedosledne in nenatančne rabe izraza "pripor", dopušča širšo ali ožjo razlago tega izraza in, odvisno od uporabljene razlage, različen odgovor ali ta določba vključuje tudi pripor na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP.

Osrednja ureditev pripora (načela, namen, pogoji za uporabo, trajanje, postopek pri odreditvi in podaljšanju glede na fazo kazenskega postopka, garancije priprtega in izvrševanje pripora) je v 192. členu ter v 6. in 7. točki 17. poglavja ZKP (členi 200. do 213. d). V tem poglavju Zakon podrobneje ureja dopustnost posegov v ustavno varovano pravico do osebne svobode in svobodo gibanja, če je to potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi v smislu 2. odstavka 19. člena, 1. odstavka 20. člena in 2. odstavka 32. člena Ustave. V istem poglavju ZKP, toda v drugih točkah, je predpisana možnost, da se drugi ukrepi iz tega poglavja zakona nadomestijo s priporom, če obdolženec krši izrečene ukrepe (3. odstavek 195. člena, 2. odstavek 195.a člena, 2. odstavek 195.b člena, 4. odstavek 197. člena,1. odstavek 198. člena in 4. odstavek 199.a člena ZKP). Pripor z določenimi modalitetami je urejen tudi v določbah o skrajšanem postopku (2., 3. in 4. odstavek 432. člena) in v postopku proti mladoletnikom (472. in 473. člen ZKP) ter v posebnih postopkih za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja (2. odstavek 491. člena), za ekstradicijo (2. in 3. odstavek 525. člena, 2. odstavek 527. člena, 2. odstavek 535. člena in 536. člen) ter za izdajo tiralice (548. člen). V teh primerih je kljub razlikam skupna značilnost, da je odvzem prostosti indiciran z vsaj enim od pripornih razlogov iz 201. člena ZKP, bodisi na podlagi izrecne napotitve na te določbe ali zato, ker je razlog za odvzem prostosti na podlagi teh določb smiselno enak kot priporni razlogi, predpisani v 1. odstavku 201. člena ZKP.

Nasprotno pa določbe 2. odstavka 307. člena ZKP izrecno predpisujejo, da se odvzem prostosti na tej podlagi odredi, kadar ni nobenega pripornega razloga iz 201. člena ZKP. Odvzem prostosti v tem primeru je povsem samostojen ukrep, ne pa dopolnilen ali alternativni ukrep "rednemu" priporu. Zato po določbi 2. odstavka 307. člena ZKP ni možnosti za nadomestitev tega ukrepa s kakšnimi drugimi ukrepi iz 17. poglavja ZKP.

Določba 2. odstavka 307. člena ZKP sicer odkazuje (poleg določb o izvrševanju pripora) tudi na smiselno uporabo določb 200. člena ZKP (na načelo zakonitosti, na ekspeditivnost postopanja in na najkrajše nujno trajanje pripora), na določbe 2., 3., 4. in 6. odstavka 202. člena ZKP (o vsebini pisnega sklepa o odreditvi pripora, o roku za vročitev sklepa, o roku za pritožbo in o postopku z njo), vendar pa se večinoma določbe ZKP, ki vsebinsko opredeljujejo "redni" pripor, ne uporabljajo, ker 2. odstavek 307. člena ZKP ne odkazuje nanje ali pa smiselno niso uporabne, čeprav odkazuje nanje.

Ukrep po 2. odstavku 307. člena ZKP se odredi le, če ni nobenega pripornega razloga, torej najpomembnejše vsebinske podlage za "redni" pripor. Namen ukrepa iz 2. odstavka 307. člena ZKP ni zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, kadar okoliščine kažejo na nevarnost, da bi pobegnil, ali če njegova identiteta ni ugotovljena, niti ni ukrep nujno potreben za neoviran kazenski postopek oziroma za varnost ljudi zaradi koluzijske ali ponovitvene nevarnosti. Razlog za odvzem prostosti na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP je obstrukcijsko ravnanje obdolženca, s katerim onemogoča izvedbo glavne obravnave.

Značilno za priporne razloge iz 1. odstavka 201. člena ZKP je, da obstajajo objektivne okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa, da je odvzem prostosti neogiben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, medtem ko se ukrep iz 2. odstavka 307. člena ZKP odredi izključno zaradi ravnanja obdolženca. V tem primeru je odvzem prostosti sankcija za ravnanje obdolženca z namenom, da se zagotovi neovirano delo sodišča. Ravnanje obdolženca, ki je podlaga za odreditev ukrepa po 2. odstavku 307. člena ZKP, je smiselno enaka, kot obstrukcija priče in sankcija zanjo po 2. odstavku 244. člena ZKP ali 2. odstavku 241. člena Zakona o pravdnem postopku. Sankcijo zoper ravnanje obdolženca zakon imenuje pripor, sankcijo proti priči pa zapor, čeprav za takšno razliko v poimenovanju ni videti utemeljenih razlogov, oziroma bi bilo sistematično pravilneje, če bi se oba ukrepa imenovala zapor kot vrsta disciplinske sankcije.

Za pravilno razlago določb 4. odstavka 420. člena ZKP je zelo pomembno dejstvo, da 2. odstavek 307. člena ZKP taksativno predpisuje, katere določbe Zakona se smiselno uporabljajo tudi za ta ukrep. Med njimi ni omenjena določba 4. odstavka 420. člena ZKP, torej bi se te določbe uporabile lahko samo po analogiji, če bi za takšno razlagalno metodo obstajali dobri razlogi. Vrhovno sodišče jih ne vidi. Pojasnjeno je že bilo, da je velika vsebinska razlika med "rednim" priporom na podlagi pripornih razlogov ter disciplinskim ukrepom po 2. odstavku 307. člena ZKP (ali 2. odstavkom 244. člena ZKP oziroma 2. odstavku 241. člena Zakona o pravdnem postopku). Tudi v postopku so velike razlike. Ukrep po 2. odstavku 307. člena ZKP sodišče lahko odredi in odpravi brez predloga oziroma soglasja državnega tožilca, ne uporabljajo se določbe členov 203 do 208 (o pouku po 4. členu Zakona o obvestilu konzulata, o zaslišanju obdolženca, o pripornem naroku, o trajanju in postopku za podaljšanje in druge).

Določbe 2. odstavka 202. člena ZKP, na katere 2. odstavek 307. člena sicer odkazuje, so le omejeno uporabne: sklep o odreditvi tega ukrepa ne more navajati pripornega razloga in ne obrazlagati odločilnih dejstev za priporni razlog, ne obrazložiti, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka ali navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj je obtožba že pravnomočna. Vrhovno sodišče ne vidi, razen istega izraza in dejstva, da gre za poseg v osebno svobodo, drugih takšnih podobnosti med "rednim" priporom in ukrepom po 2. odstavku 307. člena ZKP, da bi določbe 4. odstavka 420. člena ZKP upravičile vključitev po analogiji tudi odločbe na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP.

K temu sklepu je Vrhovno sodišče vodilo tudi načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, ki je splošno sprejeto v sodni praksi. Določba 4. odstavka 420. člena ZKP, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna zoper določene odločbe pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, je izjema od pravila iz 1. odstavka istega člena, da se sme to izredno pravno sredstvo vložiti šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zahteva je dovoljena zoper le dva natančno določena primera podaljšanja "rednega" pripora, čeprav je odločb o podaljšanju pripora zaradi poteka zakonskega ali sodnega roka, ali zaradi vloženih sredstev strank, lahko zelo veliko. Za odreditev pripora je veliko možnosti glede na vrsto (redni, skrajšani, posebni postopki) in fazo postopka (pred preiskavo oziroma preiskovalnimi dejanji ali med njo, ob vložitvi obtožnice ali po njej, ob izreku kazni zapora), vendar pa zakon ni izločil primerov, ko zahteva zoper odreditev pripora ni dovoljena. Toda iz konteksta in nastanka besedila 4. odstavka 420. člena ZKP sledi, da so mišljene le odločbe o odreditvi "rednega" pripora zaradi določenega pripornega razloga tako kot pri podaljšanju pripora, ne pa tudi o odreditvi ukrepa iz 2. odstavka 307. člena.

V 4. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme "vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočne odločbe o odreditvi pripora, zoper pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena)." Ta besedna zveza povsem jasno pove, da je tako pri odreditvi kot pri podaljšanju pripora govor o isti vrsti pripora, namreč o "rednem" priporu, zaradi določenega pripornega razloga.

Tudi razvoj določbe 4. odstavka 420. člena ZKP kaže na tak zaključek. Prvotne določbe 420. člena ZKP so dopuščale vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo, ne glede na to, ali je bil kazenski postopek že pravnomočno končan ali ne. Ker se je tako široka možnost vlaganja tega izrednega pravnega sredstva pokazala kot neprimerna, je novela ZKP-A (Uradni list RS, št. 72/98) pomembno omejila dovoljenost tega pravnega sredstva: praviloma se ga je smelo vložiti samo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, izjemi od tega pravila pa sta bili odločbi o odreditvi ali podaljšanju pripora. Obrazložitev predloga te novele (Poročevalec št. 56/97) utemeljuje ti izjemi s potrebo po večji garanciji zakonitosti posegov v svobodo obdolženca. Ta obrazložitev kaže, da je imel predlagatelj v mislih pripor iz pripornih razlogov, saj je sicer odvzem prostosti kot disciplinski kaznovalni ukrep mogoč tudi zoper priče. Novela ZKP-E je dopustnost vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti zoper odločbe o podaljšanju pripora še dodatno zožila le na dva primera, oba iz razlogov, ki so uporabni le glede "rednega" pripora, kot to izhaja iz obrazložitve predloga novele (Poročevalec, št. 17/03) in Pripomb Vrhovnega sodišča k temu predlogu, na katere se obrazložitev predloga sklicuje.

Predloga sprememb 420. člena ZKP-A in E sta obrazložena tudi s potrebo po večji garanciji za zakonitost posegov v človekovo svobodo. Ta argument ni prepričljiv glede ukrepa po 2. odstavku 307. člena ZKP. Zoper odločbo o vsebinsko enakem posegu v osebno svobodo priče v kazenskem ali civilnem postopku takšno izredno pravno sredstvo ni predvideno. Vložitev zahteve tudi ni dopustna zoper odločbe o podaljšanju pripora, čeprav za daljšo dobo od 1 meseca, ki je kot najvišja predpisana v 2. odstavku 307. člena ZKP, po vložitvi obtožnice celo skupno za največ 2 leti. Samostojna zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbe o priporu je dovoljena v dokaj omejenem številu primerov. Takšna ureditev pa ne pomeni, da je sodno varstvo pravice do osebne svobode nedopustno zmanjšano. Po določbah 25. člena Ustave je zoper odločbe sodišč, s katerimi se odloča o človekovih pravicah, zagotovljena pritožba, ne pa izredno pravno sredstvo. Tako je tudi zoper odločbo po 2. odstavku 307. člena ZKP, čeprav samostojna zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, enako kot za druge odločbe o priporu, ki niso zajete v 4. odstavku 420. člena ZKP, pod enakimi pogoji dovoljena posebna pritožba in poleg tega še uveljavljanje kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo o glavni stvari na podlagi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Pravna zaščita pravice do svobode je pri ukrepu iz 2. odstavka 307. člena ZKP torej zagotovljena širše, kot je to določeno v Ustavi oziroma v enakem obsegu, kot to velja za veliko število odločb o podaljšanju pripora.

Zaradi teh razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 4. odstavka 420. člena ZKP ne vključuje odločbe o odvzemu prostosti obdolženca na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, zato je zahtevi zagovornikov obd. M.M. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljni.