Jedro

Ravnanje tožeče stranke, ki je že v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki odpovedala pogodbo in predlagala vpogled v listino o odpovedi, je v skladu s 286. čl. ZPP, ki določa, do kdaj mora stranka ponuditi dokaze. Dejstvo, da je tožbi predložila napačno listino, pravilno listino pa je predložila šele po opravljenem prvem naroku, ne pomeni, da je izgubila pravico do izvedbe tega dokaza.

Prepoved reformatio in peius velja le za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje, ne pa tudi za sodišče prve stopnje, ko odloča v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.772,30 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen zahtevek na odpoved pogodbe o finančnem leasingu z dne 22.5.2002 in toženi stranki naloženo, da je dolžna izprazniti nepremičnino parc. št. 823/12 in 821/24 k.o. ... in je prosto vseh stvari izročiti tožeči stranki v 60 dneh. Toženi stranki je naloženo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 7.454,44 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri predlaga spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - z izpodbijano sodbo je odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že odločeno (res iudicata); - dokaz o odpovedi pogodbe z dne 4.9.2003 je tožeča stranka izčrpala, ko je predložila dopis, poslan G. T.. Dopis toženi stranki je nov dokaz, ki je bil predložen po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, in je zato nastopila prekluzija. Tožeča stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila in sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati odpovedi pogodbe toženi stranki z dne 4.9.2003; - kršeno je načelo prepovedi reformatio in peius, saj se je za tožečo stranko v ponovljenem postopku postopalo bolj ugodno, ker se je presojal dokaz o odpovedi pogodbe toženi stranki z dne 4.9.2003. Tožeča stranka v odgovoru na pritožba odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z res indikata, litispendenco, prekluzije dokazov in kršitve informatio in peius.

Pritožba ni utemeljena.

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 22.5.2002 sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 504/02 in da je tožeča stranka toženi stranki to pogodbo veljavno odpovedala dne 4.9.2003, o čemer je bila tožena stranka obveščena 20.9.2003. Zaradi odpovedi pogodbe tožena stranka nepremičnino parc. št. 823/12 in 821/24 k.o. ..., ki je bila predmet finančnega leasinga, zaseda brez pravnega naslova. Tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev nepremičnine je zato ugodilo.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo (2. odst. 111. člena Obligacijskega zakonika), v katerem je določeno, da ima stranka, ki je popolnoma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je prišlo do razveze pogodbe. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 3898/2005-II z dne 16.1.2008, s katero je bil zavrnjen primarni in podredni zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnine tožeči stranki. Neutemeljeno zato, ker ima ta izpodbijana sodba drugačno sodbeno podlago, kot sta jo imela primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek, ki sta bila zavrnjena s sodbo, opr. št. P 3898/2005-II z dne 16.1.2008. Zavrnjeni primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek sta temeljila na ugotovitvi, da tožeča stranka toženi stranki ni odpovedala pogodbe o finančnem leasingu. V dejanskem stanju izpodbijane sodbe pa je ugotovljeno, da je tožeča stranka pogodbo o finančnem leasingu z dne 22.5.2002 veljavno odpovedala toženi stranki z dopisom z dne 4.9.2003. 3. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je toženi stranki 4.9.2003 odpovedala pogodbo o leasingu in kot dokaz v resničnost te navedbe predlagala vpogled v odpoved pogodbe z dne 4.9.2003. Tožbi je priložila odpoved pogodbe, ki se je glasilo na poroka T. G. (A4). Listino o odpovedi pogodbe toženi stranki z dne 4.9.2003 (A13) je tožeča stranka predložila sodišču šele 27.11.2007, po opravljenem prvem naroku. Na podlagi določila 1. odst. 286. člena ZPP mora stranka do konca prvega naroka ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Tožeča stranka je tej zakonski zahtevi zadostila, saj je že v tožbi navajala, da je 4.9.2003 toženi stranki odpovedala pogodbo o leasingu in predlagala dokaz z vpogledom te odpovedi. Dejstvo, da je tožbi priložila napačno odpoved in da je pravilno listino o odpovedi toženi stranki z dne 4.9.2003 predložila po koncu prvega naroka, vendar pred zaključkom glavne obravnave, ne pomeni, da je izgubila pravico do izvedbe tega dokaza.

4. Po razveljavitvi sodbe se pravdni postopek nadaljuje. Nova glavna obravnava na prvi stopnji tvori z naroki prejšnje glavne obravnave celoto. Velja torej načelo enotnosti glavne obravnave (362. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (287. člen ZPP). Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bi smelo izvesti dokaza z vpogledom listine o odpovedi pogodbe toženi stranki z dne 4.9.2003 (A13), ker se tožeča stranka ni pritožila.

5. Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Prepoved reformatio in peius velja torej samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved reformatio in peius pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Zmotno je zato pravno naziranje pritožbe glede vsebine določila 359. člena ZPP.

6. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora, na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.772,30 EUR (1.081,50 EUR za sestavo pritožbe in poročilo stranki in 690,80 EUR takse za odgovor na pritožbo).