Jedro

Pri sodnem varstvu v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa gre za specifičen tip upravnega spora, kjer se mora upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov, da konkurirajo za javna sredstva. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu je glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovno-tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Presojo glede dejanskih vprašanj sodišče opravi preko presoje spoštovanju pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov.

Tožbeni ugovori, da je bil kršen postopek, ker je o pritožbi odločal isti organ, kot je odločal na prvi stopnji, niso utemeljeni. V obravnavanem primeru gre namreč za enovit in ne za dvostopenjski postopek. Zato se kot izpodbijani akt upoštevata tako sklep, kot tudi odločba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom št. 430-33/2009/804 z dne 29. 9. 2010 je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS (v nadaljevanju Ministrstvo) odločilo, da se prijava projekta Multimedijski center A., s katerim je Mestna občina A. kot prijaviteljica kandidirala na Javnem razpisu za spodbujanje projektov vzpostavitve e-vsebin in e-storitev javnih in zasebnih neprofitnih organizacij 2009 in 2010 (Uradni list RS, št. 53/09, v nadaljevanju Javni razpis), zavrne. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnica posredovala prijavo na Javni razpis, a je bila vloga s sklepom z dne 28. 4. 2010 zavrnjena. Ministrstvo je nato vloženi pritožbi ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, izdanega v ponovljenem postopku, je tožnica v ocenjevalnem postopku prejela 70 točk, od tega pri kriteriju "Kakovost projekta" 35 točk. Komisija je izvedla izbor na podlagi meril in kriterijev, določenih v razpisni dokumentaciji. Pri ocenjevanju je bilo mogoče doseči skupno največ sto (100) točk, od tega petdeset (50) točk pri kriteriju "Kakovost projekta", trideset (30) točk pri kriteriju "Izvedljivost projekta" in dvajset (20) točk pri kriteriju "Ustreznost projekta". Projekt je pozitivno ocenjen, če doseže vsaj petinpetdeset (55) točk vseh možnih točk, poleg tega pa mora pri kriteriju "Kakovost projekta" doseči vsaj osemindvajset (28) točk. Skupno število točk, ki jih je prejela tožnica, ni zadostovalo za uvrstitev v končni izbor operacij. Projekt tožnice je bil sicer pozitivno ocenjen, vendar zaradi premajhnega števila točk ni bil izbran za sofinanciranje. V nadaljevanju je povzeta vsebina ocenjevalnega lista za tožnico.

Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki je bila z odločbo št. 021-92/2010/22, ki jo je dne 28. 10. 2010 izdalo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS kot pritožbeni organ (v nadaljevanju pritožbeni organ), zavrnjena. V obrazložitvi odločbe pritožbeni organ ugotavlja, da tožnica vlaga pritožbo zaradi nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava. Sklicuje se na 10. točko Javnega razpisa (Merila in način izbire projektov) in ocenjevalni list, v kateri je bilo določeno, da bo pravočasno prispele in popolne vloge ocenila strokovna komisija na podlagi izpolnjevanja naslednjih skupin meril: - Ustreznost projekta - 20 točk; - Kakovost predlaganega projekta - 50 točk; - Izvedljivost raziskovalno razvojnega projekta - 30 točk. Skupno število možnih točk je 100. Navaja tudi določbe glede načina izbire, po katerem bodo projekti glede na doseženo višino točk razvrščeni v dva seznama. Projekt je pozitivno ocenjen, če doseže vsaj petinpetdeset (55) možnih točk, pri čemer mora pri kriteriju "Kakovost projekta" doseči vsaj osemindvajset (28) točk. Projekti, ki ne bodo ocenjeni pozitivno, in projekti, ki bodo dobili manjše število točk izmed istovrstnih projektov, niso upravičeni do sredstev razpisa. Kolikor bo zaprošena višina sofinanciranja pozitivno ocenjenih projektov višja od višine razpoložljivih sredstev, bodo projekti izbrani glede na višino doseženih točk (prednost bodo imeli projekti z višjim številom točk). Tožnica je v ponovljenem postopku v ocenjevalnem postopku prejela 70 točk ("Kakovost projekta" 35 točk, "Izvedljivost projekta" 22 točk, "Ustreznost projekta" 13 točk), vendar skupno število točk, ki jih je prejela, ni zadostovalo za uvrstitev v končni izbor operacij, ki ga je komisija predlagala Ministrstvu. Zaradi omejene višine sredstev in velikega števila pozitivno ocenjenih prijav je bil prag za sofinanciranje, v skladu z določili razpisne dokumentacije, po ocenjevanju prejetih prijav postavljen na 79,5 točk. Pritožbeni organ se nato sklicuje na 247. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), ki se smiselno uporablja tudi v postopkih sofinanciranja na podlagi Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07 in 61/08, v nadaljevanju Pravilnik). Sklicuje se na 237. in 251. člen in navaja, da je skladno z določili ZUP dopolnil postopek, in nato pritrdil odločitvi iz prvostopenjskega sklepa. Glede ugovora, da je Ministrstvo subjektivno in brez ustreznih strokovnih argumentov spremenilo ocene iz prvega ocenjevanja, ki niso bile predmet dopolnjevanja vloge (ker je bil predmet dopolnjevanja vloge zgolj Finančna sposobnost), pojasni, da je bila vloga še enkrat v celoti ocenjena na podlagi odločitve pritožbenega organa iz odločbe z dne 22. 7. 2010, s katero je bilo prvostopenjskemu organu naloženo, da ponovno izvede celoten postopek. Kot izhaja iz dodatnega poročila, sta prijavo ocenila dva (druga) ocenjevalca, ki sta pri svojem ocenjevanju bila avtonomna in neodvisna. Za svoje ocene sta podala tudi obrazložitve, zoper katere se tožnica niti ne pritožuje. Zavrne tudi z ugovor, da so ocenjevalci poznali rezultate prvega razpisa in so lahko ocenjevali vlogo tako, da je bila omogočena zavrnitev. Poudari, da so ocenjevalci kot člani ocenjevalne komisije strokovnjaki na področjih, ki jih ocenjujejo, in zaključi, da ocenjevalca nista bila seznanjena z ocenami prve tožničine prijave. Ocenjevalca, ki sta bila druga kot na prvem ocenjevanju, kar je razvidno iz ocenjevalnih listov, sta pri ocenjevanju vloge prijavo ocenila strokovno in neodvisno. Glede navedbe, da primerjava utemeljitev ocen kaže na to, da gre za namerno zmanjševanje števila točk tudi v primerih, ko so kriteriji jasni, pojasni, da je ocenjevalec pri svojem delu popolnoma avtonomen in neodvisen in prijavo ocenjuje po lastni strokovni presoji. Razpisna komisija na njegove ocene nikoli ni vplivala.

Tožnica se se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. Poudarja, da tožbo vlaga tudi iz razloga bistvene kršitve pravil upravnega postopka, saj je odločbo z dne 28. 10. 2010 izdal isti organ kot na prvi stopnji. S tem je odločeno o pritožbi v nasprotju z Javnim razpisom, ki v 14. točki določa, da Ministrstvo odloči o izboru in dodelitvi sredstev s sklepom, prijavitelji pa imajo možnost pritožbe, o pritožbi pa odloči strokovna komisija, imenovana s strani Ministrstva. Tožnica je v ponovnem ocenjevanju kakovosti vloge prejela le 70 točk od 100 možnih točk, kar je premalo za odobritev. V ponovnem postopku je tožnica prejela 7 točk manj kot v prvem postopku ocenjevanja, vendar bi po njenem mnenju na podlagi dopolnitve vloge morala prejeti 6 točk več, kar bi bilo 83 točk in bi s tem bila izbrana za sofinanciranje. Poudarja, da je Ministrstvo tožnico v ponovljenem postopku obravnavalo subjektivno, neenakopravno, posamično in necelovito glede na ostale vloge, saj so bile v drugem ocenjevanju spremenjene ocene iz prvega ocenjevanja. Nato opisuje potek postopkov. Meni, da je bila s ponovnim ocenjevanjem celotne vloge postavljena v neenakopraven položaj do ostalih, ocenjevalci pa so bili pristranski. Ocenjevalci so namreč poznali vstopni prag točk, ki zadošča za odobritev sofinanciranja, saj obstaja velika verjetnost, da so vlogo ocenjevali isti ocenjevalci kot v prvem ocenjevanju. Meni, da primerjava utemeljitev ocen kaže, da gre za namerno zmanjševanje števila točk, in navaja delno primerjavo prvega in ponovnega ocenjevanja. Meni, da je bilo ponovno ocenjevanje celotne vloge zanjo diskriminatorno. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep, zadevo pa vrne v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obeh izdanih aktov. Navaja, da je projekt tožnice Multimedijski center A. prejel skupaj 70 točk, kar pa ni zadostovalo za uvrstitev v končni izbor, ki ga je komisija za razpis predlagala Ministrstvu. Vloga tožeče stranke je sicer pozitivno ocenjena, vendar zaradi premajhnega števila doseženih točk ni bila izbrana za sofinanciranje. Zaradi omejene višine proračunskih sredstev in velikega števila pozitivno ocenjenih prijav je bil prag za sofinanciranje, skladno z določili razpisne dokumentacije, določen na 79,5 točk. Glede ugovora, da vlogi tožnice v ponovljenem postopku ni bilo dodeljeno zadostno število točk poudarja, da je ocenjevanje vlog na javnem razpisu v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije, ki je bila za ta namen imenovana s sklepom ministra. Naloga tožene stranke je, da presodi, ali je ocenjevalna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze (sestavine vloge), kot jih določa razpis, in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. Glede postopka ponovnega ocenjevanja vloge tožnice pojasni, da je prvostopenjski organ vlogo ponovno ocenil na podlagi odločitve pritožbenega organa, s katero je bil sklep organa prve stopnje z dne 10. 11. 2009 odpravljen, zadeva pa vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Prvostopenjskemu organu je bilo naloženo, da ponovno izvede postopek, kar pomeni, da je moral oceniti celotno vlogo prijavitelja.

Zavrača tudi ugovore, da so bili ocenjevalci pristranski, ker so že poznali rezultate prvega razpisa, saj je prav z namenom odprave postopkovnih pomanjkljivosti tožena stranka v pritožbenem postopku, glede na 251. člen ZUP, dopolnila postopek in na podlagi dopolnjenega postopka z dodatnimi obrazložitvami dobila potrebna pojasnila o ugotovljenem dejanskem stanju. S tem je pridobila ustrezne podlage, da je lahko z gotovostjo presodila in potrdila izpodbijano odločitev. Zavrača tudi očitke, da so ocenjevalci že poznali vstopni prag točk, ki zadostuje za odobritev sofinanciranja in poudarja, da sta vlogo ob ponovnem ocenjevanju ocenjevala druga ocenjevalca kot prvič, kar je zagotavljalo, da je bila vloga ponovno neodvisno in nepristransko ocenjena in opisuje potek postopka ocenjevanja. Zavrača tudi ugovor, da v konkretnem primeru o pritožbi ne sme odločati isti organ, kot je odločal na prvi stopnji, in se sklicuje Pravilnik in ZUP. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da projekt tožnice Multimedijski center A. na Javnem razpisu ni bil izbran za sofinanciranje. Javni razpis, glede na obširno pravno podlago, ki je navedena v uvodnem delu, temelji med drugim tudi na Uredbi o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007-2013 (Uradni list RS, št. 17/09 in 40/09, v nadaljevanju Uredba). V skladu z 14. členom Uredbe izda odločitev o izboru operacij ali upravičencev, na podlagi predloga komisije za odpiranje in ocenitev prispelih vlog (v nadaljevanju Komisija), predstojnik posredniškega telesa. Komisija je zadolžena med drugim za ocenjevanje vlog, ki so popolne in izpolnjujejo vse vstopne pogoje razpisa po merilih in kriterijih iz javnega razpisa in navodilih razpisne dokumentacije in razvrstitev projektov glede na oceno komisije s predlogom deležev sofinanciranja po projektih (5. in 6. točka 4. odstavka 14. člena Uredbe). Posredniško telo (oz. agent) je dolžno v roku, ki je bil naveden v Javnem razpisu, obvestiti vse vlagatelje vlog o odločitvi glede dodelitve sredstev. V obrazložitvi mora navesti razloge za svojo odločitev (6. odstavek 14. člena Uredbe). Na navedeni podlagi je tožena stranka izdala izpodbijani sklep in v obrazložitvi navedla razloge za svojo odločitev.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, želi tožnica izkazati, da je odločitev, s katero je bila prijava njenega projekta zavrnjena, nezakonita (tudi) zaradi nepravilno izvedenega ocenjevanja. V zvezi s temi ugovori sodišče pripominja, da je bil, glede na podatke upravnih spisov, postopek ocenjevanja v razpisu določenih meril enak za vse prijavitelje in skladen s pogoji Javnega razpisa in zato očitke, da neupravičeno ni prejela večjega števila točk kot neutemeljene zavrača. Sodišče se namreč v subjektivne ocene posameznih ocenjevalcev ne more spuščati. Glede na specifično pravno naravo sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa in njenih učinkov na sodno varstvo v upravnem sporu, gre po že uveljavljeni upravno sodni praksi (npr. sodba tega sodišča opr. št. U 1104/2003-24 z dne 14. 12. 2005) za specifičen tip upravnega spora, kjer se mora upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov, da konkurirajo za javna sredstva. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj je stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oz. primerno odločitev. To pomeni, da presojo glede dejanskih vprašanj (npr. večja ustreznost ponudnikov) sodišče opravi preko presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov. Iz doseženega števila točk, ki jih je tožnica prejela in ki ga je mogoče preizkusiti, je razvidno, da je prejela skupno 70 točk. Ker je bil prag za odobritev sofinanciranja določen na 79,5 točk, ga tožnica s 70 točkami ni dosegla. To pa tudi po oceni sodišča pomeni, da je bila prijava tožnice pravilno zavrnjena, saj iz Javnega razpisa (točka 10.3) izhaja, da bodo v primeru, kolikor bo zaprošena višina sofinanciranja pozitivno ocenjenih projektov višja, kot je višina razpoložljivih sredstev, projekti izbrani glede na višino doseženih točk (prednost bodo imeli izbrani projekti z višjim številom točk).

Po presoji sodišča tudi niso utemeljeni ugovori, da je bil kršen postopek, ker je o pritožbi odločal isti organ, kot je odločal tudi na prvi stopnji. Glede na določbo 231. člena Pravilnika je pritožbeni postopek dopusten, če je odločal na prvi stopnji organ v sestavi ministrstva ali ministrstvo oz. vladna služba, vendar pritožba ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji. V obravnavanem primeru je odločalo na prvi stopnji Ministrstvo (kot posredniško telo) in je sklep oziroma odločitev o izboru izdal predstojnik posredniškega telesa (minister), zato po mnenju sodišča ne gre za dvostopenjski postopek, temveč gre za enovit postopek, katerega potek je predpisan z navedeno Uredbo. Da je temu tako, izhaja tudi iz 4. odstavka 215. člena Pravilnika, ki določa, da se določbe 12. poglavja (Postopki dodelitve sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranja iz državnega proračuna) ne uporabljajo, če je projekt izbran za sofinanciranje s prispevkom Skupnosti iz naslova teritorialnega sodelovanja na osnovi mednarodnega razpisa, ki ga izvede organ upravljanja oz. posredniško telo, skladno z določili Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006. Pravica do pritožbe je v obravnavanem primeru urejena v 14. točki Javnega razpisa. Sodišče ob tem še dodaja, da je, tudi glede na prej navedeni 231. člen Pravilnika, kot je že navedeno, pritožba na ministrstvo dovoljena, če je na prvi stopnji odločal organ v sestavi ministrstva. Če je odločalo na prvi stopnji ministrstvo (kot je bilo v obravnavanem primeru), je pritožba po 2. točki 1. odstavka 231. člena dovoljena, razen če gre za odločanje po ZUP. Po 2. odstavku 230. člena ZUP, ki se v obravnavani zadevi uporablja, ker gre za javnopravno stvar, je zoper odločbo, ki jo je izdalo na prvi stopnji ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Zakon o izvrševanju proračuna RS za leti 2008 in 2009 in Zakon o javnih financah pa ne določata, da je v zadevah sofinanciranja dovoljena pritožba in zato to velja tudi v obravnavani zadevi. Po drugi strani pa načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP zahteva, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po 3. odstavku 9. člena ZUP namreč organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo. Izpodbijana odločitev je torej s tega vidika zakonita, saj je bila tožnici z vročitvijo prvega sklepa dana tudi možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Zato je pravilno, da se v obravnavani zadevi kot izpodbijani akt upoštevata tako sklep kot tudi odločba.

Sodišče ob tem dodaja, da gre pri postopku javnega razpisa za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je za posameznega prijavljenega odvisen od več dejavnikov, zlasti pa (kot je bilo tudi v tem primeru) tudi od tega, kako je posamezen projekt vrednoten, glede na v razpisu vnaprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim zagotovi enakovredno obravnavanje ob prijavi. Vendar pa to v nobenem primeru ne pomeni, da bo vsak od prijavljenih na razpis s svojo vlogo oziroma projektom na razpisu tudi uspel oziroma pridobil sredstva. Glede na posebnost postopka javnega razpisa je tudi po presoji sodišča v pristojnosti (določene) strokovne komisije, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno.

V ostalem se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero je odločitev pojasnjena v drugem sklepu in z razlogi, s katerimi so v odločbi zavrnjeni pritožbeni ugovori, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih aktov pravilen ter da sta sklep in odločba pravilna in na zakonu utemeljena.