Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je zagovornik s predložitvijo obsežne dokumentacije, katera obsega raznolikost virov (poročila nadzornih nevladnih organizacij glede razmer v konkretnih zaporih, članke glede vojnih razmer v Ukrajini, odločbe sodišč), kljub drugačnim zagotovilom države prosilke, dokazal obstoj zadostne stopnje verjetnosti, da bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve državi Ukrajini lahko izpostavljena kršitvam temeljnih človekovih pravic in pravice iz 3. člena EKČP, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Nevarnost vojne namreč ni omejena le na območja neposrednega bojevanja, temveč resnost vojne v Ukrajini z letalskimi in raketnimi napadi, zadnje mesece pa tudi z napadi z droni, ki lahko prizadenejo tudi območja, ki v nekem časovnem okviru sicer veljajo "za varna", v naslednjem trenutku pa ne več, vsaki oblasti otežuje zagotavljanje odsotnosti nevarnosti. V takšnem primeru pravica države glede izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ne more in ne sme pretehtati nad temeljnimi ustavnimi pravicami posameznika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prošnja za izročitev državi Ukrajini

tujca A. A.,

sina ..., rojen ... v kraju Rivne, Ukrajina, s stalnim prebivališčem na Slovaškem, na naslovu ..., drugih podatkov ne pozna, občasno prebiva na Slovaškem, občasno pa v Španiji, državljan Ukrajine, zunajzakonska skupnost, oče enega otroka v starosti 12 let, z visoko šolsko izobrazbo za mednarodne odnose, pismen, lastnik podjetja na Slovaškem, katerega vrednost ocenjuje okoli 10.000,00 EUR, prejemnik pokojnine v višini 5.000 EUR mesečno, opravlja priložnostna dela, s katerimi mesečno zasluži od 3.000 do 4.000 EUR, brez premoženja, po lastni izjavi ne obsojen, v drugem kazenskem postopku državi Ukrajini, prostost mu je bila odvzeta v zvezi z mednarodno tiralico dne 16. 1. 2025 ob 10.10 uri, v priporu v ZPKZMZ Celje,

zaradi izvedbe kazenskega postopka,

ker naj bi dne 18.03.2016 na podlagi izvedenega razpisa za državno naročilo podružnica "Center za proizvodnjo" Delniške družbe "Ukrajinske železnice" (v nadaljevanju Podružnica "CP" Delniška družba "...") sklenila dobavno pogodbo št. ... za nakup 100.000 ton dizelskega goriva pri Družbi z omejeno odgovornostjo "..." (v nadaljevanju DOO "...") v skupni vrednosti 1.395.900.000,00 UAH.

Dne 29.03.2016 so uradne osebe Podružnice "CP" Delniška družba "...", in sicer B. B. (vodja podružnice), C. C. (namestnik vodje podružnice) in Č. Č. (vodja oddelka za naftne derivate podružnice), v predhodnem dogovoru s predstavniki DOO "...", med katerimi sta A. A. in D. D., v korist in interesu te pravne osebe ter zlorabljajoč svoj uradni položaj v nasprotju z drugim odstavkom petega člena 40 Zakona Ukrajine "O izvajanju javnih naročil", brez tržnih nihanj cen dizelskega goriva, zagotovili sklenitev dodatnega sporazuma št. 3 k navedeni dobavni pogodbi, na podlagi katerega so neupravičeno zvišali ceno dizelskega goriva s 15.339 UAH na tono na 16.849 UAH na tono, zaradi česar je bila Delniška družba "..." povzročena škoda v višini 92.476.978,00 UAH."

s čimer naj bi storil korupcijsko kaznivo dejanje, predvideno v tretjem odstavku člena 27 in drugem odstavku člena 364 Kazenskega zakonika Ukrajine,

z a v r n e.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določil Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957 s protokoli ter v zvezi s 528. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sklenil, da so pogoji za izročitev tujca A. A. (osebni podatki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa) zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi storitve korupcijskega kaznivega dejanja, predvidenega v tretjem odstavku 27. člena in drugem odstavku 364. člena Kazenskega zakonika Ukrajine, državi Ukrajini izpolnjeni.

2.Pritožnik po svojih zagovornikih v pritožbi zoper navedeni sklep zatrjuje pritožbene razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve človekovih pravic iz 1., 17., 18., 19, 21., 22., 23., 25. in 46. člena Ustave Republike Slovenije ter 2., 3., 5., 6., 9. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (ESČP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep z dne 15. 10. 2025 spremeni tako, da prošnjo države prosilke za izročitev zavrne ter pritožnika izpusti na prostost oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz spisovnega gradiva in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila pritožniku s strani policije dne 16. 1. 2025 ob 10.10 uri odvzeta prostost v Rogaški Slatini na podlagi mednarodne tiralice Ukrajine, številka .../2-2021 z dne 10. 2. 2021. Mednarodna tiralica je bila izdana na podlagi naloga za prijetje oziroma sodne odločbe z enakim učinkom št. .../606/19 z dne 9. 12. 2019 - sklepa o odreditvi pripora, ki ga je izdalo Vrhovno pritožbeno sodišče Vrhovnega protikorupcijskega sodišča Ukrajine zaradi kaznivega dejanja zlorabe pooblastil ali položaja s strani uradne osebe iz koristoljubja ali druge osebne koristi ali koristi tretjih oseb, če je pravnim osebam povzročila večjo škodo ali kakršnokoli drugo hudo posledico po 3. točki 27. člena in drugem odstavku 364. člena Kazenskega zakonika Ukrajine. Po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom je bil zoper pritožnika odrejen ekstradicijski pripor, katerega zakonitost je presojalo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo XI Ips 3539/2025 z dne 16. 4. 2025, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

5.Ministrstvo za pravosodje Ukrajine je, poleg uradne prošnje za izročitev tujca z dne 10. 2. 2025 (prejeta po mailu dne 11. 2. 2025, nato prejeta dne 6. 3. 2025 preko Ministrstva za pravosodje RS po pošti), posredovalo vso zahtevano dokumentacijo, ki je potrebna za odločanje o dopustnosti izročitve tujca državi Ukrajini. Preiskovalni sodnik je v mnenju z dne 20. 5. 2025 obrazložil, da so podani pogoji za izročitev tujca državi Ukrajini. Mnenje preiskovalnega sodnika, skupaj z dodatno prispelo dokumentacijo z dne 28. 4. 2025 in dne 19. 5. 2025 je bilo posredovano zagovornikom in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju. Na mnenje preiskovalnega sodnika je obramba podala odgovor, v katerem je zatrjevala, da pogoji za izročitev tujca niso podani. Svoja stališča v odgovoru je podkrepila s predložitvijo obširne dokumentacije, ki obsega številna poročila različnih nevladnih organizacij, poročila varuha človekovih pravic Ukrajine, številne članke glede vojnih razmer v Ukrajini, pa tudi odločbe sodišč držav EU, ki so v posameznih primerih zavrnila izročitev zahtevanih oseb državi Ukrajini. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je glede prošnje za izročitev prvič odločil s sklepom z dne 30. 7. 2025, ko je presodil, da so pogoji za izročitev tujca državi Ukrajini podani, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 9. 9. 2025 navedeni sklep senata razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je s sedaj izpodbijanim sklepom z dne 15. 10. 2025 ponovno presodil, da so pogoji za izročitev zahtevane osebe državi Ukrajini izpolnjeni.

6.Izročitev je pravni institut, s katerim ena država drugi izroči posameznika, obdolženca ali obsojenca za kaznivo dejanje, da bi bil deležen sojenja ali prestal kazen. Ta postopek ni nikoli samodejen in naleti na natančne omejitve, ki imajo pogosto temelj v varovanju človekovih pravic. Zakon o kazenskem postopku v XXXI. poglavju natančno ureja postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev, v 522. členu pa tudi natančno predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izročitev. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Čim manjka katerikoli pogoj, mora sodišče ugotoviti, da zakonski pogoji za izročitev niso podani.

7.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pogoje za izročitev tujca državi prosilki Ukrajini prvenstveno presojalo v skladu z Evropsko konvencijo o izročitvi z dne 13. 12. 1957 z dodatnimi protokoli, v nadaljevanju pa tudi v skladu s 522. členom ZKP. Tudi v ponovnem odločanju je presodilo, da so pogoji za izročitev tujca državi Ukrajini izpolnjeni, s čimer pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati.

8.Obramba je tekom celotnega postopka izročitve (v odgovoru na predlog preiskovalnega sodnika z dne 30. 5. 2025, v pritožbi zoper sklep izvenobravnavnega senata z dne 30. 7. 2025, v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2025 ter v pritožbi zoper izpodbijani sklep) zatrjevala neobstoj pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Navedla je, da iz številnih poročil nevladnih organizacij, kot na primer nevladne organizacije Skupina za človekove pravice iz Harkova (KhPG) z naslovom "Poročilo o rezultatih nadzornega obiska pripornega centra v Černivcih" iz aprila 2025, poročil navedene nevladne organizacije glede obiskov v zaporih, kjer bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve predvidoma nameščena zaradi prestajanja zaporne kazni, poročil ameriškega State Departmenta glede človekovih pravic v Ukrajini za leto 2023, poročil Amnesty International iz aprila 2025, poročil Varuha za človekove pravice v Ukrajini, javno objavljenih člankov glede vojnih razmer v Ukrajini ter predložene sodne prakse sodišč evropskih držav v zvezi z izročanjem ukrajinskih državljanov Ukrajini, izhaja velika verjetnost, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na tak način kaznovalo. V pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2025 in v pritožbi zoper izpodbijani sklep obramba še dodatno izpostavlja, da vojno stanje v državi prosilki še vedno traja in da je celotno ozemlje Ukrajine aktivno vojno območje, saj so tarča napadov Ruske federacije tudi mesta, vključno s civilno infrastrukturo, na zahodu države prosilke. V podkrepitev svojih trditev je obramba predložila vrsto podatkov, ki izhajajo iz uradnih objav in iz katerih izhaja, da se napadi Ruske federacije stopnjujejo, zlasti napadi raket in brezpilotnikov, da so bili ti napadi najobsežnejši od začetka vojne ter da iz uradnih objav v medijih izhaja, da grozi širitev vojne tudi na druge države vzhodne Evrope, saj so ruski brezpilotni letalniki in lovska letala v začetku septembra 2025 vdrli celo v zračni prostor treh držav članic zveze Nato in držav članic EU in sicer Poljske, Romunije in Estonije.

9.Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 9. 9. 2025, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 7. 2025 v tej zadevi, poudarilo, da tako iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kakor tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč, izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitve človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi. Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskimi kršitvami človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča, če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem. V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave RS ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljuje oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.

10.Prvostopno sodišče je pri ponovnem odločanju delno sicer sledilo napotkom pritožbenega sodišča, ko se je v določeni meri opredelilo do zatrjevanj obrambe glede razmer v zaporih, kamor bi bil tujec v primeru izročitve državi prosilki nameščen oziroma bi prestajal pripor ter, v primeru obsodilne sodbe, zapor. Vendar pa tudi v sedaj izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj daje prednost zagotovilom države prosilke pred zatrjevanjem obrambe, da ta zagotovila ne izkazujejo realnih dejstev in zlasti glede predloženih dokazov o nasprotnem.

11.Glede izročitve v tujino se pogoj, ki ovira izročitev zaradi tveganja za temeljne človekove pravice zahtevane osebe, pojavi, če država prosilka, vpletena v oboroženi spopad, ne more ponuditi zagotovil o odsotnosti nevarnosti za varnost osebe, ki naj bi bila izročena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izhajalo iz zagotovil države prosilke, da zahtevana oseba v primeru izročitve v državo prosilko ne bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, kot to izrecno prepovedujeta 3. člen EKČP in 14. točka prvega odstavka 522. člena ZKP. Pomembno težo tem zagotovilom gotovo dajeta dve pomembni okoliščini: 1), da so bila takšna zagotovila podana s strani pravosodnega organa države prosilke (Ministrstva za pravosodje in Višjega protikorupcijskega sodišča Ukrajine), kar daje zagotovilom vsekakor pomembno težo in 2.) da je Ukrajina podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah in je s tem postala zavezana spoštovanju človekovih pravic, kot jih določa EKČP in je tudi pod jurisdikcijo Evropskega sodišča za človekove pravice. Na drugi strani ni mogoče mimo dejstva, da so bila zagotovila države prosilke našemu sodišču posredovana do vključno meseca maja 2025, razmere v Ukrajini pa se zaradi vojnega stanja neprestano spreminjajo, kar nenazadnje izhaja tako iz dokazov, ki jih je predložil zagovornik v "pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2025", kot tudi iz splošno znanih uradno objavljenih podatkov o vojni v Ukrajini. Navedene okoliščine, ki so v celoti nepredvidljive tudi glede razmer v prihodnje, terjajo posebno skrbno presojo v zadevah izročitve tujcev tej državi in posledično izkazan temelj za sklep, da v državi prosilki ni zadostnih pravnih varovalk, ki bi tujca ščitile pred realnim tveganjem, da bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP ter da obstoji realna verjetnost, da bi bil v primeru izročitve izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

12.V luči navedenih okoliščin je tudi praksa sodišč držav Evropske unije, ki jih je predložil zagovornik tekom postopka. Pritožbeno sodišče še dodatno izpostavlja tudi nedavno objavljeno sodbo Vrhovnega sodišča Italije številka 29416/2025 (objavljena 11. 8. 2025). V tej odločbi je Vrhovno sodišče odločalo v zvezi s prošnjo za izročitev zahtevane osebe državi Ukrajini, ki je sicer zagotavljala, da bo zahtevana oseba v primeru izročitve nameščena v kazenske zavode z evakuacijskimi postopki v primeru letalskega alarma in ki se nahajajo v regijah, ki niso neposredno vpletene v oborožen spopad. Sodišče je presodilo, da zgolj obljuba države prosilke ne zadošča za presojo, da so pogoji za izročitev izpolnjeni, če je situacija konflikta tako obsežna, da povzroča splošno tveganje za varnost. Ne zadošča torej zagotovilo, da zahtevana oseba v primeru izročitve ne bo izpostavljena kršitvam ustavno zagotovljenih pravic ter pravice iz 3. člena EKČP, kadar je situacija konflikta (vojnega spopada) tako obsežna, da povzroča splošno tveganje za varnost. Enako stališče izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Švedske št. B 3926-23 z dne 31.10.2023 ter sodne prakse v izročitvenih postopkih med Nemčijo in Ukrajino.

13.Po oceni pritožbenega sodišča je zagovornik s predložitvijo obsežne dokumentacije, katera obsega raznolikost virov (poročila nadzornih nevladnih organizacij glede razmer v konkretnih zaporih, članke glede vojnih razmer v Ukrajini, odločbe sodišč), kljub drugačnim zagotovilom države prosilke, dokazal obstoj zadostne stopnje verjetnosti, da bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve državi Ukrajini lahko izpostavljena kršitvam temeljnih človekovih pravic in pravice iz 3. člena EKČP, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Nevarnost vojne namreč ni omejena le na območja neposrednega bojevanja, temveč resnost vojne v Ukrajini z letalskimi in raketnimi napadi, zadnje mesece pa tudi z napadi z droni, ki lahko prizadenejo tudi območja, ki v nekem časovnem okviru sicer veljajo "za varna", v naslednjem trenutku pa ne več, vsaki oblasti otežuje zagotavljanje odsotnosti nevarnosti. V takšnem primeru pravica države glede izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ne more in ne sme pretehtati nad temeljnimi ustavnimi pravicami posameznika. Povedano drugače, mednarodno sodno sodelovanje nikoli ne sme žrtvovati pravice do življenja in dostojanstva osebe, katere izročitev se zahteva. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da zgolj formalna jamstva države prosilke ob izkazani verjetnosti nasprotnega, ne more zadoščati. Zahteva se dokaz o dejanski odsotnosti nevarnosti, kar pa je v obsežnem vojnem območju skoraj nemogoče zagotoviti.

14.Izročitev torej ni mogoča, kadar obstaja konkretno in objektivno ugotovljivo tveganje za varnost posameznika, zlasti v kontekstu razširjenega oboroženega spopada. Takšno tveganje je, kot je bilo podrobno obrazloženo, na ravni konkretne verjetnosti podano v obravnavanem primeru. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obrambe ugodilo ter je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je prošnjo za izročitev zahtevane osebe državi Ukrajini zavrnilo.