Jedro

Sodišče prve stopnje je pri sojenju svojo odločitev oprlo le na posredno izvedene dokaze in listine v spisu. Zato je dana podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po pritožbenem sodišču brez ponovitve izvedenih dokazov na obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe ramenske vezi leve rame v škodnem dogodku dne 29.7.2003. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka (do zneska 7.913,96 EUR) in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna plačati tožniku 12.926,07 EUR nematerialne škode in 194,05 EUR materialne škode. Sodišče je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki izpodbija sodbo v zavrnilnem delu za znesek 7.913,96 EUR, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje po drugem sodniku. Navaja, da prvostopno sodišče v ponovljenem postopku ni odpravilo postopkovnih kršitev, na katere je opozorilo višje sodišče, pa tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovilo, kot tudi ne pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje na mnenje izvedenca S., ki ni izključil možnosti, da bi tožnik utrpel obravnavano poškodbo v konkretni prometni nesreči. Do tega se izvedenec ni opredelil, ker je navedel, da za ocenjevanje tovrstnih poškodb nima strokovnega znanja. Da je obravnavano poškodbo tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, pa izhaja iz pravilne analize izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in njegove dopolnitve. Ta izvedenec je namreč dopustil možnost nastanka takšne poškodbe že samo zaradi zategnitve varnostnega pasu, potrdil pa tudi trditve tožnika, da obravnavane poškodbe le-ta ni utrpel niti pred, niti po obravnavanem škodnem dogodku. Opozarja, da je medicinski izvedenec ovrgel pavšalne navedbe tožene stranke, da je do poškodbe lahko prišlo v zvezi z boksarsko aktivnostjo. Izvedenec je navedel, da pri takšni aktivnosti lahko nastanejo manjše mikroskopske poškodbe, ki utegnejo vplivati na hitrejšo utrpelost poškodbe vezi, kot sicer, vendar pa, da tega v zdravstveni dokumentaciji ni zabeleženo. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da takšna poškodba, kot je bila ugotovljena, terja imobilizacijo rame, izvajanje fizioterapije in daljše zdravljenje. To pa pomeni, da se pred škodnim dogodkom tožnik ne bi mogel ukvarjati z boksom ali z drugo telesno aktivnostjo, če bi poškodbo utrpel že pred škodnim dogodkom. Da bi jo, pa medicinska dokumentacija ne izkazuje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem sojenju svojo odločitev oprlo le na posredno izvedene dokaze in listine v spisu. Zato je dana podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po pritožbenem sodišču brez ponovitve izvedenih dokazov na obravnavi in sicer na podlagi določbe 2. in 4. alineje 358. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti v zvezi s poškodbo leve rame oprlo na izvedensko mnenja izvedenca S., izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke ter medicinsko dokumentacijo. Pri tem ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da do obremenitve sklepa zaradi delovanja varnostnega pasu ne more priti, ker varnostni pas tega predela telesa ne zajema. Nadalje ugotavlja, da naj bi tožnik tožil za bolečnostjo v predelu velikega tuberkla, ki pa ne more biti posledica poškodbe ramena, ker do prenosa bolečine v predel velikega tuberkla zaradi poškodbe ramena ne more priti. Pri tem opozarja še na možnost nastanka mikroskopskih poškodb zaradi tožnikovega ukvarjanja z boksom.

Ugotovitve prvega sodišča, navedene spredaj, deloma niso skladne z vsebino izvedenskega mnenja oz. listin v spisu (priloga pod A3), zlasti pa zaključki prvega sodišča o dejanskem stanju ne temeljijo na celoviti oceni izvedenih dokazov. Iz priloge pod A3 izhaja, da je tožnik tožil za bolečinami v vratu in levem ramenu. Prav tako iz iste priloge izhaja, da je bilo objektivno z rentgenom ugotovljeno, da je tožnik utrpel sindezmolizo prve stopnje leve rame. Ob navedenem zgolj podatek v istem dokumentu, da je leva rama boleča na pritisk v predelu velikega tuberkla, kar po mnenju izvedenca ni v povezavi s poškodbo sklepa leve rame, te poškodbe, ob objektivni ugotovitvi poškodbe le-te, ne izključuje. Ob tem pa je protispisna ugotovitev prvega sodišča, da do obremenitve sklepa zaradi delovanja varnostnega pasu ne more priti, ker varnostni pas tega predela telesa ne zajema. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke na list. št. 111 namreč izhaja, da v primeru zategovanja varnostnega pasu ne bi bila mogoča bolečnost v predelu velikega tuberkla, ker varnosti pas tega predela telesa na zajema, ne pa, da varnostni pas ne zajema tistega predela telesa, kjer je prišlo do poškodbe izpaha sklepa ključnice in lopatice. Nasprotno, iz mnenja izvedenca povsem jasno izhaja, da je do izpaha sklepa lahko prišlo zaradi udarca ob trd predmet, kakor tudi zaradi delovanja zategovanja varnostnega pasu. Iz izvedenskega mnenja izvedenca S., s katerim se strinja tudi izvedenec medicinske stroke, se namreč ob centralnem trčenju celotna sila usmeri na delovanje oz. zategovanje varnostnega pasu in se prenese na prsni koš in ključnico. Iz osnovnega mnenja izvedenca dr. A..., pa nadalje izhaja, da možnost nastanka obravnavane poškodbe kasneje po škodnem dogodku praktično izključuje, glede tožnikovega ukvarjanja z borilnimi veščinami pa le dopušča možnost, da je ukvarjanje s športom povzročilo pri tožniku mikro poškodbe vezi, ki bi imele vpliv na nastanek obravnavane poškodbe v škodnem dogodku. Vendar pa iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da v osebni zdravstveni dokumentaciji tožnika ni zabeležena nobena takšna poškodba.

Ugotoviti je torej treba, da izvedenec prometne stroke ne izključuje možnosti nastanka obravnavane poškodbe zaradi zatega varnostnega pasu, enako tudi ne izvedenec medicinske stroke, da le-ta v medicinski dokumentaciji ni zasledil podatka o predhodnih tožnikovih poškodbah levega ramenskega sklepa, da je izvedenec medicinske stroke pojasnil mehanizem delovanja varnostnega pasu in možnost njegovega vpliva na poškodbo ramenskega sklepa (tudi upoštevajoč tožnikove osebne okoliščine - veliko mišično maso, itd.). Nadalje je ugotoviti, da je izvedenec medicinske stroke praktično izključil možnost kasnejšega nastanka obravnavane poškodbe in da je le-ta zabeležena ob prvem sprejemu tožnika v klinični center (priloga pod A3), kjer je hkrati s poškodbo vratne hrbtenice objektivno ugotovljena tudi poškodba levega ramenskega sklepa. Ob takšnih dejstvih, ko je ugotovljeno, da poškodba v medicinski dokumentaciji pred škodnim dogodkom ni zabeležena, da je zabeležena neposredno ob prvem sprejemu na urgentni travmatološki ambulanti po nezgodi, da izvedenec medicinske stroke glede na naravo poškodbe dopušča možnost nastanka te poškodbe z zategovanjem varnostnega pasu in hkrati praktično izključuje možnost kasnejšega nastanka te poškodbe po škodnem dogodku, ne omogočajo zaključka, da je tožnik poškodbo utrpel drugje in ne v obravnavani prometni nesreči, oziroma, da izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da je poškodba posledica prometne nesreče z dne 29.7.2003. Glede na vse spredaj navedeno je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in z vmesno sodbo odločilo o temelju zahtevka na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP.

Ker zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi stališča, da temelj ni izkazan, prvostopno sodišče ni odločalo o višini škode, se zadeva vrača prvostopnemu sodišču, da odloči še o višini zahtevka do s pritožbo izpodbijanega zneska 7.913,96 EUR ter posledično o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka.