Jedro

Osnovna plača zdravnika je osnova za izračun dodatkov za nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih le v primeru, ko zdravnik opravlja delo v teh posebnih pogojih. Kadar pa gre za dodatek za čas obvezne prisotnosti, ob praznikih, nedeljah in ponoči, pa je osnova za izračun teh dodatkov (v odstotku) urna postavka plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje 1. 1. 2003 do 30. 9. 2006 obračunati bruto znesek v višini 738,64 EUR, od navedenega zneska je dolžna tožena stranka plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka, v višini 110,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 16. dne dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožena stranka tožnici za nočno delo, delo na praznike in za nedeljsko delo izplačala dodatke zaradi dela v posebnih delovnih pogojih v višini, kot jo določa 66. člen Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike (Ur. l. RS, št. 57/2006, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), da pa je te dodatke obračunala od nepravilne osnove, saj je pri izračunu upoštevala osnovno plačo delovnega mesta, za katero se je delo opravljalo in ne osnovne plače tožnice, kar pa je v nasprotju z 2. odstavkom 66. člena panožne kolektivne pogodbe. V skladu s to določbo je delodajalec dolžan delavcu izplačati za nočno delo, delo na praznike in za nedeljsko delo, dodatke zaradi dela v posebnih delovnih pogojih. Tako je za nočno delo dolžan izplačati dodatek v višini 30 %, za delo na praznike ter za nedeljsko delo pa dodatek v višini 100 %. Pri tem je bistvenega pomena, da osnovo za izračun navedenih dodatkov predstavlja osnovna plača zdravnika. Logična je razlaga, da je panožna kolektivna pogodba s citirano določbo želela vzpostaviti takšen obračun v času dežurstev in stalne pripravljenosti, da se osnovna plača obračunava po eni osnovi, dodatki, ki gredo za posebne pogoje dela v istem času, pa po drugi osnovi. Razlikovanje je povsem logično. Če zaposleni opravlja ure obvezne prisotnosti ob delavniku, mu gre za vsako uro obvezne prisotnosti plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Če pa zaposleni opravlja ure obvezne prisotnosti v nedeljo, na praznik ali ponoči, pa mu gredo poleg tega plačila tudi dodatki v višini, kot so določeni v 66. členu panožne kolektivne pogodbe od osnovne plače zaposlenega. V kolikor ne bi bilo tako, potem panožna kolektivna pogodba sploh ne bi vsebovala drugega odstavka 66. člena, saj ta nikoli ne bi prišel v poštev. Tretji odstavek 69. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da zdravnikom pripada v času dežurstva in stalne pripravljenosti med delavniki plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja, za delo izven delavnika pa se uporablja 66. člen panožne kolektivne pogodbe in zdravniku pripada dodatek ob upoštevanju osnovne plače zdravnika. Tako tretji odstavek 69. člena napotuje na višino dodatkov, kot so določeni v 66. členu panožne kolektivne pogodbe, s tem pa napotuje tudi na upoštevanje osnove, določene v tem členu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je osnovna plača zdravnika osnova za izračun dodatkov za nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih, kadar zdravnik delo opravlja v teh posebnih pogojih. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v primeru tožnice za dodatek za čas obvezne prisotnosti in da je osnova za izračun teh dodatkov urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Razlogovanje sodišča prve stopnje bi bilo pravilno le v primeru, ko bi se dežurstvo opravljalo izven posebnih delovnih razmer, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Predmet tožbenega zahtevka ni plačilo za dežurstvo in stalno pripravljenost, ampak plačilo za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa, to je za nočno delo, delo na praznik in nedeljo. Torej 3. odstavek 69. člena Kolektivne pogodbe zdravnikov in zobozdravnikov v Republiki Sloveniji določa, da zdravnikom pripada navedeno plačilo, to je plačilo od plače delovnega mesta za katerega se dežurstvo opravlja za delo ob delavnikih, za delo izven delavnika, to pa so posebne delovne razmere, pa se delo zdravnikov plača v skladu z določili 66. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da se tudi dežurstva izvajajo v posebnih delovnih razmerah, to je ponoči, ob nedeljah in praznikih, kar določa 2. odstavek 66. člena Kolektivne pogodbe. Pri tem je pomembna okoliščina ali je zdravnik to delo opravljal preko dežurstva ali preko rednega dela. Tožnika zato opozarja, da predmet tožbenega zahtevka ni plačilo za dežurstvo in stalno pripravljenost, ampak plačilo za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa, torej za nočno delo, delo na praznik in nedeljo. Naslovno sodišče se je v razlogih sodbe zgolj sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 262/2010 z dne 22. 3. 2011, ni pa navedlo konkretnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, zaradi česar je sodba neobrazložena. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede plačila za dežurstvo, je možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na podlagi listin v spisu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo razlike med dodatki, ki so bili tožnici za nočne, nedeljske in praznične ure v času neefektivnih ur dežurstva obračunani od 90 % količnika osnovne plače delovnega mesta, za katerega se je dežurstvo opravljalo in dodatki, obračunanimi glede na količnik delovnega mesta tožnice. Sodišče prve stopnje je tudi zavzelo povsem jasno stališče, da je zdravnik upravičen do takšne osnove (t.j. do osnove delovnega mesta zdravnika, ki opravlja dežurstvo) le v primeru, ko (dejansko) opravlja delo v teh posebnih delovnih pogojih, ne pa tudi v primeru, ko gre za dodatek za čas obvezne prisotnosti. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Zgolj to, da se tožnica ne strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, pa ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da napačno sklepa, da se tožbeni zahtevek nanaša le na plačilo dodatkov za nočno, nedeljsko in praznično delo v času obvezne prisotnosti, češ da gre za plačilo za opravljeno delo v posebnih pogojih dela. Res je sicer, da je tožnica že v tožbi nekoliko zavajajoče navajala, da je v spornem obdobju opravljala delo v posebnih pogojih dela (nočno delo, delo na praznik in delo ob nedeljah) in da ji je tožena stranka dodatek za te posebne pogoje izplačevala od napačne osnove. Vendar pa je iz tožbenega zahtevka, v povezavi z dokazi, ki sta jih predložili obe stranki, jasno razvidno, da tožnica razliko izplačanih dodatkov uveljavlja le za takoimenovane neefektivne ure oziroma ure obvezne prisotnosti. Tako je iz evidence opravljenih ur, z izračunom premalo izplačanih plač (priloga A/1) razvidno, da tožnica uveljavlja zgolj razliko med dodatki za nočne, nedeljske in praznične ure, obračunane ob upoštevanju koeficienta tožnice, 4,2, 4,4 ter 5 in dejansko izplačanimi dodatki, obračunanimi ob upoštevanju koeficienta (dežurnega) delovnega mesta, v višini količnika 3,8. Navedeno pomeni, da je sodišče popolnoma pravilno ugotovilo, da tožnica za sporno obdobje zahteva plačilo razlike med dodatki, ki so mu bili za nočne, nedeljske in praznične ure, v času neefektivnih ur dežurstva, obračunani od 90 % količnika osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja (3,8) in dodatki, obračunanimi glede na količnik delovnega mesta tožnice (4,2, 4,4 in 5).

Res je sicer, da v panožni kolektivni pogodbi nista uporabljena izraza efektivne in neefektivne ure, vendar se 69. člen panožne kolektivne pogodbe ukvarja ravno z razlikovanjem med efektivnimi in neefektivnimi urami, le da za prve uporablja izraz „čas, v katerem zdravnik med dežurstvom ali ostalimi pripravljenostmi opravlja storitve“, za druge pa izraz „ure obvezne prisotnosti“ oziroma „ure stalne pripravljenosti“.

To, kar so pri toženi stranki imenovali efektivne ure, je urejeno v petem odstavku 69. člena panožne kolektivne pogodbe. Ta določa, da se čas, v katerem zdravnik med dežurstvom ali v stalni pripravljenosti opravlja storitve, v mejah kadrovskih in organizacijskih možnosti prerazporeja v redni delovni čas; če to ni mogoče, pa predstavlja delo preko polnega delovnega časa in se mora gibati v zakonsko določenih mejah. Takšna določba v povezavi z določbami o plačilu pomeni zgolj to, da se za ta čas plača in tudi dodatki obračunajo glede na osnovno plačo delavca, ki to delo opravlja. Iz plačilnih list v spisu je razvidno, da je tožena stranka plačilo za opravljeno delo v času dežurstva obračunavala posebej in ob upoštevanju enakega količnika kot za redno delo, na tako opravljeno delo pa so bili obračunani še dodatki, če je šlo za dežurstvo ponoči, ob nedeljah ali praznikih.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tisto, kar je tožena stranka imenovala kot neefektivno delo (enako pa je storila tudi tožnica v tožbi priloženi evidenci opravljenih ur z izračunom premalo izplačanih plač) urejeno v tretjem odstavku 69. člena panožne kolektivne pogodbe. Ta najprej določa, da zdravniku za vsako uro obvezne prisotnosti ob delavniku pripada plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Izplačila na podlagi te določbe so v plačilnih listah tožnice razvidna pod oznako „029 st. dež.-2“ in so obračunana v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se je dežurstvo opravljalo, v tožničinem primeru gre za količnik 3,8. V kolikor bi bila tožnica dosledna pri svojem stališču, da ni nobene podlage za različno plačevanje efektivnih in neefektivnih ur, bi razliko v plači morala zahtevati tudi za obračunane ure obvezne prisotnosti, obračunane pod šifro 029. Vendar pa tožnica tega ni storila, temveč zahteva le razliko, ki se nanaša na dodatke za nočne, praznične in nedeljske ure v času obvezne prisotnosti, kar kaže na to, da tožbeni zahtevek dejansko temelji na napačnem razumevanju razmerja med določbo tretjega odstavka 69. člena panožne kolektivne pogodbe in določbo prvega odstavka 66. člena iste kolektivne pogodbe. Tretji odstavek 69. člena panožne kolektivne pogodbe najprej določa, da zdravniku za vsako uro obvezne prisotnosti pripada plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. V naslednjem stavku pa je določeno, da zdravniku pripadajo tudi dodatki v višini, kot so določeni v 66. členu te pogodbe, če ure obvezne prisotnosti sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je takšna določba povsem jasna in da je po nobeni od uveljavljenih metod za razlago ni mogoče tolmačiti drugače kot tako, da se dodatki za ure obvezne prisotnosti, ki sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom, obračunavajo v višini, ki je določena v prvem odstavku 66. člena panožne kolektivne pogodbe, vendar od osnove, kakršna je predvidena za plačilo ure obvezne prisotnosti, to je ob upoštevanju 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da sklicevanje v tretjem odstavku 69. člena panožne kolektivne pogodbe na višino dodatkov, kakor so določeni v 66. členu iste pogodbe, pomeni zgolj napotilo na to, koliko odstotkov znaša ta dodatek, ne pomeni pa napotila, da se pri tem upošteva druga osnova, kot je določena v 69. členu panožne kolektivne pogodbe.

Tožnica se je že v tožbi sklicevala na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1096/2005 z dne 23. 2. 2007, v kateri je bilo res zavzeto stališče, da zdravniku na podlagi panožne kolektivne pogodbe pripadajo dodatki za nočne, praznične in nedeljske neefektivne ure v dežurstvu ob upoštevanju osnovne plače delavca in ne ob upoštevanju osnovne plače delovnega mesta, za katerega se opravlja dežurstvo. Vendar pa takšno stališče ne pomeni, da je to uveljavljena praksa pritožbenega sodišča, saj je bila takšna razlaga citirane kolektivne pogodbe sprejeta le v tej zadevi, v odločbah opr. št. Pdp 1438/2008 z dne 24. 4. 2009, Pdp 153/2009 z dne 11. 11. 2009, opr. št. Pdp 391/2009 z dne 11. 11. 2009, opr. št. Pdp 1088/2009 z dne 15. 4. 2010 in Pdp 1096/2010 z dne 14. 4. 2011 pa je bilo zavzeto ravno nasprotno stališče, torej, da delavcu za vsako uro obvezne prisotnosti, ki sovpada z nedeljo, praznikom ali nočnim časom, pripadajo dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo ob upoštevanju osnove, ki jo predstavlja 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Sicer pa odločitev v zadevi opr. št. Pdp 1096/2005 ne temelji le na razlagi panožne kolektivne pogodbe, temveč tudi na ugotovitvi, da je bilo v splošnem aktu delodajalca določeno, da je osnova za obračun dodatkov osnovna plača delavca, preračunana na urno postavko. Navedeno pomeni, da podlaga za odločitev v citirani zadevi niso bile le določbe panožne kolektivne pogodbe, temveč tudi določbe splošnega akta delodajalca. Splošni akt delodajalca pa seveda lahko da več pravic, kot panožna kolektivna pogodba. V citirani sodbi se je pritožbeno sodišče sklicevalo tudi na prečiščeno besedilo razlag panožne kolektivne pogodbe, objavljeno v Ur. l. RS, št. 60/2001. Razlaga, da na podlagi 69. člena panožne kolektivne pogodbe zdravniku pripadajo tudi dodatki iz 66. člena, če dežurstvo sovpada z nočnim časom, nedeljo ali praznikom, ne pomeni, da se ti dodatki v primeru stalne pripravljenosti tudi odmerijo od osnove iz drugega odstavka 66. člena, temveč da je višina (to je odstotek) teh dodatkov določena v 66. členu.

Do vprašanja, kaj predstavlja osnovo za odmero dodatka za ure obvezne prisotnosti v okviru dežurstva, ki so opravljene ponoči, v nedeljo ali na praznik, se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je edino pristojno za oblikovanje enotne sodne prakse. V sodbi opr. št. VIII Ips 262/2010 z dne 22. 3. 2011 je zavzelo povsem jasno stališče, da je tretji odstavek 69. člena panožne kolektivne pogodbe potrebno razlagati tako, da 90 % urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se opravlja dežurstvo, predstavlja tako osnovo za plačilo ur obvezne prisotnosti kot tudi osnovo za plačilo dodatka za tiste ure obvezne prisotnosti, ki sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim delom.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici pravilno obračunala dodatke za nočno, praznično in nedeljsko delo v času obvezne prisotnosti med dežurstvom, to je v času t.i. neefektivnih ur. Tožena stranka je dodatke izplačala v skladu z določbami 69. in 66. člena panožne kolektivne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek, ki temelji na napačni interpretaciji teh določb, pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.