Jedro

Pri obveznosti plačati predujem gre v konkretnem primeru, ko je sodišče plačilo naložilo obema tožnikoma, za večosebno deljivo obveznost. Zanjo solidarnost ni predpisana, te pa ni ob naložitvi plačila določilo niti sodišče. Ker je bil prvi tožnik z odločbo BPP plačila predujma oproščen, bo plačilo nanj odpadajočega dela obveznosti (torej nanj odpadajoče polovice) izvršeno iz sredstev proračuna. Sodišče prve stopnje bi zato predlagan dokaz (po predlogu prvega tožnika) moralo izvesti. Druga tožnica je bila svoj del predujma (torej ½) dolžna plačati, saj plačila ni bila oproščena. V kolikor tudi po pravilnem pozivu druga tožnica svojega dela predujma ne bo plačala, bo izvedbo dokaza po njenem predlogu (ne pa tudi po predlogu prvega tožnika) lahko sodišče opustilo. V tej procesni situaciji pa bo, ko bo o zahtevku tožnikov ponovno odločalo, moralo presoditi tudi to, kakšen pomen ima takšno ravnanje druge tožnice na presojo utemeljenosti zahtevka, upoštevajoč, da sta tožnika sospornika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi tudi v točki I izreka in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnika sta bila najemnika nepremičnine toženke. S tožbo sta zahtevala vračilo neamortiziranih vlaganj v sporno nepremičnino. Toženca sta nasprotno od tožnikov zahtevala plačilo zneska, ki je potreben, da se nepremičnina vrne v prvotno stanje. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo (točka I izreka), delno ugodilo zahtevku toženke (točki IV in V izreka) in tožnikoma naložilo, da toženki plačata 7.802,23 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka VI izreka). Z isto odločbo je odločalo tudi o spremembi nasprotne tožbe (točki II in III izreka).

2. Zoper takšno odločitev sta tožnika vložila pritožbo. Izpodbijala sta odločitev o zavrnitvi zahtevka po tožbi, odločitev, s katero je sodišče dovolilo spremembo nasprotne tožbe in delno ugodilo zahtevku ter stroškovno odločitev. O tej pritožbi je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom I Cp 1974/2016 z dne 11. 1. 2017 in ji delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah IV in VI izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdilo. Tožnika sta zoper sodbo pritožbenega sodišča, s katero je zavrnilo njuno pritožbo, vložila revizijo. Vrhovno sodišče ji je s sklepom II Ips 216/2017 ugodilo in odločitev razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek. Predmet ponovnega pritožbenega preizkusa je zato le odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen zahtevek za nerazdelno plačilo zneska 310.000 EUR s pripadki, torej odločitev v točki I izreka. V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema le tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta del odločitve.

Povzetek pritožbenih navedb in odgovora nanjo

3. Tožnika menita, da bi sodišče z njune strani predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke moralo izvesti. Ker je bil prvi tožnik v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči oproščen plačila stroškov enega izvedenca, je bila s tem tudi druga tožnica prosta svoje obveznosti plačila predujma. Gre namreč za solidarna dolžnika in partnerja. V zvezi s tem izpodbijata sklep s 5. 3. 2015, s katerim je sodišče postavilo izvedenca gradbene stroke A.B., v 1. točki obrazložitve pa zapisalo, da sodišče dokaza z izvedencem za dokazovanje trditev tožnikov ne bo izvedlo, ker druga tožnica ni založila predujma. Kršitev načela kontradiktornosti sta tožnika uveljavila na obravnavi 24. 2. 2016. Sodišču prve stopnje očitata tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni razlogov o trditvah tožnikov o izpolnitvi obveznosti založiti predujem za izvedenca gradbene stroke, grajani kršitvi določb postopka pred sodiščem prve stopnje, kršitvi načela kontradiktornosti in o neupoštevanju poročila izvedenca J.M. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo pogodbeno voljo pogodbenih strank v zvezi s 7. členom najemne pogodbe. Po njunem mnenju je bila odpoved najemnega razmerja mogoča le obojestransko, kot je to zapisano v pogodbi. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi z dolžnostjo najemodajalca vrniti vrednost ostanka vlaganj. Sodišče je v obrazložitev nepopolno povzelo izpovedbo prvega tožnika. Pogodba ne določa časa amortizacije najemojemalčevih vlaganj. V njej ni zapisano, da bi bil najemojemalec upravičen do povrnitve vrednosti vlaganj le v primeru, če bi najemodajalec najemno pogodbo odpovedal pred iztekom 10-letnega najema. Sodišče si 7. člen najemne pogodbe razlaga arbitrarno, v škodo najemojemalcev, kar je v nasprotju zapisanim v najemni pogodbi ter trditvami in izpovedbo tožnikov. Obstaja nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Mnenje izvedenca B., da naj bi bile investicije tožnikov v prostor 96,72 % amortizirane, je neupoštevno, saj je v očitnem nasprotju z amortizacijo, ki jo je ugotovil J.M. Poudarjata tudi, da so se določena mizarska dela izvrševala vse do izgube posesti v letu 2010. Sodišče mnenja izvedenca v tem delu ne bi smelo upoštevati. Kršilo je dolžnost materialno procesnega vodstva in pravico tožnikov do informacije (sodba presenečenja). Sodišče po eni strani ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke potrditvah tožnikov, po drugi strani pa je mnenje izvedenca upoštevalo. Pri tem je paradoksalno, da izvedenec na pripombe tožnikov v smeri amortizacije ni odgovoril oziroma je temu toženka ugovarjala, češ da to ni izvedenčeva naloga. Tožnikoma je bila s takšnim ravnanjem kršena pravica do sodelovanja v postopku. Tožnika bi izvedencu lahko predočila zaključke in ugotovitve izvedenca M., predvsem pa od njega zahtevala, da določno, za vsako posamezno gradbeno in mizarsko delo ter opremo poda točno stopnjo amortizacije. Sodba je v tem delu zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

Presoja pritožbenega sodišča

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji odločbi, je sklep, s katerim sodišče v postopku določi izvedenca in obseg dela, ki ga mora opraviti, sklep iz 244. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zoper tak sklep ZPP pritožbo izrecno izključuje (255. člen ZPP). Glede na določilo 363. člena ZPP pa ga ni mogoče izpodbijati niti s pritožbo zoper sodbo. To je pridržano le za sklepe zoper katere ni posebne pritožbe. Pritožba je v delu, ko izpodbija sklep z dne 5. 3. 2015, s katerim je sodišče postavilo izvedenca gradbene stroke in mu naložilo, da odgovori na vprašanja, povezana z zahtevkom po nasprotni tožbi, zato nedovoljena. Pritožbeno sodišče se do očitkov, ki so vezani na ta sklep, posledično tudi v tej odločbi ne opredeljuje.

7. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do na zadnji obravnavi zatrjevane kršitve postopka zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem, storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to, da bi sodišče prve stopnje to lahko storilo in pojasnilo, zakaj meni, da je očitek o storjeni postopkovni kršitvi neutemeljen, pa izostanek teh razlogov ne onemogoča pritožbenega preizkusa, ali je bila kršitev storjena ali ne. Kako je sodišče prve stopnje postopalo, je razvidno iz podatkov spisa in obrazložitve sodbe, kar zadošča. Res je, da razlogov, zakaj pred pravdo pridobljenega mnenja, ki sta ga tožnika vložila v spis, pri odločitvi ni upoštevalo, sodišče prve stopnje ni posebej navedlo. Ker pa je iz povzetka toženkinih navedb razvidno, da je uporabi mnenja nasprotovala, dodatni razlogi o tem, zakaj tega mnenja sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti niso bili potrebni.

8. Storjena ni bila niti kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje s tem, ko je v točki 15 sodbe ugotovilo, kakšna naj bi bila pogodbena volja strank, v sodbo ni napačno preneslo vsebine 7. člena najemne pogodbe, ampak je vsebino te določbe, ki jo je sicer v točki 12 korektno povzelo, le razlagalo.

9. Pri zahtevku, s katerim tožnika zahtevata povračilo vlaganj v poslovni prostor toženke, kljub uporabi izraza odškodnina (v najemni pogodbi in tožbi), ne gre za odškodninsko obveznost, ampak je podlaga tega zahtevka zaveza, ki jo je sprejela toženka s pogodbo. Za presojo ugovora zastaranja zato ni mogoče uporabiti zastaralnih rokov, ki jih za odškodninske terjatve določa 352. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker gre za pogodbeno dogovorjeno pravico do povrnitve vlaganj, ki sta jih v najetih nepremičninah opravila tožnika v soglasju s toženko kot najemodajalko, pride za presojo takšnega ugovora v poštev splošni zastaralni rok petih let, ki je določen v 346. členu OZ. Ker sta se pravdni stranki v najemni pogodbi dogovorili za vračilo (do odpovedi te pogodbe) še neamortizirane vrednosti vlaganj, bi tožnika lahko zahtevala povrnitev vrednosti vlaganj najprej z iztekom enoletnega odpovednega roka, torej s trenutkom, ko sta bila dolžna poslovni prostor izprazniti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je bilo to 14. 5. 2009. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 6. 4. 2012, zahtevek ni zastaral. 10. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka po tožbi zmotno oprlo (tudi) na 48. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Gre za določbo, ki je začela veljati šele 1. 1. 2003 in se za presojo zahtevka za povračilo vlaganj, ki so bila izvršena v letu 1994, ne more uporabiti. Ni pa to bistveno. Bistveno je, da je v konkretnem primeru uporaba zakonskih pravil (tudi tistih, ki jih vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) o neupravičeni obogatitvi izključena, saj so se pravdne stranke o pravici tožnikov do povračila vlaganj dogovorile z najemno pogodbo. Pogodbena podlaga pa uporabo zakonskih pravil izključuje.1

11. 7. člen najemne pogodbe z dne 16. 5. 1994 (v zvezi z aneksom z dne 31. 8. 1994), na podlagi katerega tožnika zahtevata povračilo vlaganj, se glasi: „Stranki sklepata to pogodbo za nedoločen čas, vendar najmanj za 10 let, pri čemer jo lahko obojestransko odpovesta brez razlogov z odpovednim rokom eno leto. V kolikor najemodajalec odpove pogodbo pred iztekom časa, v katerem se bodo amortizirala najemodajalčeva vlaganja, mu bo ta za vrednost ostanka priznal odškodnino.“

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povzeta določba jasna2. Iz nje ne izhaja, da bi imela tožnika kot najemojemalca pravico zahtevati povrnitev vrednosti neamortiziranih vlaganj le v primeru, če bi najemodajalec, to je toženka, najemno pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let. Ob upoštevanju trditev toženke, ki se nanašajo na razumevanje 7. člena najemne pogodbe, pa ugotavlja tudi to, da vsebina te določbe med pravdnima strankama ni sporna. Toženka tako nikoli ni trdila, da je bila pogodbena volja (obeh) pogodbenic oziroma njun skupni namen3 drugačen kot to izhaja iz zapisa v pogodbi: torej, da je bila volja obeh strank, da je zavezana tožnikoma povrniti vrednost neamortiziranih vlaganj le v primeru, če bi najemno pogodbo odpovedala pred iztekom 10-tih let. Sodišče prve stopnje zato za uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ4, ni imelo nobene podlage. Ob pravilni uporabi materialnega prava5 bi moralo 7. člen najemne pogodbe razumeti tako kot se glasi, torej tako, da imata tožnika pravico do povračila vrednosti neamortiziranih vlaganj tudi v primeru, če je do odpovedi najemne pogodbe prišlo po izteku 10-tih let od njene sklenitve. Sodišče prve stopnje je torej zahtevek tožnikov tudi na tej podlagi nepravilno zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločitev o zavrnitvi zahtevka oprlo na mnenje izvedenca gradbene stroke A.B. (ki je izven določene naloge podal mnenje tudi glede amortizacije vlaganj), poseglo v njuno pravico do izjave in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je tožnika seznanilo, da dokaza z izvedencem glede njunih trditev (o vrednosti neamortiziranih vlaganj) ne bo izvedlo (glej prvo točko razlogov sklepa z dne 1.3.2015, list. št. 107), da po predlogu toženke postavljenemu izvedencu tudi ni naložilo, da oceni vrednost teh vlaganj (glej izrek sklepa z dne 5. 3. 2015, list. št. 106 in 107) in da je toženka delu izvedenca mimo naloge, ki mu je bila določena s sklepom sodišča, nasprotovala (glej navedbe v pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2015, list. št. 148), bi moralo tožnika opozoriti, da bo mnenje izvedenca B. (v spornem delu) pri svoji odločitvi kljub temu upoštevalo. Ker tega ni storilo, na ugotovitev izvedenca B. pa je oprlo odločitev o zavrnitvi zahtevka, tožnika sodbo v tem delu utemeljeno označujeta kot sodbo presenečenja. Ker lahko pritožbeno sodišče kršitve postopka v skladu z 354. členom ZPP odpravi tudi samo, je to storilo tako, da je pravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka presojalo ne da bi pri tem sporno mnenje upoštevalo. Ker dejstvo, ali so bila vlaganja tožnikov, ko sta prostore zapustila, že amortizirana ali ne, posledično ni ugotovljeno, odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tudi na tej podlagi ni mogoče pritrditi.

14. Dokazno breme za trditev, da ob izpraznitvi poslovnih prostorov vlaganja še niso bila v celoti amortizirana in kakšna je vrednost tega dela vlaganj, je na tožnikih. Tožnika sta s tem namenom predlagala izvedenca gradbene stroke, sodišče prve stopnje pa je izvedbo tega dokaza opustilo zaradi neplačanega predujma. Tožnika v zvezi s tem sodišču prve stopnje očitata kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer zaradi po njunem mnenju nedopustne zavrnitve dokaznega predloga in zaradi pomanjkljivih razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo. Ker je pravočasno grajanje te kršitve predpogoj za njeno vsebinsko obravnavo (286.b člen ZPP), je pritožbeno sodišče ponovno presodilo najprej to vprašanje in pri tem sledilo stališču, ki ga je v sklepu II Ips 216/2017 zavzelo Vrhovno sodišče. Po tem stališču je pogoj za procesno grajo korekten dokazni sklep z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga in obrazložitvijo. Do takega dokaznega sklepa je v konkretnem primeru po presoji Vrhovnega sodišča prišlo šele na zadnjem naroku. Ker sta tožnika takrat kršitev tudi grajala, je njeno pritožbeno uveljavljanje dopustno.

15. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz razlogov končne odločbe. V konkretnem primeru je razlog za zavrnitev dokaznega predloga naveden v sodbi in sicer v točki 16, v kateri je pojasnilo, da dokaz po predlogu tožnikov ni bil izveden zato, ker tožnica ni založila predujma. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ob tem ni opredelilo do trditev tožnikov, zakaj druga tožnica predujma ni bila dolžna plačati, vendar pa to ne pomeni podlage za očitek o storjeni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebinski preizkus odločitve (in pritožbena graja le-te) je namreč kljub temu mogoč. Da to drži, kaže že dejstvo, da tožnika zavrnitev tega dokaza konkretno grajata.

16. Se pa pritožbeno sodišče s pritožnikoma strinja, da sodišče prve stopnje dokaznega predloga s sklicevanjem na to, da predujem ni bil plačan, ne bi smelo zavrniti.

17. Pri obveznosti plačati predujem gre v konkretnem primeru, ko je sodišče plačilo naložilo obema tožnikoma, za večosebno deljivo obveznost. Zanjo solidarnost ni predpisana, te pa ni ob naložitvi plačila določilo niti sodišče (glej sklep sprejet na naroku dne 24. 9. 2014, list. št. 74). Res je, da tožnikoma ni naložilo plačila na način, da bi vsakemu od njiju naložilo plačilo dela te obveznosti, a to ima za posledico zgolj to, da ju skladno z drugim odstavkom 393. člena OZ obveznost bremeni vsakega do ½. Ker je bil prvi tožnik z odločbo BPP plačila predujma oproščen, bo plačilo nanj odpadajočega dela obveznosti (torej nanj odpadajoče polovice) izvršeno iz sredstev proračuna. Sodišče prve stopnje bi zato predlagan dokaz (po predlogu prvega tožnika) moralo izvesti. Ker tega ni storilo, za zavrnitev dokaznega predloga pa tudi ni navedlo drugih razlogov, prvi tožnik sodišču utemeljeno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Druga tožnica je bila svoj del predujma (torej ½) dolžna plačati, saj plačila ni bila oproščena6. Ker tega ni storila, je treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila opustitev izvedbe dokaza (po njenem predlogu) zato dopustna, upoštevajoč pri tem tretji odstavek 153. člena ZPP. Pritožbeno sodišče meni, da je odgovor na to vprašanje negativen. Pogoj, da sodišče opusti izvedbo dokaza je najprej vsebinsko pravilen poziv na plačilo predujma. V konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj je sodišče tožnico po tem, ko je sodišče seznanila s svojim stališčem, da predujma ni dolžna plačati, pozvalo na plačilo celotnega predujma, ne pa polovice (glej dopis na list. št. 101). Tudi na posledice neplačila sodišče strank nikoli ni izrecno opozorilo7. Iz teh razlogov je tudi v pogledu druge tožnice sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP sodbo razveljavilo tudi glede odločitve o zahtevku po tožbi ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pogojev, da bi to kršitev samo odpravilo (tako, da bi drugo tožnico pozvalo na plačilo predujma in izvedlo dokaz z izvedencem) ni, saj sodišče prve stopnje zahtevka tožnikov vsebinsko izčrpno (to je z izvedbo dokazov obeh tožnikov in njihovo dokazno oceno) sploh še ni obravnavalo. Poleg tega mu je bil v novo sojenje že z odločitvijo pritožbenega sodišča I Cp 1974/2016 z dne 11. 1. 2017 vrnjen že tisti del zadeve, ki se nanaša na nasprotno tožbo in je zato smotrno, da to sodišče obravnava oba zahtevka.

20. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje storjeno kršitev saniralo tako, da bo drugo tožnico pravilno pozvalo na plačilo polovice predujma in jo ob tem sočasno opozorilo tudi na posledice neplačila. V kolikor tudi po takem pozivu druga tožnica svojega dela predujma ne bo plačala, bo izvedbo dokaza po njenem predlogu (ne pa tudi po predlogu prvega tožnika) lahko opustilo. V tej procesni situaciji pa bo, ko bo o zahtevku tožnikov ponovno odločalo, moralo presoditi tudi to, kakšen pomen ima takšno ravnanje druge tožnice na presojo utemeljenosti zahtevka, upoštevajoč, da sta tožnika sospornika.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 160/2007, II Ips 45/2013, II Ips 78/2014, II Ips 208/2014 in druge. 2 V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2014 in II Ips 25/2015). 3 Stranka tako ne more biti uspešna, če trdi, kaj je imela sama v mislih, torej kakšna je bila njena pogodbena volja (glej odločbo VS RS II Ips 313/2014). 4 82. člen OZ se glasi: „ (1.) Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. (2.) Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku." 5 Odločitev sodišča, ali in v kakšni meri bo uporabilo metodo iz drugega odstavka 82. člena OZ, je pravna odločitev in gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (sklep VS RS II Ips 313/2014; tako tudi F. Testen, Razlikovanje pravnih in dejanskih vprašanj pri razlagi pogodb, III. dnevi civilnega prava, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, stran 77). 6 Tudi v primeru, če bi bilo stališče pritožnikov, da je obveznost plačati predujem solidarna, pravilno, se je obveznost zaradi oprostitve prvega tožnika le zmanjšala (smiselna uporaba drugega odstavka 397. člena OZ), saj je bila oprostitev namenjena le njemu. Zmanjšala se je za polovico, saj po 405. členu OZ velja, da v primeru, če ni dogovorjeno ali ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega, pade na vsakega dolžnika enak delež. Tudi po drugem odstavku 153. člena ZPP (ki ga je mogoče smiselno uporabiti) sodišče v primeru, če izvedbo dokaza predlagata obe stranki, odloči, da potrebni znesek založita obe po enakih delih. 7 Zapis v zapisniku z dne 24. 9. 2014 (list. št. 79): "Zaradi izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke, kot je zgoraj navedeno, v kolikor bo plačan predujem zanj, se narok za glavno obravnavo preloži.." zahtevi po (jasnem) opozorilu ne zadosti. Časovno gledano ta zapis ni neposredno sledil sklepu o založitvi predujma in se tudi vsebinsko prepleta z odločitvijo o preložitvi naroka.