Jedro

Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist. Če je mogoče višini terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in ne sme odločati po prostem preudarku. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore. Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 6.975,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodne odločbe. V presežku do 8.737,01 EUR s pripadajočimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi plačati pravdne stroške v višini 504,00 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v nasprotnem primeru tečejo zakonske zamudne obresti.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pritožbene stroške, v znesku 92,89 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki 10.918,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 8.737,01 EUR zavrnilo kot neutemeljen (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.785,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in. III. točka izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrže oziroma v izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je A. A. s. p. za toženo stranko izvajal polaganje tlakovcev v BTC (H.). V zvezi z navedenim je izdal Predračun št. 35/2017 z dne 27. 3. 2017 (priloga spisa A6, v nadaljevanju: Predračun), ki je hkrati predstavljal naročilo tožene stranke. Predračun je podpisal nekdanji zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. Iz Predračuna izhaja, da sta se A. A. in tožena stranka dogovorila za ceno na enoto, kot je bila določena v priloženem popisu. Skupna vrednost del po Predračunu znaša 26.731,00 EUR, pri čemer iz Predračuna izhaja, da so količine aproksimativne in se obračun izvrši po dejansko izvedenih količinah ter da dodatna dela niso predmet te ponudbe in jih investitor naroči na osnovi ustnega ali pisnega naročila. Po izvedenih delih je A. A. toženi stranki izdal Račun št. 26/2017 z dne 2. 11. 2017 (priloga spisa A8, v nadaljevanju: Račun) za plačilo 19.615,31 EUR, z vrednostjo del 29.615,31 EUR in upoštevanim plačilom avansa v višini 10.000,00 EUR, s priloženim obračunom, naslovljenim: „Obrtniška dela: polaganje tlakovcev BTC H.“ (v nadaljevanju: Obračun). Tožeča stranka je kot prevzemnica dne 21. 6. 2018 z A. A. s. p. sklenila Pogodbo o odstopu terjatve (priloga spisa A1; v nadaljevanju: Cesijska pogodba), s katero je prevzela terjatev A. A. do tožene stranke po navedenem računu v višini 19.615,31 EUR.1

6. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo izvršilno sodišče zavreči predlog za izvršbo, ker upnik v predlogu za izvršbo prehoda terjatve ni izkazal z določno označbo javne ali po zakonu overjene listine (prvi odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ lahko sodišče dovoli izvršbo na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če s kvalificirano listino lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Navedena določba se nanaša na dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ni pa je mogoče razširiti tudi na predloge (postopke) za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sklep o izvršbi je bil izdan v avtomatiziranem izvršilnem postopku, pri njegovi izdaji pa sodišče ne preverja resničnosti podatkov in tako tudi ne preizkuša procesne legitimacije strank kot procesne predpostavke. V avtomatiziranem izvršilnem postopku je ta preizkus prenesen v ugovorni postopek.2 V primeru dolžnikovega ugovora pa sodišče nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožbo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

7. Po prvem odstavku 419. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Od trenutka, ko je dolžnik seznanjen z odstopom, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku. Pred prejemom obvestila pa je veljavna tudi izpolnitev odstopniku, vendar samo če dolžnik ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ).

8. Pritožba obveščenosti tožene stranke o odstopu terjatve ne zanika. Nasprotuje pa veljavnosti Cesijske pogodbe. Navaja, da naj bi bila ta fiktivna, saj naj odstopnik od tožeče stranke ne bi dobil denarja na podlagi Cesijske pogodbe, prav tako tožeča stranka ni izkazala, ali sta pogodbeni stranki v skladu s pogodbo, posel poknjižili v svojih poslovnih knjigah, sodišče pa tožeči stranki ne bi smelo priznati razpolaganj v nasprotju s prisilnimi predpisi.

9. Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist (92. člen OZ). Tega trditvenega bremena pa tožena stranka ni zmogla.3 Tudi sicer zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni dokazala, da sta stranki Cesijske pogodbe, skladno s pogodbo pravni posel poknjižili v poslovnih knjigah ali dejstvo, da prevzemnik ni izvedel plačila po navedeni pogodbi, še ne pomeni, da je Cesijska pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ko je navedlo, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen že 31. 3. 2021 in da so stranke s predlaganjem novih dokazov prekludirane. Iz zapisnikov o glavni obravnavi pri sodišču prve stopnje sicer res ni izrecno razvidno, za kateri narok gre (pripravljalni, prvi ali kateri od naslednjih). Vendar iz določbe 123. člena ZPP, ki predpisuje bistvene sestavine zapisnika (o glavni obravnavi) ne izhaja, da bi sodišče moralo v zapisnik tudi natančno navesti za kater narok gre. Tudi sicer ni dvoma, da je sodišče prve stopnje dne 31. 3. 2021 izvedlo pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo. Že v vabilu stranki na list. št. 49 je navedlo, da gre za vabilo na pripravljalni narok in prvi narok. Da je bil prvi narok tega dne dejansko izveden, je mogoče razbrati tudi iz zapisnika o glavni obravnavi, iz katerega izhaja ugotovitev, da poravnava med strankama ni možna. V skladu s petim odstavkom 279.c člena ZPP, če se pripravljalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, lahko sodišče takoj začne glavno obravnavo, če stranki s tem soglašata ali če je vabilo na pripravljalni narok vročilo hkrati z vabilom na glavno obravnavo, v katerem je stranke izrecno opozorilo, da bo v primeru, da če stranki na pripravljalnem naroku ne bosta sklenili sodne poravnave, takoj začelo glavno obravnavo. Dejstvo, da sta stranki v obravnavani zadevi kasneje, na naslednjem naroku, sklenili pogojno sodno poravnavo pa ne pomeni, da se zato spet začne šteti, da prvi narok za glavno obravnavo še ni bil izveden. Tudi sicer je sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2021 navedlo, da „bo dovolilo tudi zaslišanje nove priče, če je v današnjem naroku oziroma današnji vlogi tožene stranke prišlo do kakšne novote“. Kasneje predlaganih dokazov in prič nato res ni zaslišalo, vendar pa tožena stranka morebitnih kršitev v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP, takoj, ko je to mogoče. Zato se kot neutemeljene oziroma prepozne izkažejo tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov tožene stranke.

11. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o utemeljenosti oziroma višini tožbenega zahtevka odločilo na podlagi napačne uporabe pravila o prostem preudarku iz prvega odstavka 216. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dolg tožene stranke do tožeče ugotovilo na sledeč način. Najprej je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči že plačala avans v višini 10.000,00 EUR (kar je že upoštevano tudi v izdanem Računu in tako niti ni zajeto v tožbenem zahtevku) in da je imela tožeča stranka do tožene dolg v višini 4.569,00 EUR. Nato je ugotovilo, da tožeči stranki ni mogoče priznati plačila za delo v zvezi z jaški za hidrant in oljne jaške (postavka 5. Obračuna v višini 140,00 EUR) ter za ponovno polaganje in odstranjevanje tlakovcev (postavki 7. in 8. Obračuna v višini 675,00 EUR in 710,00 EUR). Navedene ugotovitve in zneski pritožbeno niso sporni. Pritožba pa sodišču prve stopnje očita, da je nato v nadaljevanju, ko je od skupne vrednosti del po Računu v višini 29.615,31 EUR, odštelo zgoraj navedene zneske in od tako ugotovljene vrednosti (13.521,00 EUR) odštelo še 20 odstotkov, napačno uporabilo pravilo prostega preudarka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev za uporabo prostega preudarka utemeljilo z obrazložitvijo, da zaradi nasprotujočih si trditev strank in dejstev različnih predračunov ni moglo ugotoviti količine režijskih ur ter količine del. 12. Prvi odstavek 216. člena ZPP določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Pogoj za uporabo 216. člena ZPP je torej, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, sodišče pa ima težave z ugotavljanjem višine zneska oziroma količine stvari, do katere je tožnik upravičen. Te težave so lahko absolutne (npr. višine škode ali dolgovanega zneska tudi z vsemi razpoložljivimi dokazi ni mogoče ugotoviti) ali relativne (stroški ugotavljanja višine terjatve bi bili nesorazmerni z njenim pomenom). Če je mogoče višini terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, pa ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP): prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.4

13. V obravnavanem primeru je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, kakšen je bil dejanski obseg njenega dela. Tožeča stranka je obseg izvedenih del dokazovala s predložitvijo Predračuna, Računa, pisno izjavo nadzornika BTC (priloga spisa A18), zaslišanjem A. A. ter slikami (priloga spisa A11, A12). Tožena stranka je navedenemu nasprotovala s trditvami, da je izdani Račun zavrnila, ker so tudi njeni delavci dejansko izvedli določen obseg in vrsto del po postavkah Obračuna. Navedeno je dokazovala z zavrnitvijo Računa (list. št. 14), zaslišanjem dveh njenih delavcev (C. C. in D. D.) in zakonitega zastopnika (E. E.). Glede na trditve in dokaze tožene stranke, da je določen del izvedenih del opravila sama in glede na (nesporno) dejstvo, da se je izdani Račun v priloženem Obračunu razlikoval od izdanega Predračuna (in temu priloženega Obračuna), ki ga je potrdila tožena stranka, Račun pa izrecno zavrnila do podpisa gradbene knjige, bi morala tožeča stranka po mnenju pritožbenega sodišča konkretneje pojasniti, zakaj so se količine izvedenih del spremenile oziroma kako drugače trditi in ponuditi dokaze, da je vsa dela izvedla samo ona (kot dokaz bi na primer lahko predložila gradbeno knjigo, za katero v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni zanikala, da je ne bi imela, ipd.). Ker bi torej tožeča stranka lahko z ustreznimi trditvami in dokazi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je pri odločitvi o tožbenem zahtevku uporabilo pravila prostega preudarka.

14. Ker pa je tožena stranka v vlogah5 priznala, da je določeno količino del polaganja tlakovcev in ostalega tožeča stranka dejansko izvedla v obsegu, kot je to navedla v popravljenem Obračunu (list. št. 16 in priloga spisa A14,), katerega je prebralo tudi sodišče prve stopnje, je treba tožeči stranki priznati izvedena dela v tako priznani količini. V popravljenem Obračunu je tožena stranka sicer popravila tudi določene cene, vendar pritožba tožene stranke izrecno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka potrdila cene na enoto, navedene v Obračunu, priloženem Predračunu (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč navaja zgolj, da Predračun ne more biti dokaz in potrditev „dejanskega obsega in količine dela“. Zato zatrjevanih sprememb sprememb cen pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri izračunu. Po potrjenem obračunu je tožena stranka priznala: polaganje tlakovcev 60/30/5 na predhodno izvedeno betonsko podlago: količina 871,72 m2 po 11,00 EUR na enoto, kar je 9.588,92 EUR, polaganje tlakovcev 10/10 na predhodno izvedeno betonsko podlago: količina: 159,37 m2 x 45,00 EUR na enoto, kar znese 7.171,65 EUR, žaganje tlakovcev v ravni črti: količina: 280 m2 x 6,50 EUR, kar znese 1.820,00 EUR, žaganje tlakovcev po polkrožni črti s fleksarco: količina: 120 m2 x 9,70 EUR, kar znese 1.164,00 EUR, režijske ure polaganja cestnih robnikov filca in izdelave grobe podlage za tlakovcev vključno z valjanjem: količina: 150 ur x 12,00 EUR na uro, kar znese 1.800,00 EUR, vse skupaj torej 21.544,57 EUR. Upoštevati je treba, da je nesporno tožena stranka plačala 10.000,00 EUR, torej ostane 6.975,57 EUR. Tožena stranka je v obračunu popravila tudi višino dolga tožeče stranke do tožene in sicer je znesku 4.569,00 EUR dodala še znesek 985,00 EUR. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje višjega zneska dolga (za 985,00 EUR) tožeče stranke do tožene stranke ni ugotovilo, pritožba pa tega izrecno ter konkretizirano ne izpodbija. Navaja sicer, da je pritožnica za pravnega prednika tožeče stranke opravljala tudi dela z gradbeno mehanizacijo na dveh objektih in da je bilo dogovorjeno, da se bo to pri izdaji končnega računa upoštevalo, vendar iz navedenega po mnenju pritožbenega sodišča ni jasno, za kateri znesek gre (že priznani pobotani znesek, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v višini 4.569,00 EUR ali znesek v višini 985,00 EUR). Pritožbeno sodišče zato zneska 985,00 EUR ni upoštevalo pri izračunu. Kot že navedeno, je tožena stranka v popravljenem obračunu (priloga A14) priznala izvedeno delo, ki ga je pritožbeno sodišče obračunalo in tako znaša znesek, ki ga je tožena stranka še dolžna plačati tožeči, 6.975,57 EUR.

15. Višji tožbeni zahtevek (3.942,73 EUR) pa je bilo treba glede na zgoraj navedeno pomanjkanje trditev in dokazov tožeče stranke zavrniti.

16. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker se je zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo ponovno treba odločiti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri potrebnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo potrebne stroške, kot jih je priznalo pravdnima strankama sodišče prve stopnje (točka 13 obrazložitve), in sicer tožeči stranki v višini 3.187,38 EUR, toženi pa v višini 2.580,38 EUR.6 Pritožbeno sodišče je nadalje pri odmeri upoštevalo spremenjen odstotek uspeha strank. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji uspela v višini 36 odstotkov (6.975,57 EUR od 19.655,31 EUR), tožena pa v višini 64 odstotkov (12.639,74 od 19.655,31 EUR). Tožena stranka je tako dolžna tožeči povrniti 1.147,00 EUR, tožeča pa toženi stranki 1.651,00 EUR. Ob vzajemnem pobotanju je tako dolžna tožeča stranka toženi plačati 504,00 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato spremenilo tudi v III. točki izreka tako, da je plačilo pravdnih stroškov naložilo v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče tudi v zvezi s pritožbenimi stroški odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 625 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve in 621,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj torej 1.087,65 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko in dokumentacije, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključene v nagrado za sestavo vlog.7 Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke pa znašajo 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 466,65 EUR. Iz enakih razlogov kot toženi, tudi tožeči stranki pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov posveta s stranko.

19. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v višini 36 odstotkov, tožena pa v višini 64 odstotkov. Tožeča stranka je tako dolžna toženi povrniti 391,55 EUR, tožena pa tožeči stranki 298,66 EUR pritožbenih stroškov. Ob vzajemnem pobotanju je tako dolžna tožeča stranka toženi plačati še 92,89 EUR pritožbenih stroškov.

1 Tožeča stranka poleg navedenega zneska v tej pravdi zahteva še povrnitev stroškov izterjave v višini 40,00 EUR po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1), ki pa pritožbeno niso sporni. 2 Glej VSL Sklep II Ip 3727/2017, VS RS Sklep II Ips 645/2007 in druge. 3 Glej VSL Sklep I Ip 848/2019, VSL Sklep I Ip 848/2019, VSL sklep I Cpg 575/2012. 4 Wedam Lukič, D. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 400. 5 Glej list. št. spisa 16 in pripravljalna vloga l.št. 47. 6 Tako priznane višine pravdnih stroškov pritožba ne izpodbija. 7 Primerjaj VSL Sodba II Cpg 453/2020, VSL Sodba I Cpg 224/2020, VSL Sklep II Cp 1055/2018 in druge.