Jedro

Pravni temelj nastanka terjatve je lahko pogodba, zakon ali sodna odločba. Kadar so izpolnjene zakonske predpostavke, nastane terjatev oziroma pravica zahtevati denarni ali nedenarni znesek. Zapadlost je dospetje obveznosti oziroma terjatve v plačilo, pri čemer ni nujno, da je ob dospelosti obveznost čista, to je, da je višina v denarju že ugotovljena. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da terjatev iz tega spora v smislu ZPPSL-ja ne nastane z dnem izdaje odločbe, pač pa najkasneje z dnem uvedbe postopka zaradi prekrška.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št.... z dne 28. 3. 2001 (pravilno: 2002) se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne izpostave v A v katerem je le-ta začela postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti tožnika v znesku 50.000,00 SIT iz naslova denarne kazni in zneska 6.000,00 SIT iz naslova povprečnine, iz denarnih sredstev tožnika. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bil zoper tožnika s sklepom Okrožnega sodišča v B, št. St... z dne 28. 7. 2000 začet postopek prisilne poravnave. Le-ta je bila potrjena s sklepom z dne 18. 12. 2000, ki je postal pravnomočen dne 29. 12. 2000. Tožena stranka v svoji odločbi nadalje ugotavlja, da je bila odločba Sodnika za prekrške, št. P... izdana dne 18. 8. 2000, torej potem, ko je bil nad pritožnikom začet postopek prisilne poravnave. Meni, da gre v primeru terjatev na podlagi odločbe Sodnika za prekrške za terjatev, ki je nastala po začetku postopka prisilne poravnave, to je po 28. 7. 2000, zato potrjena prisilna poravnava na to terjatev ne učinkuje. Odločba Sodnika za prekrške, št. P... z dne 18. 8. 2000 je postala pravnomočna 5. 9. 2000 in izvršljiva 20. 9. 2000. S pretekom roka za plačilo je omenjena odločba postala izvršljiva. Tožena stranka še ugotavlja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da tožnik ni poravnal svojih obveznosti, ki so nastale v izpodbijanem sklepu. Sklep o izvršbi pa je bil izdan na podlagi izvršljive odločbe, ki je izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 97/97, 92/98 in 108/99, v nadaljevanju: ZDavP) pri čemer je bil upoštevan njegov 43. in 44. člen.

Tožnik se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja ter predlaga, naj sodišče odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2002, št.... odpravi. Navaja, da pravno nadziranje, ki ga je v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe zavzela tožena stranka ni pravilno. Postopek zaradi prekrška se je začel s predlogom Inšpektorata za delo z dne 29. 6. 2000. Na dan začetka postopka prisilne poravnave 28. 7. 2000 je bil torej prekrškovni postopek že v teku, odločba o prekršku pa izdana 18. 8. 2000, kar je bilo še v odprtem roku za prijavo terjatev. Tožeča stranka zato meni, da bi bilo potrebno njeno obveznost za plačilo kazni šteti za nedospelo obveznost, ki je obstajala že na dan uvedbe postopka prisilne poravnave, ki še ni zapadla in po višini še ni bila določena. V postopku prisilne poravnave prijava terjatev ni obvezna vendar potrjena poravnava velja in učinkuje tudi za upnike, ki svoje terjatve niso prijavili. Meni, da tožena stranka od tožeče ne more terjati izplačila pod drugačnimi pogoji kot so bili določeni s sklepom o potrjeni poravnavi v smislu 64. člena ZPPSL-ja. Tožeča stranka nadalje tudi meni, da plačila kazni v času postopka prisilne poravnave ni mogoče šteti za tekoče posle v zvezi z opravljanjem dejavnosti niti za posle, katerih namen je uspešna izvedba postopka prisilne poravnave. Tudi za plačilo tovrstnih denarnih obveznosti morajo veljati enaka pravila kot za ostale upnike. Stališče, kot ga je zavzela tožena stranka pa postavlja upnike v neenakopraven položaj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Dejansko stanje med upravnima strankama ni sporno. Postopek zaradi prekrška nad tožnikom, se je začel s predlogom Inšpektorata za delo, št... z dne 29. 6. 2000. Dne 28. 7. 2000 je bil nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave, odločba o prekršku pa je bila izdana 18. 8. 2000. Omenjena odločba je postala pravnomočna 5. 9. 2000, izvršljiva pa 20. 9. 2000. Prisilna poravnava je bila pravnomočno potrjena nad tožnikom dne 29. 12. 2000, sklep Davčnega urada B, Izpostave A, pa je bil izdan 3. 8. 2001. Sporno med strankama pa je, kdaj je nastala terjatev po odločbi Sodnika za prekrške ali od izdaje omenjene odločbe dne 18. 8. 2000 po začetku postopka prisilne poravnave nad tožnikom, ali po predlogu Inšpektorata za delo z dne 29. 6. 2000 pred začetkom postopka prisilne poravnave. Razjasnitev tega vprašanja je namreč odločilna pri ugotovitvi, ali ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi za omenjeno sporno terjatev (3. odstavek 59. člena ZPPSL-ja). V skladu s 1. odstavkom 43. člena ZPPSL-ja upniki prijavijo terjatve, ki nastanejo do začetka postopka prisilne poravnave pri čemer z opustitvijo prijave upnik ne izgubi terjatve same, pač pa le glasovalno pravico. V postopku prisilne poravnave torej prijavljajo upniki tiste terjatve za katere učinkuje začetek postopka prisilne poravnave in potrjena prisilna poravnava. To pa so tiste terjatve, ki so do dneva začetka postopka prisilne poravnave nastale, ne glede na to ali so do tega dne tudi že dospele in ali so čiste (37. člen ZPPSL-ja). Terjatev je pravica zahtevati določeno denarno ali nedenarno izpolnitev. Pravni temelj nastanka terjatve je lahko pogodba, zakon ali sodna odločba. Kadar so izpolnjene zakonske predpostavke, nastane terjatev oziroma pravica zahtevati denarni ali nedenarni znesek. Zapadlost je dospetje obveznosti oziroma terjatve v plačilo, pri čemer ni nujno, da je ob dospelosti obveznost čista, to je, da je višina v denarju že ugotovljena. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da terjatev iz tega spora v smislu ZPPSL-ja ne nastane z dnem izdaje odločbe, pač pa najkasneje z dnem uvedbe postopka zaradi prekrška, kar se je v danem primeru zgodilo 29. 6. 2000. V tem primeru gre torej za terjatev, ki je nastala do dneva začetka postopka prisilne poravnave in za katero posledično velja 59. člen ZPPSL-ja. Treba je še omeniti, da ne gre za tako terjatev, na katero začetek postopka prisilne poravnave niti potrjena prisilna poravnava ne bi učinkovala v smislu 30., 41. oziroma 60. člena ZPPSL-ja. Sodišče se tudi strinja s tožečo stranko, da pri omenjeni odločbi prav tako ne gre za situacijo iz 31. člena ZPPSL-ja. Drži tudi, da je temeljno načelo insolvenčnega prava, načelo enakopravnega obravnavanja upnikov, torej prepoved vseh ravnanj in ukrepov, zaradi katerih bi posamezni upniki prišli v neenakopraven položaj v razmerju do drugih upnikov, to je, da bi nekateri upniki, od tistih, ki so v enakem pravnem razmerju do dolžnika, prejeli celotno ali višje poplačilo od ostalih.

Ker je po presoji sodišča sklep o prisilni izterjavi nezakonit, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Zato je moralo sodišče, ker je šlo za kršitev zakona, odločbo odpraviti.

Glede na navedeno, je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen, zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka pri odločanju o pritožbi upošteva 3. odstavek 59. člena ZPPSL-ja in v zvezi z njim pravnomočno odločbo o potrjeni prisilni poravnavi ter, razred v katerega spada terjatev tožeče stranke, razvidni iz izreka sklepa St..., to je razred 3.