Jedro

V zvezi s toženkinim "ugovorom zastaranja" sodišče druge stopnje primarno pojasnjuje, da gre pri rokih za izpodbijanje pogodb po 99. členu OZ za materialne prekluzivne in ne zastaralne roke, saj zakon govori o prenehanju pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, kar pa na sprejeto odločitev o zavrnitvi zahtevka nima nobenega vpliva. Glede na ugotovljena in pritožbeno neprerekana dejstva, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 23. 1. 2002, da je A. A. umrla dne 5. 5. 2006 in da je tožnik za pogodbo izvedel na zapuščinski obravnavi po pokojni mami v letu 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sprememba tožbe z dne 30. 3. 2022, s postavljenim zahtevkom na razveljavitev sporne pogodbe, ob upoštevanju rokov iz 99. člena OZ, vložena prepozno. V tej zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pomemben trenutek seznanitve z razlogi za razveljavitev (in ne seznanitev s samo pogodbo), saj pravica zahtevati razveljavitev v vsakem primeru preneha po preteku 3 let od sklenitve pogodbe (objektivni rok).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahteva:

-razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo v obliki notarskega zapisa št. SV 71/2002 sklenili tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) in A. A.,

-da toženka v zapuščino po pokojni A. A. vrne nepremičnine v k.o. X in k.o. Y, podrobneje navedene v izreku,

-ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženke pri v izreku navedenih nepremičninah,

-vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist toženke pri navedenih nepremičninah in se znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika, zapustnice A. A. oziroma B. B.,

-plačilo zneska 104.486,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vlaganj ali vložitve tožbe do plačila,

-ugotovitev, da na podlagi tožnikovih vlaganj in dela, v zapuščino po pokojni A. A. ne spada znesek v višini 104.486,28 EUR in se ta iz nje izloči,

-vrnitev zneska v višini 104.486,28 EUR v zapuščino po pokojni A. A.,

-plačilo iz zapuščine izločenega denarnega zneska v višini 104.486,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Nadalje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev veljavnosti dela oporoke z dne 11. 9. 2000, zavrglo (točka II izreka) in hkrati še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške (točka III izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

V obsežni pritožbi prvenstveno nasprotuje izvedenemu dokaznemu postopku, pri čemer sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, saj je kljub prekluziji dopustilo dokaz toženke za vpogled v spis II P 24/2015, ki niti ni bil ustrezno substanciran. Nadalje nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga s sodnim izvedencem gradbene stroke, ki bi podal oceno vrednosti zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje nadalje neupravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženke, kot je to predlagal tožnik, s čimer je poseglo v njegovo pravico do enakosti orožij in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Ob sklicevanju na stališča sodne prakse o tem, da morata biti v dokaznem postopku praviloma zaslišani obe pravdni stranki, v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem toženke uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita, da se v ničemer ni opredelilo do pravne podlage in interpretacije pritožnika ter dokazov v zvezi z izbrisno tožbo po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), čeprav so ta vprašanja ključna za pravilno in zakonito odločitev v tem postopku.

Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni izpolnilo svoje dolžnosti v okviru materialnega procesnega vodstva v skladu z 285. členom ZPP, saj tožnika ni opozorilo na pravno podlago odločanja (Zakon o dedovanju - ZD, Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG) oziroma na možnost formulacije tožbenih zahtevkov v zvezi s tem, zaradi česar je izdalo sodbo presenečenja in grobo kršilo procesne pravice strank.

V zvezi s tožbenim zahtevkom na razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izbrisno tožbo je sodišče prve stopnje preseglo okvir "res iudicata" in tožniku onemogočilo učinkovito sodno varstvo v obravnavani zadevi. Tožnik namreč ne uveljavlja istega tožbenega zahtevka oziroma istega predmeta spora kot v zadevi pod opr. št. II P 24/2015, saj je postavil izbrisno tožbo, hkrati pa se nova tožba tudi ne opira na isti sklop dejstev, o katerem je odločalo sodišče v citirani zadevi, kar pritožba podrobneje argumentira.

Sodišče prve stopnje je nadalje neutemeljeno sledilo toženkinemu ugovoru zastaranja, saj je v zvezi z uporabo določbe 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pomemben trenutek seznanitve z razlogi za razveljavitev in ne seznanitev s samo pogodbo, kot to materialnopravno nepravilno razlaga sodišče prve stopnje. Poleg tega je odločitev napačna tudi iz razloga, ker je tožnik postavil zahtevek za izbrisno tožbo, ki nima roka za vložitev in ne zastara.

Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe postopka, ker je v posledici zavrnitve zahtevka za razveljavitev pogodbe zavrnilo še vse ostale zahtevke tožnika (neveljavnost vknjižbe, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vpis lastninske pravice na zapustnico). Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da so poleg neveljavnosti in ničnosti pogodbe razlogi neveljavne vknjižbe lahko tudi drugi (npr. napake zemljiškoknjižnega dovolila, neobstoj razpolagalne sposobnosti, napake zemljiškoknjižnega sodišča), ki jih je pritožnik podrobno opisal in opredelil v tožbi in vlogah, sodišče prve stopnje pa jih je spregledalo.

Nadalje pritožba nasprotuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje v točkah 26. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo v zvezi s tožnikovim utemeljevanjem pridobitve lastninske pravice na predmetnih nepremičninah na temelju priposestvovanja. Meni, da se je sodišče prve stopnje v tem delu opredeljevalo do vprašanj, ki niso bila obravnavana v tem postopku in je prekoračilo okvir odločanja.

V zvezi z zahtevkom za povrnitev vlaganj oziroma iz naslova neupravičene obogatitve pritožba med drugim izpostavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo dejstvo, da sta pravdni stranki dediča in v postopku dedovanja zapuščina predstavlja skupno premoženje, s katerim skupno razpolagata, zato pravila, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele za tem, ko je ta izgubil posest nepremičnine, v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti. Prav tako je v tej zvezi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj toženka ves čas uporablja sporne nepremičnine in jih ima v posesti. Tožnik je imel zaščiteno kmetijo posesti vse do tedaj, dokler ga toženka na zapuščinski obravnavi dne 9. 7. 2020 ni pozvala na prenehanje uporabe.

Nadalje je materialno pravno napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da toženka na račun pritožnika ni neupravičeno obogatena, ker je nepremičnine prejela na pravno poslovni način in ne brez pravnega temelja. Poleg tega je tožnik v postopku podal tudi navedbe o vzdrževanju kmetije in o ohranjanju njene funkcije, kar vse sodi v pravni okvir določb o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ). Do teh navedb in dokazov pritožnika se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

V zvezi z izločitvenim zahtevkom pritožba izpostavlja, da je tožnik pretežni del vlaganj izvedel po smrti C. C. (med leti 2001 in 2002), zaradi česar življenjsko logično izločitvenega zahtevka ni mogel uveljavljati že v zapuščinskem postopku po pokojnem C. C.. Poleg tega se sodišče prve stopnje v ničemer ni opredelilo, v katerem delu se je med leti 1998 do 2002 izvedlo vlaganje, kateri del je bil v tistem času dograjen ali nadgrajen ter kolikšen del vlaganj glede na celoto predstavlja.

Glede presoje sodišča prve stopnje v zvezi z izločitvenim zahtevkom pritožba uveljavlja tudi kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dolžnega materialnoprocesnega vodstva in je izdalo sodbo presenečenja. Meni, da pavšalni in nesubstancirani ugovori toženke navedene dolžnosti sodišča ne sanirajo. Pozivi toženke k ustreznemu oblikovanju tožbenega zahtevka in podaji trditvene podlage (tedaj) niso bili utemeljeni, sodišče prve stopnje pa materialnega procesnega vodstva glede pravne podlage, ki jo bo uporabilo pri odločanju glede formulacije tožbenih zahtevkov, ni izvedlo. Poleg tega pritožba izpostavlja, da lahko skladno s sodno prakso (sodba in sklep VSRS II Ips 309/2014 z dne 16. 7. 2015) potomec izjemoma, ko ugotovitev solastniškega deleža ni smiselna ali bi bila določitev ustreznega deleža v naravi gospodarsko nesmotrna, zahteva vrednost deleža predmeta v denarju.

V tej zvezi še navaja, da so odločitev in razlogi v izpodbijani sodbi glede izločitvenega zahtevka sami s seboj v nasprotju, saj se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ugotovitve sodnega izvedenca gradbene stroke mag. Slavka Bunderle, čeprav je bil zahtevek tožnika zavrnjen zaradi nesklepčnosti.

Tudi v zvezi s presojo tožnikovega zahtevka na odškodninsko pravni podlagi, je sodišče prve stopnje nedopustno širilo področje "res iudicata", saj ta zahtevek nima povezave z razlogi za ničnost, ki so bili obravnavani v postopku II P 24/2015. Tožnik je podal navedbe glede vseh elementov odškodninske odgovornosti, pri čemer se sodišče prve stopnje do le-teh ni opredelilo in je sodba v tem delu neobrazložena. Poleg tega je v tej zvezi zmotna še presoja sodišča prve stopnje, da je rešitev spora v obravnavani pravdi odvisna od odločitve v kazenski zadevi glede storitve kaznivega dejanja.

Pritožba nadalje nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu na ugotovitev veljavnosti oporoke z dne 11. 9. 2000. Tovrstna odločitev je materialnopravno nepravilna, saj ima tožnik vse do konca zapuščinskega postopka in izdaje sklepa o dedovanju pravni interes, da se ugotovi veljavnost navedene oporoke. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju sprejelo na domnevah in (še) nedokazanih dejstvih ter pritožniku onemogočilo vsebinsko obravnavo tega dela tožbenega zahtevka.

3.Po obrazloženem sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem predlaga, da sodišče druge stopnje zadevo dodeli drugemu sodniku, ker meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v pristranskost razpravljajoče sodnice in kažejo na neenako obravnavo pravdnih strank. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam tožnika argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

8.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sprejeto odločitev je tudi ustrezno utemeljilo in obrazložilo, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe. Glede na izrecne pritožbene ugovore pa, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 360. člena ZPP1, dodaja oz. izpostavlja naslednje:

K očitkom glede izvedenega dokaznega postopka:

9.Primarno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka, ko je kljub prekluziji dopustilo dokaz toženke za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Mariboru II P 24/2015. Toženka je namreč navedeni dokaz predlagala v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2021, kar je bilo pred pripravljalnim narokom oziroma prvim narokom za glavno obravnavo dne 9. 9. 2021, kar pomeni, da v nobenem primeru ni bil podan prepozno. Prav tako ne drži, da toženka tega dokaza v citirani pripravljalni vlogi ni substancirala, saj je to ustrezno storila v točki 6. navedene pripravljalne vloge, poleg tega pa je konkretizirala listine, v katere se naj posebej vpogleda in se nahajajo v navedenem spisu. Poleg navedenega pa pritožba v tej smeri ne more biti uspešna že iz razloga, ker je očitana kršitev relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in pojasniti, da je kršitev pravil o prekluziji lahko vplivala na zakonitost in pravilnost te sodbe, česar pa ni storil.

-Nadalje pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga, naj izvedenec gradbene stroke poda oceno vrednosti zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje je zavrnitev navedenega dokaznega predloga utemeljilo s povsem ustreznimi razlogi v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki niso ne protispisni ne sami s seboj v nasprotju, kot to posplošeno skuša prikazati pritožba. Razloga, da tožnik ni izkazal vlaganj v nepremičnine po letu 2012 in da zahtevek na izločitev premoženja ni oblikovan skladno z 32. členom ZD, sta namreč skladna z zaključki in presojo, kot ta izhaja iz izpodbijane sodbe. Da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca mag. Slavka Bunderle, pa je posledica dokaznega predloga tožnika, pri katerem je ta vztrajal, in nima nobene povezave z očitanimi kršitvami določb postopka. Dejstvo, da se je ta dokaz kasneje izkazal za nebistvenega za odločitev (izločitveni zahtevek je bil zavrnjen primarno iz razloga nesklepčnosti in se je na ugotovitve oz. mnenje izvedenca Bunderle sodišče prve stopnje sklicevalo v podredne namene - prim. 45. točka obrazložitve), pa samo po sebi ne utemeljuje kakšne od bistvenih kršitev določb postopka, zlasti tudi ne 11. člena ZPP, ki ga v tem kontekstu izpostavlja pritožba. Tudi glede te kršitve velja, da je relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) in bi tožnik moral izkazati tudi njen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, česar sploh ne zatrjuje.

-Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v povezavi s kršitvijo pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva - 22. in 23. člen Ustave RS), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z opustitvijo zaslišanja toženke kot stranke. Drži, da je navedena kršitev lahko podana v primeru, če sodišče v postopku zasliši samo eno pravdnih strank, vendar tožnik pri tem spregleda, da to velja samo za primer, če sodišče tega ne stori, pa za to nima utemeljenih razlogov. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v konkretnem primeru sodišče prve stopnje toženke ni zaslišalo iz razloga, ker se kljub izkazanemu vabilu ni udeležila naroka za glavno obravnavo dne 13. 4. 2023, pri čemer izostanka ni opravičila. V takšni situaciji lahko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 258. člena ZPP odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko (ob tem, da v skladu z določbo 262. člena ZPP zoper stranko, ki se ne odzove vabilu na zaslišanje, niso dopustni nobeni prisilni ukrepi).

K ostalim očitkom bistvenih kršitev določb postopka:

11.Pritožba neutemeljeno navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma da sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tovrsten očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sodba sodišča prve stopnje se ne podreja nobenemu izmed zakonskih dejanskih stanov, ki to kršitev konstituirajo. Poleg tega, kot je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se sodišču ni treba opredeljevati do prav vseh navedb oziroma dokazov, zlasti ne do tistih, ki za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembni.

12.V tem kontekstu pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do pravne podlage oziroma interpretacije pritožnika v zvezi z izbrisno tožbo po ZZK-1 in glede posesti toženke nad spornimi nepremičninami, čemur pa ne gre pritrditi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje o izbrisni tožbi odločilo skladno z zavrnitvijo zahtevka na razveljavitev Pogodbe dosmrtnem preživljanju, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje usodo tožbenega zahtevka v tem delu vezalo na neuspeh z zahtevano razvezo pogodbe, zaradi česar se mu posebej do navedb in dokazov tožnika v zvezi z izbrisno tožbo ni bilo treba opredeljevati. Glede domnevne posesti toženke oziroma njene uporabe predmetnih nepremičnin pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke podalo v točkah 36. in 37. obrazložitve izpodbijane sodbe.

13.Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi opustilo svojo dolžnost oprave materialnega procesnega vodstva v skladu z 285. členom ZPP, ker tožnika ni opozorilo na pravno podlago odločanja (ZD, ZDKG) in možnost formulacije tožbenih zahtevkov v zvezi s tem. V obravnavani zadevi je bil tožnik že od vsega začetka postopka seznanjen s tem, da bo potrebno glede dedovanja odločiti bodisi po določbah ZD, bodisi po določbah ZDKG, odvisno od tega, ali predmetne nepremičnine še izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo, pri čemer je sam sprožil upravni spor v tej zvezi, kot to vse izhaja že iz njegovih navedb v tožbi. Posebej se je v zvezi z izločitvenim delom zahtevka tudi izrecno skliceval na določbo 20. člena ZDKG. Nedvomno je tako tožnik, ki je bil tudi sicer ves čas zastopan po pooblaščencu odvetniku, vedel, da bo potrebno v primeru, če predmetne nepremičnine ne bodo več razglašene za zaščiteno kmetijo, o zahtevku na izločitev iz zapustnikovega premoženja zaradi njegovega prispevka k ohranitvi in povečanju vrednosti premoženja, odločiti po splošnih določbah ZD, torej tudi ob upoštevanju 32. člena ZD, ki določa vsebino takšnega zahtevka. Poleg tega je na določbo 32. člena ZD in (ne)ustreznost izločitvenega dela tožbenega zahtevka v postopku (npr. v vlogi z dne 17. 6. 2021) opozorila tudi toženka, kot je to pravilno ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje. Ker je do spremembe statusa nepremičnin kot zaščitene kmetije prišlo tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (odločba o tem je bila izdana dne 25. 4. 2024 - priloga B74 spisa, torej več kot leto dni pred zaključkom postopka na prvi stopnji), bi moral tožnik ob ustrezni skrbnosti sam poskrbeti za uskladitev tožbenega zahtevka (temu) dejanskemu stanu, in tako sodišče prve stopnje v tej zvezi ni imelo dolžnosti dodatnega opravljanja materialnega procesnega vodstva.

Posebej k zahtevku na razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izbrisni tožbi:

14.Prvenstveno je v tej zvezi neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo okvir "res iudicata" in tožniku s tem onemogočilo učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je o tem vprašanju navedlo povsem ustrezne razloge v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je povsem utemeljeno sklicevalo na obrazložitev sklepa sodišča druge stopnje z dne 20. 9. 2022 glede tega, da se je v postopku pod opravilno številko II P 24/2015 odločalo o zahtevku na ničnost predmetne Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kot tudi glede razlogov, ki so bili tam uveljavljeni in presojani.

15.Glede na to, da se po spremenjeni tožbi v obravnavani zadevi sploh ne odloča o ničnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, so v celoti brezpredmetna pritožbena izvajanja o tem, da vsi ničnostni razlogi niso zajeti pod "res iudicata" in da bi moralo sodišče v okviru predmetnega postopka o njih odločiti po uradni dolžnosti.

16.Nadalje je prav tako neutemeljeno pritožbeno izvajanje, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh nepravilnosti v zvezi s sklenitvijo Pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker je sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka odločilo ob upoštevanju s strani toženke postavljenega "ugovora zastaranja", ki mu je sledilo (23. in 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), namreč ni bilo nobene potrebe po vsebinski razpravi o tem, ali so podani (in kateri) razlogi za razveljavitev navedene pogodbe ali ne.

17.V zvezi s toženkinim "ugovorom zastaranja" sodišče druge stopnje primarno pojasnjuje, da gre pri rokih za izpodbijanje pogodb po 99. členu OZ2 za materialne prekluzivne in ne zastaralne roke, saj zakon govori o prenehanju pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, kar pa na sprejeto odločitev o zavrnitvi zahtevka nima nobenega vpliva. Glede na ugotovljena in pritožbeno neprerekana dejstva, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 23. 1. 2002, da je A. A. umrla dne 5. 5. 2006 in da je tožnik za pogodbo izvedel na zapuščinski obravnavi po pokojni mami v letu 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sprememba tožbe z dne 30. 3. 2022, s postavljenim zahtevkom na razveljavitev sporne pogodbe, ob upoštevanju rokov iz 99. člena OZ, vložena prepozno. V tej zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pomemben trenutek seznanitve z razlogi za razveljavitev (in ne seznanitev s samo pogodbo), saj pravica zahtevati razveljavitev v vsakem primeru preneha po preteku 3 let od sklenitve pogodbe (objektivni rok).

18.Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno nepravilna iz razloga, ker zahtevek za izbrisno tožbo nima roka za vložitev in ne zastara ter da je sodišče prve stopnje neutemeljeno v posledici zavrnitve zahtevka na razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju zavrnilo še ostale zahtevke pritožnika, ki tvorijo izbrisno tožbo. Kot je sodišče druge stopnje pojasnilo že v sklepu I Cp 671/2022 z dne 20. 9. 2022, s katerim je odločalo o pritožbi zoper sklep o spremembi tožbe, je potrebno v obravnavani zadevi izbrisno tožbo presojati v okviru trditvene podlage glede izpodbojnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Prav tako je pojasnilo, da se učinek "res iudicata" iz zadeve II P 24/2015 razteza na vprašanje neveljavnosti pogodbe zaradi neodobritve s strani upravne enote, kar pomeni v tej zadevi ni bilo podlage za ponovno presojo trditev tožnika o tem, da je zemljiškoknjižno dovolilo oziroma vpis na podlagi predmetne Pogodbe o dosmrtnem preživljanju neveljaven, ker ni bilo pridobljeno potrdilo s strani upravne enote. Nadalje je sodišče druge stopnje tudi pojasnilo, da je ničnost zgolj zemljiškoknjižnega dovolila podana samo v tistih primerih, kadar v nasprotju s 23. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) vsebuje kakšen pogoj, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo niti zatrjevano.

19.Glede na pravkar obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno, kot to izhaja iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tožbene zahtevke, ki predstavljajo izbrisno tožbo, zavrnilo že v posledici zavrnitve zahtevka na razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju in tako ni bilo podlage, da bi kljub zavrnitvi tega dela zahtevka samostojno presojalo še utemeljenost zahtevka po izbrisni tožbi, kot to materialnopravno zgrešeno meni pritožba.

Glede trditev tožnika o priposestovanju predmetnih nepremičnin:

20.V 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnik domnevno pridobitev predmetnih nepremičnin v tem postopku utemeljeval tudi na pravilih o priposestvovanju, pri čemer pa sodišče ni dopustilo razširitve tožbe v ugotovitvenem delu (da je tožnik lastnik nepremičnin), zaradi česar teh navedb tožnika ni bilo potrebno vsebinsko presojati.

21.Čeprav drži, da so tovrstni razlogi izpodbijane sodbe odveč, ker sprememba tožbe v tej smeri ni bila dovoljena, zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi podalo še dodatna pojasnila, ne utemeljuje pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje z obravnavo vprašanj, ki niso bila obravnavana v tem postopku, prekoračilo okvir odločanja.

Glede presoje zahtevka na povrnitev vlaganj (obogatitev):

22.Prvenstveno je v tej zvezi neutemeljeno pritožbeno izvajanje, da je sodišče prve stopnje pri presoji tega dela tožbenega zahtevka popolnoma prezrlo dejstvo, da sta pravdni stranki dediča in da v postopku dedovanja zapuščina predstavlja skupno premoženje, s katerim skupno razpolagata. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodno prakso - sodbo VSC Cp 451/2022 z dne 23. 2. 2023, po stališču katere v primeru vlaganj v solastno stvar trenutka dospelosti terjatve na povrnitev vlaganj ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar posesti. Spregleda namreč, da je VSC nadalje pojasnilo, da v konkretnem primeru, ko je sporno solastno nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, uporabljal zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja, v zvezi z izvedenimi vlaganji še ni moč govoriti o obogatitvi drugega solastnika in da do obogatitve pride šele, ko drug solastnik začne uporabljati to nepremičnino. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima sporne nepremičnine v posesti še vedno tožnik, ki jih uporablja in vzdržuje ter da posledično do prehoda koristi na toženko sploh še ni prišlo, zaradi česar je njegov zahtevek iz tega vidika preuranjen. V tej zvezi pritožba sicer graja dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da toženka predmetnih nepremičnin nima v svoji posesti, vendar zgolj ob ponavljanju trditev o tem, da toženka sporne nepremičnine uporablja že od 9. 7. 2020, ko ga je na zapuščinski obravnavi pozvala na prenehanje uporabe, brez navedbe kakršnihkoli dokazov, ki bi navedeno potrjevali.

23.Ne glede na pravkar obrazloženo pa je pritrditi presoji sodišča prve stopnje v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tovrsten tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen že iz razloga, ker je toženka predmetne nepremičnine pridobila z odplačnim pravnim poslom in da tako ni okoriščena brez pravne podlage. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je do vlaganj v predmetne nepremičnine prišlo preden je toženka na njih pridobila lastninsko pravico (torej še v času življenja staršev kot lastnikov), to pa je pridobila na pravnoposlovni podlagi, toženka tako ni pasivno legitimirana za zahtevek iz naslova povrnitve vlaganj oziroma iz naslova neupravičene obogatitve. Pritožba v tej zvezi svojega nasprotnega stališča z ničemer ne argumentira, zaradi česar s tovrstnimi prizadevanji ne more biti uspešna.

24.Prav tako ne gre pritrditi izvajanjem pritožbe, da je tožnik v postopku podal navedbe o vzdrževanju kmetije in ohranjanju njene funkcije, kar po oceni pritožbe sodi v pravni okvir določb o poslovodstvu brez naročila. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je navedbe, ki jih je v postopku v zvezi z vlaganji v predmetne nepremičnine podal tožnik, sodišče prve stopnje presojalo na ustrezni (in tudi sicer izrecno zatrjevani) materialnopravni podlagi in da trditve tožnika nikakor niso terjale, da bi sodišče prve stopnje zahtevek presojalo tudi na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila.

Glede presoje izločitvenega zahtevka:

25.V zvezi s presojo sodišča prve stopnje glede izločitvenega zahtevka tožnika pritožba ne more uspeti s trditvami o tem, da je tožnik pretežni del vlaganj izvedel po smrti C. C. (posledično izločitvenega zahtevka ni mogel uveljavljati v zapuščinskem postopku po njem) in o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kdaj med leti 1998 do 2002 so bila posamezna vlaganja izvedena. Ta dejstva namreč niso pravno odločilna za sprejem odločitve o tem delu tožbenega zahtevka.

26.Bistvena okoliščina (kot pojasnjeno v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) za razsojo o izločitvenem zahtevku je ta, da predmetne nepremičnine, v katere so bila izvedena tožnikova vlaganja v smislu njegovega prispevka k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, niso več zaščitena kmetija. Zato bi moral zahtevek tožnika v tej zvezi ob upoštevanju določbe 32. člena ZD glasiti na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, saj je možnost zahtevati izplačilo v denarju določena le za primer zaščitene kmetije (20. člen ZDKG).

27.Tudi v tem delu pritožba ponavlja svoje očitke o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedenega materialnega procesnega vodstva, na kar je sodišče druge stopnje predhodno že odgovorilo in tovrstne pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene.

28.Poleg navedenega pritožba v tem kontekstu neutemeljeno, ob sklicevanju na zadevo VSRS II Ips 309/2014, zagovarja stališče, da je lahko v konkretnem primeru, ne glede na določbo 32. člena ZD, utemeljen (dopusten) tudi denarni zahtevek. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je VSRS v citirani odločbi pojasnilo, da lahko samo izjemoma, ko ugotovitev solastniškega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju. Vendar v predmetni pravdni zadevi tožnik svojega denarnega zahtevka iz naslova izločitve ni utemeljeval na takšnem izjemnem dejanskem stanju, ampak zgolj v posledici dejstva, da so predmetne nepremičnine tedaj tvorile zaščiteno kmetijo, zaradi česar njegovim tovrstnim pritožbenim izvajanjem ne gre slediti.

29.Prav tako ne drži, da so odločitev in razlogi v izpodbijani sodbi glede izločitvenega zahtevka sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res opredeljevalo tudi do izvedenskega mnenjem sodnega izvedenca gradbene stroke mag. Slavka Bunderle v zvezi z zatrjevanimi vlaganji in večvrednostjo nepremičnin, vendar je te razloge razumeti zgolj kot dodatno oziroma podredno utemeljitev odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova izločitve iz premoženje zapustnice in tako ne gre za nikakršno medsebojno nasprotje.

V zvezi s presojo zahtevka na odškodninsko pravni podlagi:

30.Tožnik je v postopku zatrjevano materialno škodo utemeljeval s trditvami o protipravnem ravnanju toženke, ki je s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z notarsko pomočjo dosegla vpis v zemljiško knjigo, pri čemer njeno dejanje izpolnjuje tudi znake kaznivih dejanj.

31.Kot izhaja iz točk 46. in 47. obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presodilo, da toženki očitano dejanje ni protipravno, medtem ko je presoja njenega ravnanja kot kaznivega dopustna samo v kazenskem postopku. S takšno presojo in razlogi soglaša tudi sodišče druge stopnje.

32.Pritožba v tej zvezi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nedopustno sklicevanje na odločitev v zadevi II P 24/2015 oz. širitev področja "res iudicata", saj se je, glede na trditev, da je bilo toženki očitano nedopustno ravnanje v sklenitvi sporne Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sodišče prve stopnje utemeljeno tudi v tem kontekstu sklicevalo na okoliščino, da je bil zahtevek na ničnost te pogodbe zavrnjen in da je navedena pogodba tako veljavna, ravnanje toženke pa dopustno. Ker glede na navedeno ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podano kumulativno, kar zadošča za zavrnitev zahtevka na tej pravni podlagi, se sodišču prve stopnje do preostalih zatrjevanih predpostavk ni bilo potrebno opredeljevati.

Glede zavrženja tožbe na ugotovitev veljavnosti dela oporoke z dne 11. 9. 2000:

33.Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje odločitvi o zavrženju tožbe v delu na ugotovitev veljavnosti oporoke z dne 11. 9. 2000, pri čemer sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno presodilo, da tožnik za takšen zahtevek nima pravnega interesa.

34.Kot izhaja iz točk 52. do vključno 55. obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo presojo, da tožnik za postavljeni zahtevek nima pravnega interesa, med drugim utemeljilo na stališču sodne prakse, da je presojo pravne (ne)veljavnosti zapustnikove odločitve glede dedovanja treba izvesti v času odločanja o dedovanju in da je specialna pravila o dedovanju kmetijskih gospodarstev mogoče uporabiti samo v primeru, da je kmetija zaščitena ves čas postopka, torej tako ob uvedbi dedovanja kot tudi ob odločitvi v zapuščinskem postopku. Ker v konkretnem primeru v času odločanja o tožbenih zahtevkih oz. v času, ko zapuščinski postopek po pokojni še ni zaključen, sporne nepremičnine več ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo, tožnik, ki je svoj ugotovitveni zahtevek temeljil na ugotovitvi zapuščinskega sodišča, da je oporoka v delu razpolaganja s premoženjem zaščitene kmetije nična, nima več pravnega interesa.

35.Z navedeno presojo soglaša tudi sodišče druge stopnje, ki kot neutemeljeno zavrača stališče pritožbe, da ima tožnik vse do konca zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi veljavnost navedene oporoke. Zgolj stališče zapuščinskega sodišča, izraženo na zapuščinskem naroku, o tem, da zaradi statusa zaščitene kmetije del oporoke ni veljaven (pri čemer nepremičnine sedaj takšnega statusa več nimajo), takšnega pravnega interesa tožnika ne utemeljuje.

36.Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrženju utemeljilo na domnevah in še nedokazanih dejstvih, saj je izkazano dejstvo, da predmetne nepremičnine več ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo, kar narekuje uporabo splošnih pravil ZD in ne več specialnejših pravil ZDKG, kar bo nedvomno upoštevano tudi v nadaljevanem zapuščinskem postopku oziroma se bo tožnik na ta dejstva v zapuščinskem postopku lahko skliceval.

K izreku te sodbe:

37.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

38.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------

1"V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti."

2"(1) Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile. (2) Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena."