Jedro

V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaza do konca glavne obravnave, ne glede na določbo 286. člena ZPP in še v pritožbi, ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Na podlagi 414. člena ZPP je res dopustno navajanje novot v zakonskih sporih in sporih med starši in otroci.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pred sodiščem prve stopnje teče pravda zaradi dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Z izpodbijani sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga pravdnih strank za izdajo začasne odredbe.

Zoper odločitev sodišča, s katero je zavrnilo predlog tožeče stranke, da se očetu prepovedo vsakršni osebni stiki z mladoletnim A. se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Navaja, da tožeča stranka ne sodi med osebe, ki bi želela izključno iz takšnih ali drugačnih razlogov na svoji strani preprečevati očetu stike z otrokom na kar kaže dogovor, ki ga je tožeča stranka sklenila s tožencem pred CSD Ljubljani V. z dne 21.9.2009. Zaradi sprememb do katerih je prišlo na strani tožene stranke pa je pričel odklanjati stike, zaradi česar je tožeča stranka primorana zaščititi interese mladoletnega otroka. Otrok pred stiki trpi, si jih ne želi, z vsemi stiskami ga mora voziti k očetu, prav tako pa je tudi ona tista, ki otroka povsem čustveno razrvanega dobi v nadaljnje varstvo. Dejstvo je, da otrok v teh listih brez dvoma potrebuje stike z očetom, v nobenem primeru pa mu ni potrebno sprejemati njegovih novih partneric, toliko bolj, če se te pogosto menjajo, tako da je otrok povsem zbegan. Oče ob tem, ko si ustvarja novo partnersko zvezo, očitno ne posveča časa svojemu sinu, tako kot si ta ob srečanjih z očetom želi, temveč ga skuša vključiti v nekakšno novo družino, kar pa je brez dvoma tudi s psihološkega vidika povsem zgrešeno. Tožena stranka ima vso pravico, da si ustvari novo partnersko zvezo, mora pa se zavedati, da ima tudi mladoletni otrok vso pravico, da njegovo novo partnerko odklanja in želi kot vsi otroci tega sveta, starša izključno zase oziroma ga lahko deli le z drugim staršem.

Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka) pa izpodbija odločitev sodišča s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog, da sodišče z začasno odredbo določi stike med toženo stranko in njegovim mladoletnim sinom. Navaja, da se je izvrševanje stikov začelo zapletati tedaj, ko se je tožnica seznanila z novim partnerskim razmerjem toženca. Dogovor o stikih, ki je bil med pravdnima strankama dosežen pred CSD se od trenutka, ko se je tožnica seznanila z novim partnerskim razmerjem toženca ne izvršuje in tudi stiki ne potekajo v prej izvršenem obsegu. Zaradi neizvrševanja stikov med otrokom in očetom pa se predvsem otroku povzroča nenadomestljiva škoda, ki se kaže v porušenju čustvenih vezi in posledično odtujevanja otroka do očeta v najobčutljivejšem obdobju otrokovega razvoja, česar ne bo mogoče nikoli popraviti. Celota izvedenega dokaznega postopka dokazuje, da se otroku v konkretnem primeru povzroča škoda prav zaradi indokrinacije s strani matere, ki lahko v skrajni fazi pripelje do odklanjanja stikov zaradi PAS sindroma. Toženec v pritožbi poudarja, da se je od obravnave dne 3.12.2010 pa do prejema sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe dne 28.2.2011 situacija v zvezi z izvajanjem stikov zaostrila do te mere, da se stiki sploh ne izvršujejo v obsegu, v kakršnem so bili dogovorjeni pred CSD v septembru leta 2010. Vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da si mati prizadeva pri otroku umetno vzbuditi odpor do stikov z očetom, kar je vsekakor nedopustno in v nasprotju s koristmi otroka. Izpodbijani sklep v zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe toženca pa ne vsebuje vseh pravno odločilnih dejstev. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je namreč sodišče opredeljevalo predvsem do razlogov v zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, tožnica, ki želi prepovedati vsakršne osebe stike otroka z očetom. Razlogov za zavrnitev začasne odredbe toženca pa niti ni navedlo, predvsem pa se ni opredelilo do razlogov, ki so bili obrazloženi že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, to je da je začasna odredba nujna, ker se zapleta pri izvrševanju stikov.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev. Zakon o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/08) v 411. členu določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog strank, ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitve pravice do stikov oziroma načinu izvrševanju stikov.

Že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi štev. Up-410/01 navedlo, da je treba pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (enako v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-232/99).

Ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh pravno odločilnih dejstev ter da sodišče razlogov za zavrnitev začasne odredbe toženca ni navedla. Iz izpodbijane odločbe izhajajo zadostni razlogi o dejstvih, ki so bila odločilna z vidika pravne kvalifikacije, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Odločba vsebuje vse pravne odločilne dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo navedbo tožene stranke, da stiki med otrokom ves čas potekajo tako kot sta jih stranki dogovorili in da se ima otrok na stikih z očetom lepo. Seznanilo se je tudi z navedbo tožene stranke, da je bilo nekaj težav pri dogovarjanju stikov, vendar pa je kot pravno odločilno dejstvo izpostavilo, da se stiki med otrokom in očetom izvršujejo zaradi česar ni razlogov, da bi jih sodišče z začasno odredbo urejalo (čeprav v manjšem obsegu kot so bili določeni na CSD).

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerim pravdni stranki izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje torej mora biti izdana začasna odredba le v nujnih primerih, takrat ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroka lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

Glede pritožbe tožene stranke: V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaza do konca glavne obravnave, ne glede na določbo 286. člena ZPP in še v pritožbi, ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Na podlagi 414. člena ZPP je res dopustno navajanje novot v zakonskih sporih in sporih med starši in otroci. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da so nova dejstva nastala po izdaji sklepa sodišča prve stopnje. V pravdnem postopku je mogoče navajati le tista nova dejstva, ki so že obstajala v času odločanja o začasni odredbi na prvi stopnji, saj sodišče izda sklep glede na dejansko stanje ob zaključku naroka na katerem je obravnavala predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče namreč odloča le o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 256/2004).

Nekaj težav pri dogovarjanju stikov je sicer bilo, vendar so stiki redni in oče je s sinom preživel tudi dan oziroma popoldan pred narokom na sodišču. Drugi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR izrecno zavezuje osebe, pri kateri otrok živi, da opusti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, in si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov. 106. člen ZZZDR določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata starša pravico stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike odvzame varstvo in vzgojo in se otrok zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist (6. odstavek 106. člena ZZZDR). Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka izhaja, da mladoletni A. odklonilnega očeta do očeta ni pokazal, vendar pa je navajen, da je vsa pozornost namenjena njemu. Materina potreba po začasni prekinitvi stikov in da bi se čakalo, da sin pokliče očeta, ko bi si ga želel videti, ni razumljiva. Do sedaj izvedeni dokazni postopek napeljuje na ugotovitev, da je verjeten vzrok težav pri urejanju stikov odnos med staršema predvsem na strani matere, ki partnerskega odnosa še ni predelala, kar očitno prenaša tudi na starševski odnos in s tem tudi v odnos s sinom ter pri tem tako stikov ne podpira. Pri odločitvi za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, katerim bi sodišče stike med otrokom in očetom prepovedalo, je sodišče pravilno izhajalo iz mnenja centra za socialno delo, prav tako pa tudi iz navedb same tožeče stranke, ki stikom na naroku ni nasprotovala temveč je predlagala, da bi v začetnem obdobju potekalo le nekaj ur na teden, kasneje pa bi se ti stiki razširili glede na mnenje CSD, da mladoletni otrok ni pokazal odklonilnega odnosa do očeta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstajajo razlogi, ki bi narekovali nujnost ukrepanja sodišča še pred izdajo meritorne končne odločbe. Navedbo tožeče stranke, da sin odklanja stike z očetom ne potrjuje ugotovitev centra za socialno delo, ki navaja, da mladoletni otrok ni pokazal odklonilnega odnosa do očeta, sicer pa tudi trditev tožene stranke, da otrok odklanja stike s tožencem ne narekujejo potrebe za ukrepanje sodišča že v tej fazi postopka, saj zaradi tega otrok ni v ničemer ogrožen zlasti tudi ne ob dejstvu, da tožena stranka sina v stike ne prisiljuje.

Ne izvrševanje stikov oziroma omejitev stikov do meje zaradi katerih bi otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težo popravljiva škoda pa je razlog, da bo sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ponovno odločalo o stikih oziroma po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo s katero bo določilo stike med otrokom in toženo stranko. Po mnenju CSD bi se torej stiki med mladoletnim A. in njegovim očetom moralo ohraniti, nadaljevati in ne prekiniti. Tožena stranka je tak na naroku dne 22.11.2010 kot tudi na naroku z dne 3.12.2010 (glej list. št. 28 in 40) navedla, da stiki ves čas potekajo v skladu z dogovorom, ki sta ga stranki sklenili na CSD pred več kot letom dni, po drugi strani pa kot izhaja tudi iz mnenja CSD pa je pomembno, da tudi mati sina primerno čustveno pripravi na spremenjeno stanje pri očetu in opusti vse, kar sike otežuje.