Jedro

Upnik z dnem, ko APP prejme sklep o izvršbi, na dolžnikovih denarnih sredstvih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi pridobi zastavno pravico. Upnik pridobi zastavno pravico le ob nadaljnjem pogoju, da so na računu vsaj do uvedbe postopka prisilne poravnave denarna sredstva, ki bi jih bilo mogoče rubiti. Če namreč ni sredstev na računu, dolžnik nima terjatve do svojega dolžnika, to je do APP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predmetni postopek nadaljevalo pod pogoji prisilne poravnave v višini 100 % poplačila, z rubežem na transakcijskih računih dolžnika.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da so po sklepu o prisilni poravnavi vsi upniki, kot so delavci in dobavitelji, spadali v razred A in ne C, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Upniki razreda A poplačajo 50 % glavnice z letno obrestno mero T+0%, v roku dveh let. Prisilna poravnava za te upnike se je torej končala 29. 03. 2003, zato meni, da je predmetna terjatev zastarala.

Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Drži, da je upnik ločitveni upnik, saj je svojo ločitveno pravico dobil več kot dva meseca pred začetkom postopka prisilne poravnave. Razvrščen je torej v razred C in je njegova terjatev ostala v višini 100%.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Po določbi 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL) je tudi izvršilno sodišče tisto, ki mora upoštevati potrjeno prisilno poravnavo. Dolžnik je dolžan upnikovo terjatev poravnati v skladu s pogoji, določenimi v pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave. V primerih, ko je postopek prisilne poravnave zaključen z njeno potrditvijo, mora izvršilno sodišče praviloma ustaviti izvršbo in razveljaviti izvršilna dejanja (primerjaj 76. člen ZIZ). Če je namreč upnikova terjatev ugotovljena v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilne listine, prejšnji izvršilni naslovi pa pravno moč nasproti dolžniku izgubijo (prvi odstavek 64. člena ZPPSL). Če upnik svoje terjatve v postopku prisilne poravnave ni prijavil ali če je bil zoper prijavljeno terjatev vložen ugovor, pa je dopustno izvršilni naslov izvršiti samo pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave (tretji odstavek 64. člena ZPPSL). Na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZPPSL ni dvoma, da ima potrjena prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili. Vendar pa nima pravnega učinka (v teh primerih sodišče izvršbe niti ne prekine; primerjaj tretji odstavek 36. člena ZPPSL) za terjatve upnikov iz drugega odstavka 160. člena tega zakona, za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico, razen za tiste terjatve, za katere so pravico do ločenega poplačila pridobili z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave, ter za terjatve izločitvenih upnikov (drugi odstavek 60. člena ZPPSL). Privilegiran položaj ločitvenega upnika (iz tretjega odstavka 10. člena ZPPSL izhaja, da so ločitvene pravice pravice do posebnega poplačila iz določenih stvari oziroma dolžnikovega premoženja, in sicer so to: zastavna pravica, pravica poplačila, pravica retencije in druge) v postopku prisilne poravnave se kaže v tem, da potrjena prisilna poravnava nima pravnih učinkov za njegovo terjatev, torej za to terjatev ne velja znižanje, odlog plačila, konverzija in podobno, kar je sicer lahko zajeto v prisilni poravnavi po 47. členu ZPPSL.

V konkretnem primeru je sodišče na predlog upnika s sklepom o izvršbi z dne 23. 06. 1999 dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh od vročitve poravnati njegovo terjatev ter hkrati tudi dovolilo predlagano izvršbo. S sklepom z dne 09. 01. 2002 je izvršbo prekinilo, ker je bil nad dolžnikom dne 28. 11. 2000 začet postopek prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vročilo tudi Agenciji RS za plačilni promet (v nadaljevanju APP), in sicer dne 05. 08. 1999. Po določbi 138. člena ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku, ta sklep pa ima učinek rubeža in prenosa v izterjavo. Ker določba 136. člena ZIZ za izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, napotuje na uporabo določb o izvršbi na denarno terjatev, je potrebno uporabiti določbo 107. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve (sklep o rubežu), prepove dolžnikovemu dolžniku (torej APP) poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, da je rubež opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (torej APP) in da upnik z rubežem dolžnikove terjatve pridobi na njej zastavno pravico. Glede na povedano bi torej upnik z dnem, ko je APP prejela sklep o izvršbi, na dolžnikovih denarnih sredstvih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi pridobil zastavno pravico. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih določb zaključilo, da je upnik v konkretnem primeru pridobil svojo zastavno pravico več kot dva meseca pred začetkom postopka prisilne poravnave. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pri tem sodišče prve stopnje ni opredelilo do vlog APP in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Namreč, upnik bi pridobil zastavno pravico le ob nadaljnjem pogoju, da bi bila na računu vsaj do uvedbe postopka prisilne poravnave denarna sredstva, ki bi jih bilo mogoče rubiti. Navedeno izhaja iz določb Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002). Če namreč ni sredstev na računu, dolžnik nima terjatve do svojega dolžnika, to je do APP. Izvajalec plačilnega prometa izvrši plačilo na podlagi sklepa o izvršbi le v breme kritja, kritje pa je vsota pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve. Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) sicer določa, da je možna zastavitev tudi bodočih terjatev (primerjaj 129. člena SPZ), vendar le ta učinkuje le, če zastavitelj naknadno, torej vsaj do uvedbe postopka prisilne poravnave, pridobi razpolagalno sposobnost. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z danimi napotki ugotoviti, ali je upnik glede na vloge APP sploh pridobil zastavno pravico in kdaj oziroma ali gre sploh za privilegiranega upnika.

Odločitev o upnikovih stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).