Jedro

Ker je od postavitve žičnate ograje v letu 1985, ko predlagateljici oziroma njuni pravni predniki spornega mejnega prostora niso več uživali, do leta 2012, ko je meja postala sporna, preteklo že 27 let, v vsem tem času pa je ta del zemljišča mirno uživala kot svojega prva nasprotna udeleženka (oziroma njeni pravni predniki), pri čemer predlagateljici njene dobre vere nista uspeli izpodbiti, je odločitev sodišča prve stopnje, da mejo uredi po lastninski pravici, pridobljeni na podlagi priposestvovanja, kot močnejši pravici, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče vrednost spornega prostora označilo na 500,00 EUR (I. točka izreka). Mejo med parcelama št. 01/2 in 0001/1, last prve nasprotne udeleženke, ter med parcelami št. 01/1, 02 in 0003, last predlagateljic ter četrte nasprotne udeleženke in petega nasprotnega udeleženca, je določilo po kriteriju močnejše pravice, tako da poteka po točkah, navedenih v II. točki izpodbijanega sklepa, kot je vrisano v skici izvedenca (II. točka izreka), ter odločilo o stroških postopka (III. točka izreka). Sklenilo je, da sta elaborat sodne ureditve meje in skica terenske meritve sestavni del izpodbijanega sklepa (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta predlagateljici zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da nabor razlogov, ki jih je razpravljajoča sodnica sprejela v posamičnih odločbah in jih spreminjala od sklepa do sklepa ter jih povezovala s kriterijem zadnje mirne posesti oziroma s kriterijem močnejše pravice, ne da bi imela obrazložitev kakršenkoli stik z uporabo materialnega prava, nakazuje na arbitrarnost odločanja na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Predlagata, da sodišče zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika. V sklepu manjkata dokazna ocena in sodniški silogizem, saj je sodišče zgolj povzelo posamezne iz konteksta iztrgane dele izpovedb, izvedeniško mnenje ter dokazne predloge, vsebinsko pa jih ni ocenilo. Podana je kršitev 8. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, pristop sodišča, ko je zaključilo zadevo le na podlagi izpovedi prič, pa je povzročil zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Podane so tudi kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Sodišče se ni opredelilo do ugovora nedobrovernosti nasprotne udeleženke kot priposestvovalke, čeprav je bil podprt s številnimi dokazi. Iz sklepa ne izhaja, kateri pridobitni način in katero močnejšo pravico naj bi nasprotna udeleženka glede spornega sveta sploh izkazovala. Nasprotna udeleženka je bila pri parceli 01/2, k. o. X, vknjižena na podlagi sodbe na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Č. s 30. 7. 2013. Predlagateljici sta že tam ugovarjali, da je lahko priposestvovala le tolikšen obseg sveta, kot izhaja iz določb kupoprodajne pogodbe z 2. 5. 1972. Sodišče bi moralo zato pravno natančno razdelati pogoje priposestvovanja in za vsakega posebej ugotoviti njegov obstoj. Novo parcelno stanje z delitvijo enotne parcele št. 01 je nastalo v postopku pod IDPOS 0000, v okviru katerega se je geodetska meritev na kraju samem opravljala 28. 8. 1973. Že pred tem je bila sklenjena kupoprodajna pogodba z 2. 5. 1972. Predlagateljici sta opozorili, naj nepravdno sodišče v pravdnem spisu P 77/2014 vpogleda izvedensko mnenje geodeta, v katerem je prikazana meja, kot je dogovorjena v kupoprodajni pogodbi z 2. 5. 1972, pri čemer je bilo po elaboratu IDPOS 0000 geodetsko odmerjenega več zemljišča, kot ga je bilo prodanega. Razhajanje je prikazano v skici sodnega izvedenca z 9. 5. 2016. V kupoprodajni pogodbi sta pravna prednika predlagateljic pravnemu predniku prve nasprotne udeleženke odstopila ob poti, ki pelje v vas, 4,7 m zemljišča od meje med zemljiščema G. in zemljiščem K., pri stari hiši pa sta odstopila 3,2 m zemljišča od meje. Pravni prednik prve nasprotne udeleženke je tako na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobil le zemljišče do rdeče črte iz skice z 9. 5. 2016 in le glede tega zemljišča je lahko bil v dobri veri. Primerjava skice z 9. 5. 2016 s skicama predhodnih izvedenskih mnenj v pravdni zadevi in skice v tej zadevi, v kateri je meja po podatkih zemljiškega katastra in meja določena z izpodbijanim sklepom vrisana z odebeljeno modro črto, pokaže, da žičnata ograja ni bila postavljena na mejo. Navedene okoliščine močno omajejo zatrjevanje prve nasprotne udeleženke o posesti zemljišča vse do žičnate ograje, njene trditve pa so ovržene z vpogledom v posnetke aerofoto snemanja. Ti pokažejo, da je dostop do nove hiše predlagateljic nastal bistveno kasneje, kot trdijo priče nasprotne udeleženke, in da je šel pogrebni sprevod še leta 1979 po poti, ki je pripadala posesti K. Enako velja glede vrtička prve nasprotne udeleženke na spornem svetu.

3. Na pritožbo je odgovorila prva nasprotna udeleženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem mejnem sporu v skladu s primarnim kriterijem za ureditev meje iz 77. člena SPZ mejo uredilo po močnejši pravici. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je nasprotna udeleženka priposestvovala sporni mejni prostor, zato je na njem pridobila lastninsko pravico. Razlogi o tem, da je sodišče mejo uredilo po močnejši pravici, in sicer lastninski pravici, pridobljeni s priposestvovanjem, so iz odločbe jasno razvidni, zato s pavšalnimi nasprotnimi pritožbenimi očitki pritožnici ne moreta uspeti. Odveč je obširno pritožbeno opisovanje preteklih odločitev sodišča prve stopnje, saj so te z razveljavitvijo predhodnih sklepov prenehale veljati. Ker je sodišče mejo ves čas urejalo upoštevajoč posestno stanje od leta 1985 dalje, ki ga je vsebinsko enkrat sicer ovrednotilo s kriterijem zadnje mirne posesti, drugič pa po kriterijih močnejše pravice, kar pa na potek meje ni vplivalo, tudi očitek arbitrarnosti ni na mestu.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prva nasprotna udeleženka izkazala mirno posest spornega mejnega prostora od postavitve žičnate ograje s strani predlagateljic v letu 1985 do spora med udeleženci postopka v letu 2012, torej v trajanju 27 let. Tem ugotovitvam predlagateljici v pritožbi obrazloženo ne nasprotujeta, saj so vožnje, ki naj bi izkazovale njuno uporabo spornega zemljišča, nedvomno potekale pred letom 1985. To velja tudi za pogrebni sprevod iz leta 1979. 7. Predlagateljici poudarjata, da se sodišče ni v zadostni meri opredelilo do ugovora nedobrovernosti ugotovljene posesti in ni ovrednotilo v tej smeri predloženih dokazov, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Pomanjkljivost dokazne ocene je v tem, da se osredotoča predvsem na posestno stanje, primanjkuje pa ji razlogov do vpogledanega listinskega gradiva, ki ga je sodišče zgolj povzelo. To kršitev dokazne ocene iz 8. člena ZPP, ki posledično glede razloga nedobrovernosti preraste tudi v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, obe v zvezi s 37. členom ZNP, odpravlja pritožbeno sodišče. 8. Skladno z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ključni dokaz, ki ga predlagateljici ponujata v postopku in ponavljata v pritožbi v zvezi s slabo vero nasprotnih udeležencev je laično sestavljena kupoprodajna pogodba z 2. 5. 1972, sklenjena med njihovimi pravnimi predniki. Iz nje izhaja, da sta N. K. in R. K. kot solastnika parcele št. 01, k. o. X, ki je mejila s parcelo pravnega prednika prve nasprotne udeleženke, slednjemu odstopila del svoje parcele, pri čemer je bil ta del opisno določen1. Iz pogodbe ne izhaja, da bi stranke mejo na terenu označile, temveč so se dogovorile, da: „Pogodba velja do prepisa oziroma do odmeritve preko Katastrske uprave iz Č. in Občinskega sodišča Č.“ (zadnji odstavek pogodbe). Po oceni pritožbenega sodišča to pogodbeno določilo kaže na voljo pogodbenih strank, da mejo točno določi katastrski organ, ki je 28. 8. 1973 po izvedenem ogledu na kraju samem opravil delitev parcele, pri čemer sta kot prisotni osebi na terenu zabeležena oba prodajalca, kupec in mejašica K. F. S tem so pravni predniki sedanjih udeležencev realizirali prodajno pogodbo. Sklicevanje pritožnic, ki utemeljujeta slabo vero nasprotnih udeležencev zgolj z lastno razlago poteka meje, temelječo na prodajni pogodbi, ne da bi se opredelili do vseh okoliščin primera, ne more biti utemeljeno. Glede na potek meje, kot jo je opredelil katastrski organ, in skladno s tem kasneje postavljeno žičnato ograjo samih predlagateljic, dobra vera prve nasprotne udeleženke, ki je parcelo uživala do omenjene žičnate ograje, enako kot njeni pravni predniki, ni izpodbita. Čeprav pritožba izpostavlja tudi druge listinske dokaze, ne pojasni, s čim ti izkazujejo nedobrovernost prve nasprotne udeleženke, tega pa iz njihovega vpogleda tudi ne zazna pritožbeno sodišče. 9. Ker je od postavitve žičnate ograje v letu 1985, ko predlagateljici oziroma njuni pravni predniki spornega mejnega prostora niso več uživali, do leta 2012, ko je meja postala sporna, preteklo že 27 let, v vsem tem času pa je ta del zemljišča mirno uživala kot svojega prva nasprotna udeleženka (oziroma njeni pravni predniki), pri čemer predlagateljici njene dobre vere nista uspeli izpodbiti, je odločitev sodišča prve stopnje, da mejo uredi po lastninski pravici, pridobljeni na podlagi priposestvovanja, kot močnejši pravici, pravilna. Ob odsotnosti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pri tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Iz kupoprodajne pogodbe z 2. 5. 1972 glede odstopljenega dela parcele izhaja takšen opis:„Na desni strani ob poti, ki pelje v vas od meje med A. in B. 4 m (štiri metre). Pri dolnji strani priti bregu oziroma pri stari hiši 3,20 m (tri metre in dvajset centimetrov). Popravljeno: pri poti na desni strani gledano proti zahodu 4.70 m (štiri metre in sedemdeset centimetrov). Meja se potegne v popolnoma ravni črti.“