Jedro

Ker nobeno procesno dejanje v tem postopku ni bilo izvedeno izključno v zvezi s prekrškom, zaradi katerega je bil postopek o prekršku zoper storilca ustavljen, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki odpadejo na tisti del postopka, ki je bil ustavljen, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov in je zato odločitev o zavrnitvi zagovornikove zahteve za povračilo stroškov nagrade in zastopanje obdolženca v tem postopku pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog storilčevega zagovornika za odmero stroškov z dne 3. 11. 2011 kot neutemeljen.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčev zagovornik, ki v pritožbi navaja, da ni preverljiv zaključek sodišča, da je potrebno zahtevo storilčevega zagovornika zavrniti, ker po presoji sodišča ni mogoče določiti stroškov, ki so bili potrebni in nujni v postopku z zahtevo za sodno varstvo, v katerem je bil prekršek ustavljen, saj je iz listin v spisu jasno razvidno, za katere očitane prekrške je bil postopek zoper storilca ustavljen in so bili v postopku vložitve zahteve za sodno varstvo in pristopa na obravnavo nujni in potrebni priglašeni stroški postopka. Zoper storilca je bil uveden prekrškovni postopek zaradi kršitev po petem odstavku 30. člena, četrtem odstavku 38. člena in sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1. Prekršek po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1 je storilec „pripoznal“ in glede tega niso bila potrebna nobena posebna dokazna ravnanja, glede prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 je storilec v spis priložil izjavo prič ter o teh okoliščinah zasliševal priče v postopku policista S. J., v zvezi s prekrškom po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1 pa je predlagal dokaz z zaslišanjem policistov in je v zvezi s tem policist S. J. tudi podal izjavo. Vsi ostali dokazi pa so bili izvedeni za dokazovanje prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 in je v tem delu bil postopek ustavljen. Tako je mogoče zaključiti, da so bili v postopku nastali stroški v celoti nujni in potrebni in so nastali v zvezi s prekrškom, po katerem je bil prekrškovni postopek ustavljen in storilcu tako na podlagi splošnega pravila iz četrtega odstavka 144. člena ZP-1 pripada upravičenje do povračila nastalih stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prvi odstavek 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da mora stroške postopka plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, po četrtem odstavku 144. člena ZP-1 pa stroški postopka, ki je bil ustavljen bremenijo proračun. Nadalje pa drugi odstavek 144. člena ZP-1 določa, da v primeru steka prekrškov oz. če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov. Slednje je mogoče takrat, če so v zvezi s temi prekrški bili izvedeni določeni dokazi ali če je npr. zagovornik opravil določene storitve ali imel stroške zastopanja prav v zvezi s temi prekrški. Samo v takšnem primeru, ko so torej stroški določljivi, ti bremenijo proračun (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 20/2003 z dne 1. 9. 2005).

V predmetni zadevi je postopek o prekršku po vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje V. z dne 20. 10. 2009 tekel zaradi prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1 in dveh kršitev po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1. Pri tem je priznal prehitevanje čez polno črto (prekršek po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1), pri čemer pa je menil, da se mu lahko očita zgolj enkratna kršitev tega člena, ne pa dvakratna, kot je to izhajalo iz plačilnega naloga, izpodbijal pa je odločitev o odgovornosti za prekrške po petem odstavku 30. člena in četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1. Sodišče prve stopnje je nato po zaslišanju storilca v dokaznem postopku prebralo uradni zaznamek o ugotovitvi prekrška z dne 28. 11. 2009 in zaslišalo kot pričo policista S. J., medtem ko prič, ki jih je predlagal storilec, sodišče zaradi umika dokaznega predloga ni zaslišalo. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 2. 12. 2010 izhaja, da je v zagovoru storilec zanikal, da bi vozil z neprilagojeno hitrostjo in da bi prehiteval v škarje, nadaljnja vprašanja s strani zagovornice pa so se nanašala na prekršek po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1, medtem ko iz zapisnika o zaslišanju priče S. J. z dne 2. 12. 2010 (list. št. ...), da se je z zaslišanjem te priče razčiščevalo predvsem vprašanje storitve prekrška po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1, delno pa tudi vprašanje storitve prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1. Ker nobeno procesno dejanje v tem postopku ni bilo izvedeno izključno v zvezi s prekrškom po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 zaradi katerega je bil postopek o prekršku zoper storilca na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo ustavljen, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki odpadejo na tisti del postopka, ki je bil ustavljen, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov in je zato odločitev o zavrnitvi zagovornikove zahteve za povračilo stroškov nagrade in zastopanje obdolženca v tem postopku pravilna.

Iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb izhaja, da je tudi zagovornik sam priznaval, da je zaslišanje obdolženca in zaslišanje policista S. J. bilo opravljeno glede storitve prekrška po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 in ker so bili edini izvedeni dokazi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da so vsi ostali dokazi bili izvedeni za dokazovanje prekrška po 30. členu ZVCP-1, glede katerega je bil postopek o prekršku ustavljen. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da storilcu na podlagi splošnega pravila po četrtem odstavku 144. člena ZP-1 pripada upravičenje do povračila nastalih stroškov postopka, saj je že zgoraj pojasnjeno, da se za primere, kot je obravnavani, ko je postopek o prekršku tekel zaradi storitve večih prekrškov in je zgolj za nekatere bil postopek ustavljen, podlaga za odločanje o upravičenosti do povračila stroškov zastopanja storilcu drugi odstavek 144. člena ZP-1 in ne četrti odstavek 144. člena ZP-1, na katerega se nepravilno sklicuje zagovornik. Pri odločanju o upravičenosti do povračila stroškov zastopanja za nagrado in povračilo stroškov zagovorniku v postopku o prekršku namreč ni odločilno, v kolikšnem delu je zagovornik uspel z zahtevo za sodno varstvo, temveč je glede na zgoraj pojasnjeno odločilno to, ali se dajo stroški v zvezi s postopkom o prekršku, za katerega je bil postopek ustavljen, izločiti iz skupnih stroškov postopka. Ker tega v predmetni zadevi glede na zgoraj pojasnjeno ni mogoče storiti, storilec ni upravičen do povračila stroškov zastopanja za nagrado in stroške zagovornika in je pritožba zagovornika neutemeljena.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).