Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do delovnega mesta tožeče stranke več kot dva kilometra, je tožeča stranka upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 3. 2013 in sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2013. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izplača stroške javnega prevoza za november in december 2012 ter januar 2013, za relacijo od Avtobusne postaje A. do B. ulice 57, A. in v nasprotno smer, v mesečnem znesku 37,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 41,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, v obeh primerih pa naloži tožeči stranki plačilo priglašenih stroškov postopka in stroškov pritožbe. Navaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede pravočasnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 ter zavzelo stališče, da je tožba, vložena v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, tudi če ta ni odločila v predpisanem roku, vložena pravočasno, v roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Ker je tožnica izpodbijani drugostopni sklep tožene stranke prejela 8. 4. 2013, je po stališču sodišča prve stopnje dne 26. 4. 2013 vložena tožba pravočasna. Opozarja, da tožnica ni zanikala trditev tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, zato ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejstva v zvezi s pravočasnostjo tožbe sploh ugotavljalo. Iz obrazložitve sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, čeprav mora v skladu z določbami ZPP sprejeti dokazni sklep (287. člen ZPP), ki pa ga v navedenem postopku ni sprejelo. ZJU ne določa, da mora javni uslužbenec čakati z vložitvijo tožbe vse do vročitve sklepa komisije za pritožbe. Glede na določbo 2. odstavka 25. člena ZJU je nedvomno, da je zakonodajalec določil prekluzivni rok za vložitev tožbe oziroma za uveljavljanje sodnega varstva prav z namenom, da se odstrani vsakršen dvom glede roka za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko sklep komisije za pritožbe ni izdan v roku 30 dni od vložitve pritožbe. Drugačna razlaga je po mnenju tožene stranke nepravilna. Z uporabo določbe 25. člena ZJU, kot ga je v konkretnem primeru uporabilo sodišče prve stopnje, se izniči institut molka organa, saj v tem primeru velja, da možnost nadaljnjega pravnega varstva, torej varstva pred sodiščem, javni uslužbenec izgubi šele, ko je izdan drugostopni sklep. S tako razlago sodišče postavlja v neenakopraven položaj javnega uslužbenca, ki mu je bil drugostopni sklep izdan po nastopu molka organa, v primerjavi z javnim uslužbencem, ki mu tak sklep sploh ni bil izdan, čeprav sta oba izčrpala pravne poti pri delodajalcu z vložitvijo pritožbe. To bi dejansko pomenilo, da bi sodišče dopustilo sodno varstvo tudi v primeru, ko Komisija za pritožbe izda drugostopni sklep po več letih od vložitve pritožbe. S tem pa se povsem izniči namen roka, ki ga je ZJU določil kot prekluzivnega. Prekluzivni rok je najstrožji rok, ki velja v pravnem redu in ga po mnenju tožene stranke sodišče ne more podaljševati. Navaja, da v konkretni zadevi ne gre za t.i. čisto denarno terjatev, torej terjatev, ki bi jo bilo mogoče neposredno uveljavljati pred sodiščem oz. je bilo v konkretnem primeru v tožničini zahtevi v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. Navaja, da tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) drugih zahtevkov v tožbi razen zahtevka za izplačilo stroškov prevoza, ni postavila v roku in če je take zahtevke postavila naknadno, so ti prepozni, saj je potekel rok 30 dni iz pravnega pouka sklepa Komisije za pritožbe z dne 27. 3. 2013. Tudi po vsebini izpodbija utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer navaja, da po prvem odstavku 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) pripada delavcu povračilo stroškov prevoza za delo in z dela, če razdalja znaša več kot 2 kilometra za kraja bivališča do delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je razdalja med Avtobusno postajo A. in delovnim mestom tožeče stranke na B. ulici 57 manjša od 2 kilometra, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka kljub navedenim ugotovitvam upravičena do stroškov prevoza oz. da ji pripadajo stroški prevoza. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ZUJF pravice do potnih stroškov ne omejuje le na del poti med bivališčem zaposlenega oz. krajem, iz katerega se ta vozi na delo in njegovim delovnim mestom, pač pa priznava njihovo povrnitev za celotno razdaljo od bivališča zaposlenega do njegovega delovnega mesta. S tem je spregledan namen zakonodajalca, obenem pa sodišče s svojo razlago omogoča diskriminatorno obravnavanje javnih uslužbencev. Jasno je, da je zakonodajalec z novo ureditvijo povračil stroškov prevoza na delo in z dela zasledoval namen najnižjih stroškov oz. tiste oblike povračil stroškov prevoza na delo in z dela, ki za proračun pomenijo najcenejšo varianto od možnih in tako vzpostavlja pogoje za znižanje mase sredstev za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Razdalja 2 kilometra, od katere se zaposleni dejansko vozijo na delo, ima namen, da je zakonodajalec tudi javne uslužbence zavezal k temu, da sami vložijo minimalen prispevek k razbremenitvi stroškov javnega prevoza in se jim nadomestilo za premostitev razdalje do dveh kilometrov ne prizna. Priglaša tudi stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je uveljavljala povračilo stroškov prevoza na relaciji od Avtobusne postaje A. (C. ulica 4) do njenega delovnega mesta na naslovu B. ulica 57, A.. Na delo se vozi z avtobusom iz kraja D. do Avtobusne postaje v A., dalje pa nadaljuje pot z mestnim avtobusom do delovnega mesta. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra, skladno s prvim odstavkom 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF). Bistvo spora je torej v tem, ali znaša razdalja od Avtobusne postaje A. do tožničinega delovnega mesta na naslovu B. ulica 57, A., več kot dva kilometra. Tožnica je uveljavljala plačilo potnih stroškov pri toženi stranki, ki je njeno zahtevo zavrnila s sklepom št. ... z dne 19. 12. 2012. Pritožbo tožnice zoper citirani sklep je zavrnila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 27. 3. 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil drugostopenjski sklep tožene stranke tožnici vročen dne 8. 4. 2013. Tožnica je tožbeni zahtevek postavila tako, da je v tožbi uveljavljala denarni zahtevek za plačilo stroškov prevoza, v dopolnitvi tožbe pa je izpodbijala tudi oba zgoraj citirana sklepa tožene stranke. Zmotno je stališče pritožbe, da je tožba nedopustna, oziroma da je bilo o tožničini pravici odločeno z dokončnima in pravnomočnima sklepoma tožene stranke, ker je šele v dopolnitvi tožbe z dne 28. 5. 2013 postavila zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke. Za pritožbeno rešitev obravnavane zadeve je namreč bistveno, da je tožnica uveljavljala t. im. čisto denarno terjatev, torej terjatev, ki jo lahko delavec uveljavlja zoper delodajalca neposredno pred sodiščem, ne da bi prej zahteval varstvo pravic pri delodajalcu. Zato eventualna odločitev tožene stranke ne pomeni, da tožnica nima pravice uveljavljati stroškov prevoza na delo in z dela pred pristojnim delovnim sodiščem.

Posledično so tudi pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravočasnost tožbe, saj vprašanje pravočasnosti ni odločilno. Tudi sicer je neutemeljeno stališče pritožbe, da je tožba vložena prepozno, ker bi morala tožnica uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala Komisija za varstvo pravic iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije odločiti o tožničini pritožbi. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji; ZJU) v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Javni uslužbenec ima torej pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje javnemu uslužbencu dve možnosti za vložitev tožbe. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na citirani sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012, v katerem je revizijsko sodišče pojasnilo, da ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Glede na navedeno zakonsko podlago in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS torej ni utemeljena pritožbena navedba, da mora delavec v primeru molka organa uveljavljati pravno varstvo v roku iz prvega dostavka 25. člena ZJU, sicer izgubi pravico do sodnega varstva.

Ker sta se obe stranki v svojih vlogah odpovedali glavni obravnavi ter predlagali, da sodišče odloči brez glavne obravnave, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče kršilo določbe postopka s tem, ker ni sprejelo dokaznega sklepa. Izven glavne obravnave sodišče sploh ne sme sprejeti dokaznega sklepa v smislu prvega odstavka 287. člena ZPP, ki določa, da izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Določba 287. člena ZPP je namreč uvrščena v poglavje o glavni obravnavi, dokazni sklep pa je v ZPP predvideno procesno dejanje v poteku glavne obravnave, ne pa tudi v primeru, ko sodišče razsodi, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da razdalja dveh kilometrov, ki jo prvi odstavek 168. člena ZUJF določa kot pogoj za priznanje stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni, da mora ta razdalja biti podana neprekinjeno od kraja bivališča oz. zadnjega javnega prevoza do samega delovnega mesta ter da tega pogoja ni mogoče izpolniti tako, da bi se sešteli deli poti, ki jih delavec prehodi na poti od stalnega bivališča do javnega prevoza in potem od zadnje postaje javnega prevoza do delovnega mesta - ter bi njihov seštevek presegal 2 kilometra oziroma šteti, da je pogoj podan, če razdalja od stalnega bivališča delavca do delovnega mesta presega 2 kilometra, kot je to razlogovalo sodišče prve stopnje. Več kot 2 kilometra mora namreč znašati neprekinjen del poti poti, ki jo mora delavec prehoditi peš, od zadnjega javnega prevoza do svojega delovnega mesta. Za obravnavano zadevo je torej bistveno, ali znaša razdalja od Avtobusne postaje A., C. ulica 4, do B. ulica 57, več kot 2 kilometra.

Glede tega vprašanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba internetnih daljinomerov, ki prikazujejo daljavo od avtobusne postaje v A. za naslova C. ulica 4 do B. ulica 57 različna, oziroma, da daljinomeri na različnih spletnih portalih ne dajejo enakih rezultatov. Prav tako je tudi tožena stranka navedla, da do B. ulice 55 daljinomer pokaže razdaljo, daljšo od 2 kilometrov, saj v križišču z E. ulico zavije levo ter potem po F. ulici obkroži zgradbo na B. ulici 55 ter s tem preseže 2,1 kilometra. Tožeča stranke je prikazala, da daljinomer iz spletnega portala Google (A2) izhaja, da znaša dolžina poti na relaciji od C. ulice 4 do B. ulice 57 2,0 kilometra, po daljinomeru spletnega portala Najdi.si pa 1,96 kilometra. Razdalja do B. ulice 55 pa po daljinomeru Najdi.si znaša 2,10 kilometra. Pritožbeno sodišče je preverjalo trditve tožene stranke, da znaša razdalja ob uporabi Telefonskega imenika Slovenije (portal Itis.si/zemljevid) manj kot 2 km, vendar to ne drži, saj za to razdaljo daljinomer na portalu Itis.si/zemljevid pokaže daljavo 2,065 km, torej več kot dva kilometra. Bistvo navedenega je, da spletni daljinomeri ne dajejo identičnih rezultatov pri enaki poti. Zato glede na vse okoliščine primera, ko torej Itis.si da rezultat, ki presega 2 kilometra, Google 2 kilometra in Najdi.si za krajšo pot, do B. ulice 55, več kot dva kilometra, ni mogoče upoštevati le rezultata iz Najdi.si oziroma šteti, da je le rezultat na Najdi.si pravilen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj razdalja po Itis.si presega 2 kilometra, daljinomer na Najdi.si, ki da rezultat 1,96, pa v spornem obdobju ni bilo obligatoren daljinomer, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Ker podatek iz Itis.si določa razdaljo, ki presega 2,1 km, ni odločilno, da je sodišče prve stopnje, na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, štelo, da od tožničinega doma do delovnega mesta razdalja presega 2 kilometra.

Za odločitev tudi ni bistveno, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom št. ... z dne 10. 1. 2013 določila enotni daljinomer, in sicer daljinomer „Zemljevid.najdi.si“. Iz sklepa izhaja, da se uporablja najkasneje pri izračunu plače za februar 2013, tožena stranka pa ni dokazala, da bi se uporabljal že pri izračunu potnih stroškov za januar 2013, zato v spornem obdobju ni bilo pravne podlage, da bi bili relevantni samo podatki daljinomera Najdi.si. Zaradi navedenega so bili podani pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku, v skladu z določbo prvega odstavka 168. člena ZUJF.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.