Jedro

Če stranka ne izpolnjuje enega od pogojev, predpisanih za pridobitev državljanstva, in zato državljanstvo ne more pridobiti, je pravno nepomembno, ali je upravni organ obstoj drugega pogoja, predpisanega za pridobitev državljanstva, ugotovil pravilno ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je namreč, da tožnik v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, prav tako pa v Republiki Sloveniji nima prijavljenega stalnega prebivališča. Zato ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki določa, da pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tukaj dejansko živi.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve materialnega prava. Tožena stranka je zmotno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker 23.12.1991, na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča in ker tu ni dejansko živel. Trditev o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja tožnik opira na listinske dokaze, ki jih je priložil tožbi, med drugim na potrdilo o stalnem prebivališču, ki ga je izdal krajevni urad, ter zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je izdalo temeljno sodišče. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, ker tožnik ne živi v Sloveniji, in ker meni, da tožbene navedbe na morejo vplivati na oceno o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik bival v Sloveniji od leta 1957 do 7.1.1970, ko je odšel v tujino zaradi zaposlitve. Leta 1976 je kupil v parcelo, na njej zgradil stanovanjsko hišo in se leta 1980 vanjo vselil s svojo družino. Tožnik in njegova žena se v hišo vračata za praznike ter prihajata na letni dopust. Za stalno se imata namen vrniti čez približno 5 let, ko bosta upokojena (izjava tožnika in njegove žene, podana pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve). Iz potrdila o stalnem prebivališču, ki ga je izdal krajevni urad in ga je tožnik priložil k tožbi, pa izhaja, da je tožnik stalno prijavljen v Sloveniji od 15.6.1984 dalje. Ne glede na ta podatek sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, določenih v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS). Ta namreč določa, da pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Po presoji sodišča ni mogoče šteti, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če zaradi zaposlitve živi v Nemčiji in sem prihaja le med prazniki ter letnim dopustom, pa čeprav si je tu zgradila hišo. Ocena o tem, ali nekdo v Republiki Sloveniji dejansko živi ali ne, je odvisna predvsem od okoliščine, kje oseba dejansko prebiva, ne pa od tega, kje si je zagotovila stanovanjske pogoje za nameravano prebivanje v prihodnosti. Kakor hitro pa tožnik ne izpolnjuje enega od predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva, pa le-tega na podlagi 40. člena ZDS ne more pridobiti, zato je ob navedenem pravno nepomembno, ali je tožena stranka obstoj drugega pogoja za pridobitev državljanstva, to je dne 23.12.1990 prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ugotovila pravilno ali ne. Tožba torej ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.