Jedro

Za izračun pokojninske osnove se dodatno upošteva le plača za opravljenih 25 nadur v letu 1990, plač za opravljeno nadurno delo iz ostalih let za obdobja od leta 1973 do 1991, ki jih je tožnik uveljavljal, da se mu upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, pa ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, ker nadurno delo ni bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v skladu z 49. členom tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/90 in 5/91).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odpravijo se odločbe tožene stranke, dokončna odločba št. ..., št. dosjeja ... z dne 19. 5. 2021, prvostopenjska odločba št. ... (prej ...) z dne 28. 12. 2020, drugostopenjska odločba št. ... z dne 4. 9. 2020, prvostopenjski sklep št. ... z dne 11. 2. 2020, drugostopenjska odločba št. ... z dne 26. 3. 2018 in prvostopenjski sklep št. ... z dne 30. 11. 2017 ter se tožeči stranki prizna pravica do nove odmere sorazmernega dela starostne pokojnine mesečno od 1. 12. 2006 dalje. Tožeči stranki se prizna pravica do nove odmere sorazmernega dela starostne pokojnine v višini kot jo bo izračunal izvedenec finančne stroke oziroma tožena stranka je dolžna opraviti izračun nove odmere sorazmernega dela starostne pokojnine, mesečno od 1. 12. 2006 dalje." Obenem je sodišče prve stopnje sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da svoj zahtevek utemeljuje na napačnem izračunu pokojnine, ki je posledica izračuna pokojninske osnove v letih 1973 do 1991, ko je bil zaposlen pri delodajalcu A. in B., brez upoštevanja dela preko polnega delovnega časa. Toženec je o njegovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine odločil z odločbo z dne 19. 1. 2007, v kateri ni upošteval dela preko polnega delovnega časa. Tožnik je nato v sodnem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani uveljavljal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, z upoštevanjem tudi plače za delo preko polnega delovnega časa. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009 je bilo ugotovljeno, da podatkov, ali je imel delodajalec A. v spornem obdobju od 1. 5. 1973 do 31. 7. 1989 urejeno vprašanje nadurnega dela v samoupravnem splošnem aktu, ni bilo mogoče pridobiti niti v arhivskem gradivu podjetja A. niti v Pokrajinskem arhivu C. ali v Arhivu Republike Slovenije in posledično sodišče nadurnega dela pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine ni upoštevalo. Tožnik je po pravnomočnosti citirane sodbe v Pokrajinskem arhivu C. pridobil listine, iz katerih je mogoče posredno razbrati, da je bilo v času njegovega dela pri A. delo preko polnega delovnega časa po takratnih predpisih o delovnih razmerjih upoštevano kot posebni delovni pogoj in ga je upoštevaje določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Tožnik v prvem postopku pred naslovnim sodiščem, ki se je vodil pod opr. št. Ps 2772/2007, zahtevanih listin ni mogel predložiti, niti jih sodišče ni pridobilo tekom postopka, ko je poizvedovalo v arhivu podjetja A., v Pokrajinskem arhivu C. in v Arhivu Republike Slovenije. Šele naknadno, ko je tožnik samostojno iskal v navedenih arhivih, je našel listine, ki posredno kažejo na zatrjevano. Po mnenju tožnika, listine, ki jih je predložil, v zadostni meri dokazujejo, da je imelo podjetje A. tudi v svojih aktih določeno, da je bilo delo v podaljšanem delovnem času določeno kot posebni delovni pogoj. Da je bilo nadurno delo, ki ga je tožnik opravil pri A., določeno kot poseben delovni pogoj v samoupravnem splošnem aktu delodajalca, izhaja iz vsake posamezne plačilne liste, saj sicer delodajalec nanjo ne bi pisal postavke nadurno delo, v kolikor slednje ne bi bilo opredeljeno tudi v njegovih internih aktih. Nadalje izhaja iz mnenja k ugovoru delavca D. D. zoper sklep DK z dne 13. 1. 1984, iz katerega je razbrati, da je delavec odklonil delo nad polnim delovnim časom in tako huje kršil delovne obveznosti po Pravilniku o delovnih razmerjih TOZD VG. Samoupravni splošni akt delodajalca je torej po mnenju tožnika Pravilnik o delovnih razmerjih TOZD VG, ki je določal delo preko polnega delovnega časa kot poseben pogoj. O tem dejstvu priča tudi osnutek Spremembe in dopolnitve Pravilnika o organizaciji in načinu vodenja knjigovodstva v temeljnih organizacijah združenega dela A., kjer je predlagana sprememba določbe 38. člena, ki med drugim omenja nadurne liste. Da so za nadurno delo pri A. obstajali pogoji, izhaja tudi iz izpisa Načrt elementov poslovanja, ki v točki 7.3. opisuje fluktuacijo pri delodajalcu v letih 1978, 1979 in 1980. Tožnik je ob svojem zaslišanju izpovedal, da se je nadurno delo pri A. izvajalo skozi celotno njegovo zaposlitev, vendar to ne pomeni, da je bilo pričakovano in predvidljivo, kakor to poskuša pojasniti prvostopenjsko sodišče. Razlogi za nadurno delo so bili takratno vsesplošno pomanjkanje materiala in posledičnih zakasnitvah z dobavo. Vse navedeno ni bilo predvidljivo in pričakovano v smislu, da bi lahko delodajalec delo organiziral drugače. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za res iudicata, ker je bilo v zadevi vsebinsko že odločeno v sodnem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. V tem sporu je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 5. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 28. 12. 2020. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do ponovne odmere sorazmernega dela starostne pokojnine po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2).

7. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v 183. členu ZPIZ-2, ki določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, določeno v ZPIZ-2, ki ureja možnost spremembe dokončne odločbe v primeru, če je bilo z njo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje in s tem posledično kršene določbe zakona ali podzakonskega akta.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 19. 1. 2007, potrjeno z dokončno odločbo z dne 21. 8. 2007 priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 427,37 EUR od 1.12.2006 dalje. Citirani odločbi je tožnik izpodbijal v sodnem postopku, ker pri izračunu pokojninske osnove naj ne bi bili upoštevani pravilni podatki o plačah za obdobje od 1973 do 1991. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo opr. št. Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009 odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 21. 8. 2007, prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 1. 2007 pa spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 427,77 EUR na mesec od 1. 12. 2006 dalje, odmerjeno od pokojninske osnove v višini 129.456,00 takratnih DIN.

9. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da podatkov, ali je imel delodajalec A. v spornem obdobju od 1. 5. 1973 do 31. 7. 1989 urejena vprašanja nadurnega dela v splošnem aktu, ni bilo mogoče pridobiti niti v arhivskem podjetju A. niti v Pokrajinskem arhivu C. ali v Arhivu Republike Slovenije in posledično sodišče nadurnega dela pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine ni upoštevalo. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da se za izračun pokojninske osnove dodatno upošteva le plača za opravljenih 25 nadur v letu 1990, plač za opravljeno nadurno delo iz ostalih let za obdobja od leta 1973 do 1991, ki jih je tožnik uveljavljal, da se mu upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, pa ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, ker nadurno delo ni bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v skladu z 49. členom tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/90 in 5/91).

10. Tožnik je nato kasneje, dne 11. 7. 2017, vložil zahtevo za priznanje pravic do pokojnine na obrazcu ZPIZ212-01/7 s pripisom: novi dokazi za priznanje višine pokojninske osnove, priložil pa je še dopis z naslovom zahteva za priznanje pravice do pokojnine – novi dokazi.

11. Toženec je takšno zahtevo najprej presojal po 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in jo kot prepozno s sklepom št. zadeve ... in št. dosjeja ... z dne 28. 12. 2020 zavrgel. Zoper citirani sklep se tožnik ni pritožil, tako da je le-ta postal pravnomočen.

12. Toženec je tožnikovo zahtevo vloženo 11. 7. 2017 presojal še po 183. členu ZPIZ-2 in odločil z uvodoma citiranima zavrnilnima odločbama, ki sta predmet tega postopka, z obrazložitvijo, da tožnik ni predložil samoupravnega akta podjetja A., s katerim bi dokazal, da je imelo podjetje v svojih aktih določeno, da je bilo delo v podaljšanem delovnem času določeno kot poseben delovni pogoj in da glede na navedeno nadurnega dela ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojnine. Posledično ni podlage za ponovno odmero pokojnine po 183. členu ZPIZ-2. Toženec je štel, da je sprememba ali razveljavitev dokončne odločbe dopustna tudi v primeru, ko je očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje posledica dejstva, da zavod ob odločitvi o pravici ni razpolagal z vsemi podatki, niti jih zavarovanec ni predložil. 13. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik v sedaj obravnavanem sodnem postopku navajal, da je po izdaji sodbe pridobil dokazila, da je imelo podjetje A. v svojih samoupravnih aktih določeno, da je bilo delo v podaljšanem delovnem času določeno kot poseben delovni pogoj. Sodišče prve stopnje je enako kot toženec, na podlagi izvedenih dokazov kot neutemeljeno štelo tožnikovo sklicevanje na to, da je po izdaji sodbe pridobil dokazila, da je imelo podjetje A. v svojih aktih določeno, da je delo v podaljšanem delovnem času določeno kot poseben delovni pogoj, saj ni predložil samoupravnega akta podjetja A., torej akta podjetja, s katerim bi te svoje trditve tudi dokazal. 14. Zmotno je stališče pritožbe, da iz vsake posamezne plačilne liste izhaja, da je bilo nadurno delo, ki ga je opravil tožnik pri A., določeno kot poseben delovni pogoj. Enako zgolj sklicevanje pritožbe na osnutek Spremembe in dopolnitve Pravilnika o organizaciji in načinu vodenja knjigovodstva v temeljnih organizacijah združenega dela A. in na Pravilnik o delovnih razmerjih TOZD VG, naveden v sklepu DK z dne 13. 1. 1984 v zvezi s kršitvijo drugega delavca s tem, ko je odklonil delo preko polnega delovnega časa, ne daje podlage za zaključek, da je bilo v podjetju A. delo preko polnega delovnega časa določeno kot poseben delovni pogoj. Pritožba tudi zgolj pavšalno navaja razloge, zaradi katerih ne bi bilo nadurno delo, ki se je izvajalo pri A., pričakovano in predvidljivo. Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljeno štelo sklicevanje tožnika, da je po izdaji sodbe pridobil dokazila, da je imelo podjetje A. v svojih aktih določeno, da je delo v podaljšanem delovnem času določeno kot poseben delovni pogoj. Sodišče prve stopnje prav tako v podjetju B. ni moglo ugotoviti elementov nepričakovanosti, izrednosti in nepredvidljivosti nadurnega dela, saj je bilo glede vzdrževalnih del ugotovljeno, da so bile okvare klime pogoste. To pa kaže na predvidljivost in stalnost prakse opravljanja dela preko polnega delovnega časa v okviru vzdrževalnih del in ne nasprotno.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pogoji za spremembo ali razveljavitev odločbe na podlagi 183. člena ZPIZ-2 in priznanja pravice do nove odmere sorazmernega dela starostne pokojnine, niso izpolnjeni in pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo in kot pravilni potrdilo izpodbijani odločbi toženca.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.