Jedro

V obravnavani zadevi gre za dvostopenjski upravni postopek, kjer je s posebnim predpisom, to je ZUS-1, določen rok, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o predmetni zadevi. Tožnik odločitve o prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenske državljanke, ni prejel vse do vložitve tožbe z dne 5. 10. 2010, prav tako pa ni o pritožbi zaradi molka organa prve stopnje odločila tožena stranka kot pristojni drugostopni organ niti po dodatnem pozivu tožnika z dne 10. 9. 2010, niti po izteku 7-dnevnega roka od datuma vložitve te zahteve in tudi ne vse do vložitve predmetne tožbe z dne 5. 10. 2010 oziroma vse do odločitve sodišča v tej zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije naloži, da mora v roku 60 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati in tožeči stranki vročiti odločbo o pritožbi zaradi molka organa prve stopnje v zvezi z dne 31. 7. 2006 pri Upravni enoti Ljubljana vloženo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca – družinskega člana državljanke Republike Slovenije.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v 15-ih dneh, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 5. 10. 2010 vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, v kateri navaja, da po dne 31. 7. 2006 pri Upravni enoti Ljubljana vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji še ni bilo odločeno, kljub dne 4. 5. 2010 vloženemu tožnikovemu posebnemu pozivu, da o prošnji tožnika prvostopni organ odloči; ker tudi na ta poziv prvostopni organ ni odločil, je tožnik dne 17. 5. 2010 vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, o kateri pa tožena stranka ni odločila v zakonskem roku, niti po naknadnem pozivu tožnika z dne 10. 9. 2010 v nadaljnjih sedmih dneh in tudi ne vse do vložitve predmetne tožbe dne 5. 10. 2010. Tožnik poudarja, da je v zakonski zvezi s slovensko državljanko, zato meni, da gre tudi njemu pravica do začasnega prebivanja zaradi varstva pravice do družinskega življenja v smislu 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP), ker gre v njegovem primeru za primerljivo situacijo kot v zadevi Mengesha Kimfe proti Švici, št. 24404/05 z dne 29. julija 2010 ter Argaw proti Švici, št. 3295/06 z dne 29. julija 2010, o katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) odločilo, da imajo nezakoniti priseljenci, ki so poročeni s švicarskimi državljani, tudi pravico do družinskega življenja in jih zato Švica tudi ne sme deportirati iz države. Tožnik poudarja, da zaradi dolgotrajnega čakanja na odločitev o dovoljenju za začasno prebivanje trpi čustvene in psihične posledice, saj ne more obiskati svojih staršev, ker bi mu bila potem onemogočena vrnitev v Slovenijo. Sodišču predlaga, da o njegovi prošnji čimprej odloči ter mu izda dovoljenje oziroma potrdilo za začasno bivanje v Republiki Sloveniji na naslovu ..., Ljubljana ter podrejeno, da toženi stranki naloži, da tožniku izda dovoljenje oziroma potrdilo za začasno bivanje in ji hkrati naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je dne 31. 7. 2006 tožnikova žena A.A. vložila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana za svojega moža, sicer državljana Srbije, skladno z določbami Zakona o tujcih. Med listinami, ki jih je priložila prošnji je tudi pooblastilo B.B., poročni list, potrdilo o komercialnem zdravstvenem zavarovanju, potrdilo o nezkaznovanju iz matične države, pogodba o zaposlitvi in izjava o preživljanju ter zapisnik o sprejemu ustne ovadbe o tatvini oziroma odvzemu motornega vozila. Prvostopni organ je pooblaščenko pozval k predložitvi dokazil in zaprosil Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani za podatke o morebitnih vloženih pravnomočnih obtožnicah oziroma pravnomočnih obtožnih predlogih zoper tožnika. Po opravljenih poizvedbah pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in Ministrstvu za pravosodje je prvostopni organ prejel dne 7. 9. 2006 obvestilo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 28. 6. 2006 št. Kt (1) 523/06 o vloženi obtožnici zoper 16 oseb, med drugim tudi zoper tožnika, zaradi utemeljenega suma, da so skupaj izvrševali kazniva dejanja oziroma nadaljevano kaznivo dejanje ilegalnega sprovajanja čez državno mejo po 5. in 3. odstavku 311. člena Kazenskega zakonika, obtožnica pa je že postala pravnomočna. Prvostopni organ je po opravljenih poizvedbah dne 12. 1. 2007 prejel odgovor Okrajnega sodišča v Ljubljani, da zoper tožnika ni vložena pravnomočna obtožnica niti ni izdana nepravnomočna obsodilna sodba, po nadaljnjih poizvedbah pa je dne 27. 2. 2007 prvostopni organ prejel odgovor Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je pod opr. št. III K 83/06 v teku kazenski postopek v fazi glavne obravnave po pravnomočni obtožbi zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Dne 24. 12. 2007 je prvostopni organ prejel odgovor Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, da je bil dne 6. 9. 2007 pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256/III členu KZ, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Novi Gorici dne 21. 9. 2007 izdalo sodbo opr. št. K 122/2007, s katero je bila tožniku izrečena pogojna obsodba, medtem ko o kazenski ovadbi št. D1701159 zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 135/I KZ-1 še ni bila sprejeta odločitev. Iz odgovora Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 20. 5. 2009 nadalje izhaja, da je zoper tožnika pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/I KZ v zvezi z obtožnim predlogom št. Kt 1470/07. Po nadaljnjih poizvedbah prvostopenjskega organa v tej zvezi je Okrajno sodišče na Vrhniki dne 24. 6. 2009 odgovorilo, da so 21. 1. 2009 prejeli v reševanje spis v zvezi z obtožnim aktom, ki je bil vložen 22. 5. 2007, glavna obravnava pa je bila razpisana za 2. 7. 2009. Iz odgovora Ministrstva za pravosodje z dne 27. 8. 2009 pa izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča Ajdovščina št. K 32/08 z dne 3. 7. 2008, ki je postala pravnomočna dne 19. 8. 2008, zaradi storitve kaznivega dejanja po členu 256/III KZ (ponarejanje listin) na pet mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let. Nadalje je prvostopenjski organ na podlagi obvestila Policije z dne 14. 9. 2009 ugotovil, da ima tožnik v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS) razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije (UL L 239, 22. 9. 2000) s strani švicarskih varnostnih organov, zato je prvostopenjski organ zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pridobil dodatne informacije države razpisnice ukrepa oziroma podatke o zabeleženem ukrepu zavrnitve vstopa pri Oddelku SIRENE, ki je dne 15. 12. 2009 posredoval odgovor, iz katerega izhaja, da je ukrep zavrnitve vstopa zoper tožnika razpisala Švica, ki navaja različne razloge razpisanega ukrepa, in sicer posedovanje ukradenega blaga, ponarejanje uradnih dokumentov, kršenje zakona o prepovedanih drogah ter vožnjo pod vplivom alkohola, ukrep pa je razpisal kanton Bern in velja od 14. 3. 2005 z neomejenim rokom veljavnosti. Zato je bila država razpisnica ukrepa zaprošena za mnenje glede izdaje dovoljenja za prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji. Nadalje je prvostopenjski organ dne 8. 1. 2010 poslal ponovne poizvedbe na Okrajno sodišče na Vrhniki in Okrajno sodišče v Ljubljani. Iz odgovora Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 20. 1. 2010 izhaja, da je zoper tožnika vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, postopek pa se vodi pod opr. št. K 141/2009 in še ni bil končan, ker je bil tožnik v tistem času nedosegljiv. Iz odgovora Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 1. 2010 pa izhaja, da je v teku zoper tožnika kazenski postopek pod opr. št. V K 223/2009 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 122/I KZ-1 in da pri Okrožnem sodišču v Ljubljani ni vložena pravnomočna obtožnica. Dne 9. 3. 2010 je prvostopenjski organ prejel odgovor Švice, razpisnice ukrepa prepovedi vstopa tožnika v SIS, ki je navedla, da ne želi, da se tožnik nahaja na ozemlju schengna in da prav tako ne želi, da se tožniku izda dovoljenje za prebivanje na schengenskem ozemlju. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je dne 30. 11. 2009 tožnik vložil tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije zoper molk prvostopenjskega organa na podlagi 3. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu v zvezi z dne 31. 7. 2006 vloženo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, o kateri še ni bilo odločeno, sodišče pa je s sklepom opr. št. I U 2052/2009-15 z dne 7. 4. 2010 tožbo zavrglo, sklep pa je postal pravnomočen dne 5. 5. 2010. Nadalje še navaja, da je Upravna enota Ljubljana toženi stranki dne 24. 5. 2010 odstopila v reševanje pritožbo tožnika zaradi molka prvostopenjskega organa, naknadno pa dne 21. 9. 2010 še tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi. Po vpogledu v dokumentacijo v spisu je na podlagi 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) tožena stranka vrnila tožnikovo pritožbo prvostopenjskemu organu skupaj z upravnim spisom ter odredbo z dne 3. 11. 2010, da v roku 30 dni opravi ugotovitveni postopek in ugotovi dejansko stanje v zadevi zaradi izdaje odločbe, saj je presodila, da na podlagi podatkov upravnega spisa zadeve ne more zaključiti. V zvezi z v tožbo opisanim kronološkim potekom zadeve tožena stranka pojasnjuje, da je prvostopenjski organ v postopku po dne 31. 7. 2006 vloženi prošnji ugotavljal tudi obstoj razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja iz 7. alinee 1. odstavka 23. l člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 in nadaljnji), po katerem se dovoljenje za prebivanje družinskemu članu slovenskega državljana ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posedovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj v smislu 2. alinee 1. odstavka 93.h člena ZTuj-1. Zaradi ugotavljanja navedenih razlogov in pridobljenih podatkov prvostopenjski organ o prošnji še ni odločil, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zabeležen tudi v Schengenskem informacijskem sistemu s strani švicarskih varnostnih organov. Pri tem tožena stranka poudarja, da v postopku ni bilo zanemarjeno dejstvo, da je tožnik družinski član slovenskega državljana. V tej zvezi opozarja na izoblikovano določeno sodno prakso sodišča evropskih skupnosti v zvezi z izvajanjem 1. odstavka 25. člena Schengenske izvedbene konvencije, v skladu s katero so utemeljeni razlogi za izdajo dovoljenja, kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa lahko podani, kot med drugim izhaja iz sodbe SES v zadevi C-503/03 proti Kraljevini Španiji ter navaja, da prav zaradi ugotavljanja navedenih razlogov in pridobivanja potrebnih podatkov s strani slovenskih pravosodnih organov in švicarskih varnostnih organov je tožena stranka odredila prvostopenjskemu organu izvedbo ugotovitvenega postopka, zaradi česar o pritožbi še ni odločila. Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo zaradi molka drugostopnega organa v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1: Tožba zaradi molka je utemeljena.

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) v 2. odstavku 28. člena določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Na podlagi določbe 4. odstavka 28. člena ZUS-1 ima stranka v primeru, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem s posebnim predpisom določenem roku, pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka tega člena pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

V obravnavani zadevi gre za dvostopenjski upravni postopek, kjer je s posebnim predpisom, to je ZUS-1, določen rok, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o predmetni zadevi. 4. odstavek 28. člena ZUS-1 se nanaša prav na primere, kakršna je obravnavana sporna zadeva, v kateri ni odločitve o tožnikovi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenske državljanke, ki jo je 31. 7. 2006 vložila A.A. za svojega moža, sedaj tožnika, sprejel vse do vložitve predmetne tožbe z dne 5. 10. 2010 niti organ prve stopnje, prav tako pa ni o pritožbi zaradi molka organa prve stopnje odločila tožena stranka kot pristojni drugostopni organ niti po dodatnem pozivu tožnika z dne 10. 9. 2010, niti po izteku 7-dnevnega roka od datuma vložitve te zahteve in tudi ne vse do vložitve predmetne tožbe z dne 5. 10. 2010 oziroma vse do odločitve sodišča v tej zadevi. Iz tožbenih navedb in podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik na toženo stranko dne 20. 4. 2010 naslovil pritožbo zaradi molka organa in nato dne 10. 9. 2010 še urgenco oziroma zahtevo za izdajo odločbe preko upravnega organa prve stopnje Upravne enote Ljubljana. Glede na navedeno so po presoji sodišča podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo. Tožeča stranka je sicer primarno predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije (in zgolj podrejeno, naj toženi stranki naloži izdajo ustrezne odločbe), vendar sodišče primarnemu tožbenemu predlogu ni sledilo, saj očitno niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1 in tudi ne pogoj iz 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Pogoj iz 1. točke 65. člena pa ni izpolnjen, ker narava stvari ne dopušča odločanja sodišču namesto upravnega organa. Po mnenju sodišča je potrebno, da pristojni organ izvršilne veje oblasti v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave) odloča v upravni zadevi v skladu s pristojnostmi, ki mu jih je zakonodajalec podelil z določili 2. in 4. odstavka 64. člena ZTuj-1. Sodišče tudi sicer v sporih glede (ne)izdaje dovoljenj za prebivanje tujcem praviloma ne odloča v sporu polne jurisdikcije.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 60 dni odloči o pritožbi oziroma zahtevi tožeče stranke. Po presoji sodišča je tolikšen čas potreben in primeren glede na zapletenost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala v obravnavani sporni zadevi upravno odločbo.

K točki 2: Ker je sodišče tožbi ugodilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, ki se v konkretnem primeru povečajo še za 20 % DDV.

Glede na opisano nesporno dejansko podlago je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.