Jedro

Nasprotni udeleženec zaradi ugotovljene hude duševne bolezni ni sposoben zaznavati potreb svojega stanja, prepoznati svoje bolezni, se nanjo ustrezno odzvati niti oceniti škodljivosti uživanja drog. Odklanjanje zdravljenja ni odraz njegove prave svobodne volje, ampak je posledica bolezni. Konkretno ga je že hudo ogrozilo: odrazilo se je v akutnem poslabšanju njegove bolezni, ki po ugotovitvah sodišča vodi do trajne invalidnosti pritožnika, če ostane nezdravljena. Dejanske ugotovitve o konkretni in realni pretekli in potencialni nevarnosti hujšega ogrožanja zdravja in življenja nasprotnega udeleženca utemeljujejo oceno o dopustnosti sprejema na zdravljenje brez privolitve zaradi resnega in konkretnega hudega ogrožanja pritožnika samega. Materialno pravna pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve sta izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se udeležencu v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (prvi odstavek izreka) in da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike A. najdalj do 17. 5. 2024 (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sklep se po postavljeni odvetnici pritožuje nasprotni udeleženec. Izpodbija drugi odstavek izreka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa z odpravo zadržanja na zdravljenju pod posebnim nadzorom. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje o udeleženčevem ogrožanju ljudi in premoženja okoli sebe, ker se je oprlo predvsem na dogodke iz preteklosti, sedanje zadržanje pa utemeljilo na dejstvu, da je prenehal jemati zdravila. Izpostavlja njegovo izpovedbo in pojasnjuje, da je prenehal jemati zdravila, ker mu škodijo. Prepričan je, da mu ne pomagajo, po njih se počuti slabo, da bi bil ukrep lahko milejši (zdravljenje na prostosti), da ne ogroža svojega življenja in zdravja ljudi ter premoženja in da prenehanje jemanja tablet ni zadosten razlog za njegovo zdravljenje v bolnišnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po natančno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je izhajalo iz 53. člena ZDZdr1. Pregledalo je pritožnikovo medicinsko dokumentacijo, podatke o dosedanjih zdravljenjih, se pogovorilo z nasprotnim udeležencem in pridobilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Ugotovilo je, da je pri 28-letnem nasprotnem udeležencu podana huda kronična duševna bolezen (paranoidna shizofrenija), zaradi katere je bil že 8-krat hospitaliziran v PB B. in 1-krat v UPK A. Po zadnjem odpustu iz navedene ustanove, v kateri se je zdravil od 1. 2. 2024 do 15. 3. 2024, je že po enem mesecu prišlo do ponovnega akutnega poslabšanja bolezni, ker je takoj opustil jemanje zdravil in sočasno zlorabljal amfetamine. Tako kot pred predhodnimi hospitalizacijami se je poslabšanje bolezni pokazalo kot stopnjevanje agresivnega vedenja, uničevanje stvari in odklanjanje hrane, zaradi česar je bil ponovno pripeljan in sprejet v bolnišnico 17. 4. 2024. Zaradi akutnega poslabšanja duševne bolezni je pri njem hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Do svojega stanja, narave duševne bolezni in potrebe po zdravljenju ter do škodljivosti vpliva drog nima uvida. Odklanjanje zdravljenja ni odraz njegove svobodne volje, ampak posledica bolezni. Zaradi porušene realitetne kontrole pod vplivom bolezenskih simptomov hudo ogroža svoje zdravje in življenje. Ugotovljenega ogrožanja in vzrokov zanj trenutno ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami zdravljenja, ker pri zdravljenju še ni sposoben sodelovati. Za ponovno vzpostavitev vsaj delne remisije je potrebno akutno 4 tedensko bolnišnično zdravljenje, v katerem bo ponovno uvedena ustrezna medikamentozna terapija.

5. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in presodilo, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ki jih je povzelo v točki 7 sklepa, za zadržanje nasprotnega udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom do 17. 5. 2024. 6. Vse pravno relevantne okoliščine za sprejem navedene pravne odločitve so celovito in pravilno ugotovljene. Odločitev je utemeljena z jasnimi in prepričljivimi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in se jim pridružuje. Ker je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke.

7. Drži, da je sodišče ocenilo tudi podatke o preteklem vedenju in ravnanjih nasprotnega udeleženca, ki so pripeljala do predhodnih hospitalizacij. Tudi ti podatki so bili pomembni, a ne ključni, za oceno in presojo, da je s ponovno opustitvijo jemanja zdravil in z zlorabo prepovedanih substanc takoj po odpustu iz bolnišničnega zdravljenja tudi tokrat v prvi vrsti huje ogrozil svoje zdravje in življenje. Zgolj v enem mesecu po odpustu iz bolnišnice se je tako kot v preteklem obdobju ponovno bistveno poslabšala njegova bolezen, spremenilo se je njegovo vedenje (stopnjevana agresivnost), ravnanje (uničevanje stvari) ter dojemanje samega sebe in okolja (odklanjanje hrane). To izhaja iz anamnestičnih podatkov ob tokratnem sprejemu, kjer je opisano tudi bolezensko doživljanje. Po mnenju izvedenke gre za veličinske, preganjalne in nanašalne blodnjave vsebine, ki so že urejene v kronificiran blodnjavi sistem, za katerega pa je nasprotni udeleženec zaradi bolezni zmotno prepričan, da je realen. Torej drži, kar pravi in ponavlja v pritožbi, da je sam prepričan, da ne potrebuje zdravil in zdravljenja, da mu zdravila škodijo, prepovedane substance pa koristijo. Vendar mu ni mogoče slediti, saj je izvedenka pojasnila naravo ugotovljene duševne motnje, njen učinek na vedenje in funkcioniranje udeleženca ter na njegovo sposobnost dojemanja. Sodišče je na tej podlagi pravilno ugotovilo vzročno zvezo med ugotovljeno duševno motnjo in ogrožanjem njegovega zdravja. Ključna so izvedenkina strokovna pojasnila, da nasprotni udeleženec zaradi ugotovljene hude duševne bolezni ni sposoben zaznavati potreb svojega stanja, prepoznati svoje bolezni, se nanjo ustrezno odzvati niti oceniti škodljivosti uživanja drog. Okrnjena in oškodovana je njegova realitetna kontrola, zlasti sposobnost presoje in ocene tveganj. Njegovo odklanjanje zdravljenja, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, po ugotovitvah sodišča ni odraz njegove prave svobodne volje, ampak je posledica bolezni. Konkretno ga je že hudo ogrozilo: odrazilo se je v akutnem poslabšanju njegove bolezni, ki po ugotovitvah sodišča vodi do trajne invalidnosti pritožnika, če ostane nezdravljena. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede ogrožanja nasprotnega udeleženca so neutemeljeni. Opisane dejanske ugotovitve o konkretni in realni pretekli in potencialni nevarnosti hujšega ogrožanja zdravja in življenja nasprotnega udeleženca, obrazložene v točkah 8 in 9 sklepa, utemeljujejo oceno o dopustnosti sprejema na zdravljenje brez privolitve zaradi resnega in konkretnega hudega ogrožanja pritožnika samega. Materialno pravna pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve sta izpolnjena.

8. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov ob izdaji sklepa ni bilo mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Odločilne so ugotovitve sodišča, da nasprotni udeleženec za zdaj ne zmore sodelovati v nobeni od milejših oblik zdravljenja (točka 10). Potrjene so s strokovnim mnenjem izvedenke in s podatki spisa. Slednji dokazujejo, da ob zadnjem odpustu iz bolnišnice predvideno ambulantno zdravljenje ni bilo realizirano zaradi takojšnjega neadekvatnega ravnanja nasprotnega udeleženca - zaradi opuščanja zdravil. Glede na ugotovljeno psihično stanje ni mogoče pričakovati ustreznega pritožnikovega sodelovanja pri zunaj bolnišničnem zdravljenju. Omogočeno bo šele po vzpostavitvi vsaj delne remisije. S ponovno uvedbo ustreznih zdravil jo bo po strokovnem mnenju izvedenke mogoče vzpostaviti le z enomesečnim nadzorovanim in kontroliranim bolnišničnim zdravljenjem. Dejanske okoliščine o sorazmernosti in trajanju ukrepa so natančno in prepričljivo ugotovljene v točkah 10 do 12 sklepa. Odločitev je materialno pravilna in popolno obrazložena, pritožnik je ne more omajati z laičnim prepričanjem, da bi bilo zadovoljivo zdravljenje na prostosti.

9. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom, za katerega se zavzema pritožnik, bo mogoče odločati pred iztekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje že prej izboljšalo, oziroma če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu.

10. Pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijani sklep ni obremenjen z napakami in procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP2 v zvezi z 42. členom ZNP-13 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.