Jedro

Pravica udeležencev do sodelovanja v postopku, ki zajema tudi pravico do izjave oz. do kontradiktornega postopka, je res osrednja procesna pravica, predvidena v členu 5 ZNP-1, kot pritožbi pritrjuje pritožbeno sodišče, vendar je bila v obravnavanem primeru v celoti in dosledno spoštovana kljub posebnostim v postopku, izvedenem po določbah ZPND. Spoštovanje 5. člena ZNP-1 tudi ne pomeni, da ima udeleženec absolutno pravico do izvedbe predlaganih dokazov - sodišče lahko njihovo izvedbo zavrne, če ima sprejemljiv razlog, ki je tudi ustavnopravno dopusten. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče, ko ni izvedlo po nasprotni udeleženki predlaganih in v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov.

Pritožnica takšne odločitve na samem naroku ni grajala, čeprav bi jo lahko, glede na to, da sta glede na sprejeti sklep sodišča o zaključenem dokazovanju bila nasprotna udeleženka in njen pooblaščenec seznanjena, da ti dokazi niso bili izvedeni (člen 286b ZPP), zato se v pravnem sredstvu na to postopkovno kršitev ne more več sklicevati. Ne glede na zapisano pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo. Ni slediti pritožbeni graji, da sodišče v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni navedlo razlogov za neizvedbo omenjenih dokazov - citirana točka obrazložitev, ki ni pavšalna, vsebuje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Nasprotna udeleženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo predlogu predlagatelja za izrek ukrepov po čl. 19 ZPND in nasprotni udeleženki za obdobje enega meseca prepovedalo:

-zadrževati in približevati se predlagatelju na razdaljo, manjšo od 200 metrov;

-zadrževati in približevati se naslovu ..., kjer predlagatelj prebiva, na razdaljo manjšo od 200 metrov;

-navezovati stike s predlagateljem na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo (vse izrek pod točko I).

Nasprotni udeleženki je za čas enega meseca odredilo prepustitev stanovanja na naslovu ..., ki je bilo do sedaj v skupni rabi udeležencev postopka, v izključno uporabo predlagatelju (izrek pod točko II), ji za primer ravnanja v nasprotju s sklepom izreklo denarno kazen v višini 300,00 EUR ter določilo izrek višje denarne kazni v primeru kršitve (izrek pod točko III). Pod točko IV izreka je odločilo o nesuspenzivnosti učinka pravnega sredstva. V presežku, to je v delu, v katerem je bila predlagana prepustitev stanovanjske hiše za obdobje šestih mesecev, glede trajanja izrečenih ukrepov ter v delu zahtevane povrnitve plačila stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi je predlog zavrnilo (izrek pod točko V). Pod točko VI izreka je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščencu, ki uvodoma navaja, da sklep izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s členom 366 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s členom 42 Zakona o nepravdnem postopku(ZNP-1) in v zvezi s prvim odstavkom člena 22a ZPND, to je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi oz. odpravi, predlagatelju pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti zaradi izrazitega nasprotja med dejstvi iz listin v spisu in tistimi, na katera se opira sklep, ki tudi ne vsebuje odločilnih razlogov za presojo. Dokaz individualne ocene ogroženosti, izdelane s strani PP Celje neposredno po dogodku dne 13. 12. 2024 ni bistven. Za opredelitev ogroženosti je namreč bistvena verjetnost, da povzročitelj nasilja ogroža življenje ali resno ogroža zdravje žrtve, pri čemer mora biti ogroženost neposredna oz. trenutna. Ta pa ne le, da ni izkazana, ampak tudi ni presojana na dan izdaje sklepa, temveč sloni na oceni ogroženosti, izdelani več kot tri mesece pred izdajo sklepa. Pri pretekli obravnavi obeh udeležencev pri CSD v letu 2013 sodišče spregleda, da razlog obravnave nasprotne udeleženke ni bilo nasilje v družini, medtem ko je ravno za predlagatelja izkazano, da je bil takrat obravnavan kot povzročitelj nasilja nad nasprotno udeleženko. Tudi potrdilo o ogroženosti CSD z ničemer ne izkazuje stopnje ogroženosti predlagatelja.

Pritožnici so bila zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, s katerimi je dokazovala preteklo nasilje v družini, ki ji ga je povzročal predlagatelj, kršena ustavnopravna jamstva - pravica do izjave in enakega varstva pravic. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj bistvenih dokazov (vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju I P 624/2013, pridobitev kopije sms sporočila predlagatelja z dne 3. 9. 2013, zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe z dne 16. 8. 2013 in 22. 8. 2013) ni izvedlo, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da verjetnost ogrožanja izhaja iz ostalih dokazov, čeprav je izvedba vseh predlaganih dokaznih predlogov in izvedba glavne obravnave, kjer se ti dokazi izvajajo in s katerimi se dokazujejo sporna dejstva, obvezni del postopka, ki zagotavlja enako varstvo pravic (22. člen Ustave). Zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka in poseg v pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Kršitev se nanaša tudi na opustitev zaslišanj prič A. A., B. B., C. C. in Č. Č., ker neizvedeni dokazi nakazujejo na drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga ugotavlja sodišče. Sodišče se je med drugim oprlo na sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 95051/2024 z dne 14. 12. 2024 in 27. 12. 2024, ne da bi ju dokazno ovrednotilo. Odtlej so se dejanske okoliščine v zvezi z trenutno ogroženostjo spremenile do te mere, da dokazi nimajo dokazne vrednosti. Zato uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava in napačno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ne obstoji pravni temelj za izrek ukrepov po ZPND, ker v trenutku izdaje meritorne odločbe ni obstajala bodisi neposredna ali posredna ogroženost predlagateljevega življenja ali zdravja, slednji pa je bil v trenutku podaje predloga že varovan z ukrepom prepovedi približevanja — podaljšanim ukrepom s sklepom Okrožnega sodišča v Celju. Sodišče je tako nepravilno uporabilo materialno pravo, ker niso izpolnjeni pogoji za prepustitev stanovanja na naslovu ... predlagatelju, pri čemer sodišče tudi ni ustrezno pretehtalo ustavno varovane pravice do zasebne lastnine in družinskega življenja na strani nasprotne udeleženke ter predlagateljeve ustavno varovane pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Predlagatelj na naslovu ..., biva nezakonito, brez pravnega temelja, in odločitev dodatno obremenjuje nasprotno udeleženko, ki s svojim sinom od decembra 2024 dalje praktično životari in se ne more vrniti v svoj dom. Sodišče pred izdajo sklepa ni opravilo testa sorazmernosti in tudi ni upoštevalo varstva otrokove koristi.

Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja nadalje uveljavlja zaradi nedokazanosti nasilniškega obnašanja pritožnice, ki zanika fizično in psihično nasilje nad predlagateljem oz. njegovo izvrševanje skozi daljše obdobje v preteklosti. Sodišče je arbitrarno in enostransko sledilo izpovedbam predlagatelja, medtem ko za njeno izjavo ni imelo posluha. Glede dogodka, iz katerega naj bi po presoji sodišča izhajala verjetnost ogroženosti, priznava, da sta s predlagateljem tega dne imela pogovor glede prenehanja najemnega razmerja, ki mu ga pritožnica ni želela podaljšati, zanika pa grožnje predlagatelju o poškodovanju in se ne strinja z ugotovitvijo o izkazanem zakonskem znaku fizičnega nasilja - predlagatelju ni grozila, prizme pa je razbila kot obliko samopomoči, saj ji je bil onemogočen dostop do lastnih prostorov. Sodišče se tudi ni opredelilo do nasprotujočih si izjav predlagatelja: iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 95051/2024 z dne 14. 12. 2024 izhaja njegovo priznanje, da je nasprotno udeleženko dne 13. 12. 2024 porinil v bazen, medtem ko v predlogu navaja, da naj bi se nasprotna udeleženka samopoškodovala. Vztraja pri trditvi, da si je predlagatelj tega dne poškodbo prizadejal sam; če bi ga pritožnica udarila v glavo s sekiro, bi bile posledice hujše, prav tako pa ne bi mogel snemati ob tem, ko ji je želel izpuliti sekiro iz rok. Iz predlagateljevega priznanja je razvidno, da je bil on tisti, ki je izvajal fizično nasilje nad pritožnico, katera je tega dne tudi zadobila poškodbo pete in bila primorana obiskati dežurnega zdravnika. Predlagatelj je tisti, ki je izvajal večletno psihično, fizično in ekonomsko nasilje nad pritožnico, ki ni bila nikoli nasilna ne do predlagatelja ne do kogarkoli drugega. Če bi sodišče skrbno presodilo vsak posamezen dokaz in bi izvedlo vse predlagane dokaze, bi ugotovilo drugačno dejansko stanje.

3.V odgovoru na pritožbo predlagatelj vsebinsko nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sklep preizkusilo v obsegu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP).

6.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljajo določbe ZPND; te je v točkah 6, 7, 15 in 16 povzelo in jih pri sprejeti odločitvi tudi upoštevalo.

7.Neutemeljena je nadaljnja graja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo skuša pritožba, sklicujoč se na nasprotja o odločilnih dejstvih iz listin z navajanjem teh v razlogih, utemeljevati z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov (o nebistvenosti po PP Celje izdelane ocene o ogroženosti predlagatelja za ugotavljanje njegove trenutne ogroženosti, ki ne more temeljiti na oceni, izdani že v decembru 2024, ter o neizkazani stopnji ogroženosti na podlagi potrdila o ogroženosti CSD). Protispisnost je namreč podana v primeru napačnega prenosa vsebine dokaza, ki je dokaz nima, v odločbo, te pa pritožba vsebinsko ne uveljavlja. Ob tem, ko navedba, da razlog obravnave pritožnice v letu 2013 pred CSD ni bilo nasilje v družini, predstavlja tudi sicer nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), glede katere pritožnica ne navaja razlogov za zapoznelo navajanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno posameznih izvedenih dokazov uveljavljane kršitve ne predstavlja, ampak lahko gre kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja, saj pritožnica zatrjuje napačno presojo vsebine dokazov in ne napake pri prenosu vsebine. Tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi zatrjevano manjkajočih razlogov, odločilnih za presojo, pritožnica vsebinsko ne obrazloži; pritožbene navedbe so tako splošne, da je pritožbeno sodišče obstoj te kršitve lahko preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sklep kot celota vsebuje razloge o izpolnjevanju formalnih pogojev za izrek ukrepov po ZPND in njihovi sorazmernosti, vključno z izrečenim trajanjem (in glede kršitev), kot tudi o povzročenem nasilju ter ogroženosti predlagatelja, vse v takšnem obsegu, da je omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve.

8.V zvezi s pritožbeno grajo kršitve pravice do izjave in ustavno varovane pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS), glede katere pritožnica podaja navedbe, da mora dati sodišče vsem strankam možnost, da se v predhodnem postopku pred izdajo meritorne odločbe izjavijo o vseh okoliščinah in dejstvih in jim mora biti dana tudi možnost, da predlagajo potrebne dokazne predloge, pritožbeno sodišče izpostavlja, da pritožba ne uveljavlja, da prvostopno sodišče nasprotni udeleženki v odgovor ne bi vročalo predloga predlagatelja in nato ne bi razpisalo naroka, niti, da nanj ne bi vabilo obeh udeležencev in ju na njem ne bi zaslišalo.

Prav tako vsebinsko z ničemer ne konkretizira, na kašen način naj bi sodišče pooblaščencu pritožnice omejilo možnost podajanja navedb in dokaznih predlogov (v odgovoru na predlog in na naroku). Pravica udeležencev do sodelovanja v postopku, ki zajema tudi pravico do izjave oz. do kontradiktornega postopka, je res osrednja procesna pravica, predvidena v členu 5 ZNP-1, kot pritožbi pritrjuje pritožbeno sodišče, vendar je bila v obravnavanem primeru v celoti in dosledno spoštovana kljub posebnostim v postopku, izvedenem po določbah ZPND. Spoštovanje 5. člena ZNP-1 tudi ne pomeni, da ima udeleženec absolutno pravico do izvedbe predlaganih dokazov - sodišče lahko njihovo izvedbo zavrne, če ima sprejemljiv razlog, ki je tudi ustavnopravno dopusten. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče, ko ni izvedlo po nasprotni udeleženki predlaganih in v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov: vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Celju I P 624/2013, pridobitve kopije sms sporočila predlagatelja z dne 3. 9. 2013, zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe z dne 16. 8. 2013 in 22. 8. 2013 ter zaslišanj prič A. A., B. B., C. C. in Č. Č.. Pritožnica takšne odločitve na samem naroku ni grajala, čeprav bi jo lahko, glede na to, da sta glede na sprejeti sklep sodišča o zaključenem dokazovanju bila nasprotna udeleženka in njen pooblaščenec seznanjena, da ti dokazi niso bili izvedeni (člen 286b ZPP), zato se v pravnem sredstvu na to postopkovno kršitev ne more več sklicevati. Ne glede na zapisano pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo. Ni slediti pritožbeni graji, da sodišče v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni navedlo razlogov za neizvedbo omenjenih dokazov - citirana točka obrazložitev, ki ni pavšalna, vsebuje. Sklicevanje na vsebino trditvene podlage v povezavi z vsebino izpovedi obeh zaslišanih udeležencev in listinskih dokazov, povzetih v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa (pretežno v točkah 9 do 13 izpodbijanega sklepa), na podlagi katerih je z dokaznim standardom verjetnosti sodišče ugotovilo ogrožanje zdravja predlagatelja in takšno ogroženost, ki terja sodno ukrepanje, je zadosti konkretizirano, da ustreza standardu obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov. Zato zaradi pravilne odločitve o neizvedbi dokazov - za listinske dokaze z letnico 2013 pritožnica v pritožbi sama priznava, da se nanašajo na preteklo nasilje (torej ne na obravnavano, v zvezi s katerim je bila ugotovljena ogroženost predlagatelja), glede zaslišanj pa niti ne obrazloži, o čem bi priče izpovedovale in torej v zvezi s čim konkretnim naj bi ji bila z njihovim nezaslišanjem odvzeta možnost izjave, ne izkaže pritožbene graje kršitve pravice do izjave. Ker pritožba ni uspešna z grajo, da bi sodišče zakonske določbe uporabilo na način, da bi jim dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z URS ali 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP; Konvencija), tudi ti uveljavljani kršitvi Ustave oz. Konvencije nista podani.

9.Z grajo o neizkazani trenutni oz. neposredni ogroženosti pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar neutemeljeno. Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je dokazni standard v postopku na podlagi določb ZPND zaradi pomena varovane dobrine, nujne hitre izvedbe postopka in narave ukrepov (začasnost), znižan na stopnjo verjetnosti.

10.Pritožbene navedbe v tem delu ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka prvostopnega sodišča, da so navedbe predlagatelja o nasilnih ravnanjih nasprotne udeleženke bolj verjetne od njenega navedbenega zanikanja ravnanj, ki so bila ugotovljena s potrebno stopnjo verjetnosti in so dejanska podlaga izrečenih ukrepov. Sodišče je natančno in skrbno ocenilo izvedene dokaze in v okviru podrobne dokazne ocene pozornost namenilo tudi razlikujočim se navedbam in izpovedim obeh udeležencev glede dogajanja dne 13. 12. 2024 (kar je tudi obrazložilo v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbene navedbe o zanikanem nasilju in o neizpolnjevanju zakonskih znakov nasilja, ob skladnosti predlagateljeve izpovedi z izjavo, podano ob kazenski ovadbi, upoštevaje, da je tudi nasprotna udeleženka izpovedno potrdila, da se je spor med njima tega dne začel, ker že dve leti zahteva njegovo izselitev, ter upoštevaje zdravstveno dokumentacijo, ki izkazuje predlagateljeve tega dne zadobljene poškodbe - vrezne rane po desni strani čela zaradi udarca po glavi (s sekiro, katere uporabo je nasprotna udeleženka priznavala, vendar v zvezi s predhodnim razbijanjem prizem v garaži), ne uspejo vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitev, da nasilna ravnanja nasprotne udeleženke izpolnjujejo vse zakonske znake psihičnega in fizičnega nasilja (o tem sodišče podrobneje tudi v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in tudi ne temeljijo zgolj na predlagateljevi izpovedi. Obstoja potrdila o ogroženosti, izdanega po CSD, pritožba ne zanika, prav tako ne oporeka po PP Celje pripravljeni individualni oceni z visoko stopnjo ogroženosti za predlagatelja, niti vsebini sklepov Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 95051/2024 z dne 14. 12. 2024 in 27. 12. 2024, kar vse je le del presojane dokazne ocene. Navaja le, da sodišče obeh zadnje citiranih dokazov ni vsebinsko presojalo, vendar neutemeljeno, saj je sodišče tudi s sklicevanjem na njuno vsebino odreklo verodostojnost pritožničini izpovedi v delu, v katerem je zanikala poškodovanje predlagatelja s sekiro. Že na tem mestu pritožbeno sodišče tudi odgovarja, da je bil ukrep (zgolj) prepovedi približevanja po predlagateljevih navedbah, ki jih nasprotna udeleženka v postopku na prvi stopnji (niti v pritožbi) ni prerekala, podaljšan do 13. 2. 2025, kar pa ne preprečuje sodišču, da izreče ukrepe za preprečitev nasilja v družini po določbah ZPND, če za to obstajajo pogoji, in katerih obstoj je sodišče ugotovilo, med drugim v zvezi z ukrepom prepustitve stanovanja v skupni uporabi žrtvi tudi z opravo testa sorazmernosti, katerega je izčrpno obrazložilo v točki 15 izpodbijanega sklepa.

11.10. Pritožba glede na zgoraj povzeto, ob neuspešno uveljavljani postopkovni kršitvi zaradi neizvedenih dokazov, ne uspe vzbuditi dvoma v ugotovljeno dejansko stanje niti s ponovnim zanikanjem groženj in nasilja niti z obširnimi navedbami o pritožničini pretekli skrbi za predlagatelja, čeprav je bil po pritožbenih navedbah ta tisti, ki je izvajal večletno nasilje nad pritožnico in s svojim načinom življenja negativno vplival na odnos do nje, kot tudi ne s pritožbeno ponovljenimi navedbami, da si je predlagatelj poškodbe povzročil sam. Navedbe predstavljajo lastno in selektivno dokazno oceno pritožnice. V zvezi z navedbami o tem, da predlagatelj od opravljenega naroka dne 12. 2. 2025 dalje nadleguje mld. Vida, na podlagi česar pritožba trdi, da navedeno potrjujejo dejstvo, da je predlagatelj tisti, ki ves čas vznemirja nasprotno udeleženko in njene družinske člane, pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre za dejstva izven časovnih meja pravnomočnosti, zato niso pravno upoštevna.

12.Dejanski zaključek o ogroženosti predlagatelja je prvostopno sodišče pravilno oprlo na verjetno izkazanost o po pritožnici poskušanem nadaljevanju izvajanja nasilja, glede na izpoved obeh, da je zanju nemogoče bivanje na istem naslovu, ob tem, ko je nasprotna udeleženka sama navajala, da od decembra 2024 dalje predlagatelj v njeni hiši biva nezakonito, brez najemne pogodbe, ki mu je ni podaljšala, in je tudi izpovedno priznavala razlog za spor dne 13. 12. 2024 (ker da mu že dve leti govori, naj se izseli, čemur predlagatelj nasprotuje). Kot izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, navedeno pomeni tudi prepričljivo obrazloženo izkazanost predlagateljeve ogroženosti, vse na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v času zaključenega naroka. Pritožbene navedbe, da so se odtlej dejanske okoliščine v zvezi s trenutno ogroženostjo spremenile do te mere, da sklepa I Kpd 95051/2024 z dne 14. 12. 2024 in 27. 12. 2024 nimata dokazne vrednosti in da bi ravno zaradi moralo sodišče z zagotovitvijo kontradiktornosti in izvedbo predlaganih dokazov ugotavljati nove okoliščine in izvesti zgolj tiste dokaze, ki so potrebni in pomembni za odločitev o nujnosti predlaganega ukrepa po ZPND, so nasprotno posplošene, saj ne konkretizirajo ne časovnega momenta niti spremenjenih okoliščin ali dokazov, za katere pritožba trdi, da niso bili presojani.

13.Nasprotna udeleženka izpodbija tudi stroškovno odločitev, sklicujoč se na prosti preudarek iz osmega odstavka 22.a člena ZPND. Sodišču očita, da se je zgolj pavšalno sklicevalo na večinsko sodno prakso (staro več kot deset let) v tovrstnih postopkih, in sicer, da je ta takšna, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kar ocenjuje za zmotno. Nasprotna udeleženka se je znašla v postopku, kjer se je morala na vse načine braniti pred neutemeljenimi očitki, s čimer je imela visoke stroške. Predlog predlagatelja ni bil samo neutemeljen v pretežnem delu (predlaganih 6 mesecev prepovedi, izrečen 1 mesec), temveč tudi povsem nepotreben in je bil namenjen očitno drugim postopkom, sproženih zoper nasprotno udeleženko. Zato je šteti, da gre za stroške, ki jih je predlagatelj nasprotni udeleženki povzročil po nepotrebnem in namerno in jih je iz tega razloga tudi dolžan vrniti.

14.Osmi odstavek 22.a člena ZPND predvideva odločanje o stroških postopka po prostem preudarku, kar pomeni, da kritje stroškov ureja ZPND kot specialni predpis in da subsidiarna uporaba določb ZNP-1, predvidena v prvem odstavku istega člena, ne prihaja v poštev.

Kljub takšni (delno) zmotni opredelitvi pravne podlage po prvostopnem sodišču, ki se je sklicevalo tako na določbe ZPND kot ZNP-1, pa pritožba ne uspe prepričati s svojim stališčem, da je predlagatelj tisti, ki bi nasprotni udeleženki moral povrniti stroške postopka. V skladu z namenom ZPND, ki je v zagotovitvi učinkovitega varstva žrtvam nasilja (člen 1), je namreč potrebno odločati tudi o stroških postopka, zato stroškovna odločitev ne sme povzročiti nasprotnega učinka. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz obrazložitve v točki 18, v konkretnem primeru za primerno štelo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka. Pravilno uporabljena določba osmega odstavka 22. a člena ZPND o odločanju po prostem preudarku omogoča, da se pri odločanju o tem, komu naložiti stroške postopka, poleg uspeha v postopku (katerega bistvo je v konkretnem primeru vsebina ukrepa in ne toliko trajanje) lahko upoštevajo tako okoliščine na strani žrtve kot tudi varujejo interesi nasprotnega udeleženca, zoper katerega bi predlagatelj začel sodni postopek po določbah ZPND iz razlogov, ki ne predstavljajo pravno varovanega varstva. Stroškovne odločitve, ki jo omogoča pravilo o prostem preudarku, pritožba s svojimi z v dokaznem postopku nepodprtimi navedbami o nepotrebnosti postopka in drugih, z obravnavanim postopkom nezdružljivih interesov predlagatelja, ne uspe izpodbiti.

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (kar se nanaša tudi na del sklepa, ki ga pritožnica ne izpodbija obrazloženo, torej na odločitev glede denarne kazni in trajanja izrečenih ukrepov), je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (členi 353, 365, 366 ZPP).

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je namreč na podlagi presoje po prostem preudarku (osmi odstavek 22.a člena ZPND) tako sklenilo, ker pritožnica s pritožbo ni uspela.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 2, 3, 19, 21, 22a Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 5 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.