Jedro

Nujna pot v korist toženkine parcele in v breme parcele tožeče stranke je bila pravnomočno določena že pred tem motnjskim sporom. To ne pomeni, da lahko tožena stranka, ko je pri uporabi nujne poti ovirana, to pravico samovoljno uveljavi, temveč se mora v ta namen poslužiti pravne poti. Pravilo petitorum absorbet possessorum v tem primeru ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na parceli št. 3043/0 k.o. T., s tem da je 29.5.2012 prerezala pet vrvi za sušenje perila, kar je nato ponovila še 30.5.2012 in 31.5.2012. Naložilo ji je vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da na prejšnjem mestu napelje vrvi za sušenje perila ter ji v bodoče prepovedalo s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke. Tožbeni zahtevek, da naj bi prišlo do motenja posesti tožeče stranke tudi tako, da naj bi toženka prepeljala svoj avto preko parcele 3034/0 na svojo parcelo št. 1524/1 k.o. T. ter prepovedni zahtevek, nanašajoč se na navedeno motilno dejanje, je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v višini 394,24 EUR.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje moža H.P., ki bi edini lahko izpovedal o dogajanju kritičnega dne. Toženka vztraja, da vrvi za sušenje perila ni prerezala. Dejanje njenega moža, ko je, da bi lahko prišel na svojo nepremičnino oz. z nje, odvezal vrvi za sušenje perila, ne pomeni motenja posesti, saj ni šlo za pravno upošteven poseg v posest. Tožeča stranka namreč na spornih vrveh dejansko že dalj časa ni sušila perila in na naslovu motenja ni živela. Zato nima ekonomskega interesa za pravdo. Sodišče bi moralo, da prepreči šikaniranje tožeče stranke, tožbeni zahtevek zavrniti, saj je tožeča stranka zlorabila pravico do sodnega varstva. Pritožba se sklicuje še na pravilo petitorium absorbet possessorium iz 36. člena SPZ, saj je sodišče ustanovilo nujno pot v korist tožene stranke in v breme tožeče stranke, tožeča stranka pa je vrvi za sušenje perila napeljala prav čez to pot. O pravici do nujne poti je bilo odločeno pravnomočno pred obravnavanim sporom, zaradi česar bi sodišče moralo zahtevek zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

V obširni obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da je tožeča stranka imela posest parcele št. 3043 k.o. T., ki se je med drugim manifestirala tudi na ta način, da so bile med leseno lopo in drevesom na nasprotni strani napete vrvi za sušenje perila. V zvezi s tem je tudi toženka povedala, da so vrvi na tistem mestu od leta 2008 ter da se je na njih pogosto sušilo perilo družine tožeče stranke. Da je toženkin mož vrvi prerezal, je sodišče zanesljivo ugotovilo, zato njegovo zaslišanje v postopku ni bilo potrebno. To dejstvo je namreč sodišče ugotovilo na podlagi dopisa PP z dne 5.10.2012 in fotografij, ki jih je sodišču posredovala policija.

Tudi glede toženkine pasivne legitimacije ima izpodbijani sklep pravilne razloge. Toženkin mož je namreč prehajal preko parcele tožeče stranke do nepremičnine, ki je last toženke, namesto nje in očitno z njenim soglasjem in vedenjem pri čemer se toženka od dejanja ni distancirala in ga je v tem postopku celo zagovarjala oz. opravičevala.

Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, ko zanika ekonomski interes tožeče stranke za obravnavano tožbo, češ da sporno ravnanje ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnikov. Sodišče je namreč ugotovilo, da je po spornem dogodku 29.5.2012 prišlo do ponovitve motilnega dejanja še 30.5.2012 in 31.5.2012. Vsebino 36. člena Stvarnopravnega zakonika pritožba razlaga zmotno. V njem je določeno, da je mogoče ne glede na spor zaradi motenja posesti zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti. Oba postopka lahko torej tečeta vzporedno in če je petitorna pravda zaključena prej, mora sodišče v skladu s pravilom petitorium absorbet possessorium upoštevati ugovor pravice, ko odloča o varstvu posesti. V obravnavanem primeru uporaba tega pravila ne pride v poštev. Tudi sama toženka priznava, da je bila pravnomočno določena nujna pot v korist njene parcele in v breme parcele tožeče stranke že pred tem motenjskim sporom. To pa ne pomeni, da lahko tožena stranka, ko je pri uporabi nujne poti ovirana, to pravico samovoljno uveljavi, temveč se mora v ta namen poslužiti pravne poti. Če je v izvrševanju svoje pravice dejansko ovirana, bo v postopku proti nasprotni stranki tako vsebinsko kot glede potrebnih stroškov uspela.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Glede na neuspeh s pravnim sredstvom je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka, ki je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom izpodbijanega sklepa glede na vsebino svoje vloge prav tako ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.