Jedro

Tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker mu delovno razmerje na podlagi (sicer nezakonite) odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, ampak je podpisal ponujeno novo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 4.836,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 11. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 568,80 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 409/2004 z dne 12. 11. 2004 ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita. Sodišče prve stopnje je takrat tudi razveljavilo novo pogodbo o zaposlitvi in ugotovilo, da v razmerju med strankama nima pravnih učinkov ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na ustrezno delovno mesto. Tožena stranka tožniku po ukinitvi delovnega mesta tožnika iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1994 ni omogočila opravljanja dela. Takšen delovnopravni primer pokriva obveznost tožene stranke iz drugega odstavka 145. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 69/1994), po kateri je delodajalec ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja delavcu dolžan izplačati najmanj osem povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Tožnikovo delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1994 je bilo ukinjeno, tožena stranka pa kljub pravnomočni sodbi tožnika ni razporedila na delovno mesto v roku 8 dni. Po krivdi tožene stranke tako niso bile realizirane pravice iz delovnega razmerja, kar formalnopravno pomeni, da je tožniku s takšno odpovedjo nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tega se zaveda tudi tožena stranka, kar je razvidno iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 451/2010, s katero je bilo odločeno o kasnejši izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. V sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja in s tem povezanimi zahtevki delodajalec sam krije svoje stroške postopka. Napačna je tudi odločitev, da mora tožnik stroške postopka plačati v osmih dneh od prejema sodbe. Po utečeni sodni praksi se stroški morajo plačati znotraj paricijskega roka, zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov pa se morajo plačati od poteka paricijskega roka, kar je povezano s pravnomočnostjo sodbe in ne z vročitvijo prvostopenjske sodbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe drugega odstavka 145. člena v spornem obdobju veljavne KPDŽP zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 4.836,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2005 dalje. V skladu s citirano določbo je delodajalec ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja delavcu dolžan izplačati najmanj osem povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Tožnik je pogodbeno kazen terjal na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 409/2004 z dne 12. 11. 2004, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku dala 27. 1. 2004 in s katero je bila razveljavljena nova pogodba o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004, toženi stranki pa je bilo naloženo, da tožnika pozove na delo na ustrezno delovno mesto. Iz citirane sodbe je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Sicer pa navedeno izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik niti ne prereka. Tožnik namreč uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar pomeni, da ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej in sicer na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Določbe drugega odstavka 145. člena KPDŽP o pogodbeni kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni mogoče tolmačiti tako, da se ta nanaša tudi na tiste primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v katerih je delavec ponujeno pogodbo sprejel in ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Določbe kolektivnih pogodb o pogodbeni kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja so bile sprejete v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 16/90, 5/91 in 71/93) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). V 75. in 76. členu ZTPDR ter 100. členu ZDR so bili taksativno našteti primeri prenehanja delovnega razmerja. Za vse te primere je značilno, da pri njih dejansko pride do prenehanja delovnega razmerja. Z novim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je bil uveljavljen pogodben princip pogodbe o zaposlitvi, zato delovno razmerje ne preneha več z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je novi ZDR uvedel tudi institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki je po svojih značilnostih podoben institutu razporejanja delavcev na podlagi določb 21. do 25. člena ZDR/90 oziroma 17. do 20. člena ZTPDR. Pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delavcem pripadala le v primeru, če je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da jim je delovno razmerje nezakonito prenehalo, ne pa tudi v primeru, če je bilo ugotovljeno, da je nezakonit sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto.

Okoliščina, da tožena stranka potem, ko je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in hkrati razveljavilo tudi novo pogodbo o zaposlitvi, tožnika ni pozvala na delo na drugo delovno mesto, kakor ji je bilo to naloženo s sodbo II Pd 409/2003, nima za posledico, da bi bil tožnikov položaj enak, kot če bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Nenazadnje je iz spisa razvidno, da je bila tožniku kasneje podana tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila prav tako razveljavljena, na podlagi česar je tožniku s sodbo I Pd 1953/2008 bila dosojena tudi pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je v tej zadevi potrebno uporabiti določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Ta sicer res določa, da v sporih o obstoju ali prenehanja delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, vendar pa spora zaradi plačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni mogoče šteti za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Gre za spor o denarni terjatvi, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o stroških postopka odločilo ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper določitev paricijskega roka za povrnitev stroškov postopka. Za paricijski rok za plačilo stroškov postopka veljajo iste določbe ZPP, kot veljajo za odločitev o glavni terjatvi. V skladu s tretjim odstavkom 313. člena ZPP rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Seveda pa tako za glavno terjatev kot za stroške postopka velja, da v kolikor je dolžnik vložil pritožbo, začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je sodišče odločilo o pravnem sredstvu. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik toženi stranki stroške postopka dolžan povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila. Glede na to, da je tožnik vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo, bodo zamudne obresti od stroškov postopka, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki, lahko začele teči šele osmi dan po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča tožniku.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo veljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.