Jedro

Za storitev kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ni potrebno, da bi storilec kumulativno ogrozil življenje, telo, osebno varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, temveč za storitev kaznivega dejanja zadošča že uresničitev ene od alternativno naštetih posledic.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil L. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen dve leti in deset mesecev zapora. Pogojni obsodbi, izrečeni obsojencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah K 4/2008 z dne 12. 2. 2008, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let in sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah K 22/2007 z dne 4. 3. 2008, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, je sodišče preklicalo in mu po določbi tretjega odstavka 59. člena KZ-1, upoštevaje kazen dve leti in šest mesecev zapora iz pogojnih obsodb, ki sta preklicani, in kazen dve leti in deset mesecev zapora iz te sodbe, po določbi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen pet let in dva meseca zapora. Višje sodišče je pritožbam obsojenca in njegovih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znižalo na eno leto in deset mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa na štiri leta in dva meseca zapora, v preostalem pa je navedene pritožbe, v celoti pa pritožbo okrožne državne tožilke, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, spremeni pravnomočni odločbi obeh sodišč tako, da kazen zniža, podrejeno pa, da ti odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljena kršitev materialnega zakona namreč ni podana, saj izhajajo iz izreka sodbe vsi elementi obravnavanega kaznivega dejanja, z navajanjem, da obsojenčevo besedičenje še ne predstavlja ogrožanja življenja, telesa, osebne varnosti ipd., podaja le razumevanje in oceno izvedenih dokazov, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Glede na to, da je sodišče izreklo obsojencu kazen v mejah predpisane tudi ne drži očitek kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Glede uveljavljenega očitka nepristranskosti pa vrhovna državna tožilka poudarja na dejstvo, da je v tej fazi postopka obramba z uveljavljanjem te kršitve prekludirana.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Z navedbami, da je obsojenec državljan Bosne in Hercegovine, da v Sloveniji živi sicer že preko 30 let, vendar pa je ohranjal način izražanja in govorjenja, kot je običajen v njegovem domačem okolju, kjer pomeni obravnavano dejanje povsem nekaj običajnega in ni tretirano kot grožnja za druge, obramba ne more uspeti. Sklicevanje na personalni statut je v času popolne informatizacije vse prej kot prepričljivo. Drugačno stališče bi namreč razgradilo učinkovanje pravnih norm, katerih temeljna značilnost je splošnost, to se pravi, da učinkujejo na vsakogar.

6. Z očitki, da sodišče ni izkazalo, da je bilo z obsojenčevim ravnanjem kakorkoli ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje oškodovanca, zagovornica uveljavlja dvom v ugotovljeno dejansko stanje ter posledično napačno uporabo materialnega kazenskega zakona. Sodišče je namreč jasno obrazložilo, da izrečene besede predstavljajo resno grožnjo, ki je objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega, pri čemer ni pomembno, ali je storilec grožnje tudi nameraval uresničiti. Pri tem sta sodišči izhajali predvsem iz vsebine vseh prejetih pisem ter dejstva, da je obsojenec že prestal zaporno kazen zaradi odvzema življenja drugi osebi, da mu je bilo izrečeno več pravnomočnih sodb zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kar je bilo znano tudi oškodovancu ter dejstva, da je obtoženec ob prijetju pri sebi imel tri nože z daljšimi rezili, s katerimi je mogoče odvzeti življenje. Iz pravnomočnih sodb pa je razvidno, da je nože praviloma uporabljal kot sredstvo pri izvrševanju kaznivih dejanj. Res je sicer, kot na to opozarja zagovornica v zahtevi, da je oškodovanec izjavil, da takrat prestrašen ravno ni bil, vendar pa je dodal, da se je počutil zaskrbljenega, ker ni vedel kakšne namene ima obtoženec in kakšni bodo njegovi nadaljnji koraki. Sodišče je njegovo izpovedbo ocenilo kot celoto in ne le selektivno, predvsem pa je upoštevalo navedbo oškodovanca, da je grožnje s smrtjo vzel resno, v posledici česar je zadevo tudi prijavil policiji. Golo navajanje, da obsojenčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi ustrezalo elementu obravnavanega kaznivega dejanja (ogroženi osebni varnosti) tako ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev. Izražanje dvoma v ugotovljena dejstva, pa kot na to upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka v odgovoru, ne pomeni uveljavljanja kršitve določb materialnega zakona, temveč le nestrinjanje z dejanskim stanjem, torej uveljavljanje razloga iz katerega skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočnih sodnih odločb. Glede na navedbe v zahtevi je potrebno pojasniti še, da za storitev obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec kumulativno ogrozil življenje, telo, osebno varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, temveč za storitev kaznivega dejanja zadošča že uresničitev ene od alternativno naštetih posledic – elementov kaznivega dejanja, v konkretnem primeru, da je bila zaradi njegovega ravnanja ogrožena osebna varnost uradne osebe.

7. Z navedbami, da sodišče pri višini izrečene kazenske sankcije ni upoštevalo sorazmernosti med ravnanjem obsojenca in izrečeno sankcijo, zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč izraža le nestrinjanje z višino sicer v okviru predpisane izrečene zaporne kazni, torej uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Navedbe vložnice, da je bilo sodišče, ki je sodilo v tej zadevi nepristransko, ker se je seznanilo s časopisnimi članki, iz katerih je razvidno, da je bil obsojenec že kaznovan, in sicer zaradi kaznivega dejanja umora, pa je ne samo neresno, saj se je sodišče, ki je odločalo v zadevi seznanilo z izpiskom iz kazenske evidence za obsojenca, ki je sestavni del spisa, temveč je pri uveljavljanju tega razloga tudi prekludirana. Če bi namreč obramba ocenila, da je sodišče, ki je sodilo v tej zadevi pristransko (predsednica senata ali sodnika porotnika), bi morala zahtevati izločitev skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP takoj, ko je zvedela za razlog izločitve, vendar najkasneje do konca glavne obravnave, če pa se njene navedbe nanašajo na sodnike višjega sodišča, pa bi lahko izločitev zahtevala le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP).

9. Trditve, da sodišče ni upoštevalo mnenja postavljenega izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da je obsojenec bil tedaj v takšnem psihičnem stanju, da je bil kot tak zmanjšano sposoben oceniti pravilnost in pomembnost svojega ravnanja pa so protispisne. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek na strani 7) jasno izhaja, da je sodišče pri presoji obsojenčeve prištevnosti upoštevalo mnenje izvedenca dr. S. Z., ki je pojasnil, da je obsojenčevo razumevanje v času kaznivega dejanja bilo zmanjšano zaradi shizotipske motnje, a ne bistveno, obvladovanje ravnanja pa zmanjšano zaradi popitega alkohola, a tudi to ne do stopnje bistveno.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega kazenskega zakona niso podane, zahteva pa v precejšnji meri izpodbija tudi z izpodbijano pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.