Jedro

ZGO kot lex specialis za infrastrukturne objekte izrecno dovoljuje gradnjo po delih (delna gradbena dovoljenja), ki je ne pogojuje z dodatno zahtevo, da mora del predstavljati tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izdaje delnega enotnega dovoljenja za gradnjo ne ovira niti okoliščina, da je priključitev na električno omrežje bistvena za delovanje objekta, ki naj bi se gradil na podlagi spornega dovoljenja. Delovanje objekta namreč ni stvar tega postopka, pač pa predmet postopka izdaje uporabnega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 12.12.2001, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka izdala investitorju (v tem postopku stranki z interesom) delno enotno dovoljenje za gradnjo WWI mreže mobilne telefonije GSM 1800 za objekt 89 V. na zemljišču s parc. št. 1253, k.o. V., pod pogoji, navedenimi v izreku te odločbe, med katerimi je v X. točki izreka investitorju naložila, da mora za gradnjo električnega kabla pridobiti dopolnilno enotno dovoljenje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka glede na 219. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - ZUP) ni imela pravne in dejanske podlage za izdajo delne odločbe. Ta določba se lahko uporabi samo takrat, kadar stranka uveljavlja v enem postopku več različnih zahtevkov, česar pa investitor v tem postopku ni uveljavljal. Investitor je namreč zaprosil za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo ene bazne postaje in ne večih, torej bi tožena stranka morala z eno odločbo (in ne z delno in dopolnilno) odločiti o zahtevku investitorja v celoti. Tudi samo dejstvo, da gre za zbirno odločbo, katere izrek se glasi v več točkah, toženi stranki ne daje podlage za odločanje z delno in dopolnilno odločbo o posameznih točkah izreka. Za delovanje objekta, ki naj bi se zgradil na podlagi izpodbijanega dovoljenja, je po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ) bistvena priključitev na električno omrežje. Navedeno izhaja iz 39. člena ZSZ, ki gradnjo objektov dovoljuje samo na opremljenih stavbnih zemljiščih, to je na zemljiščih, za katere so zagotovljeni priključki, med drugim tudi na javno elektroenergetsko omrežje (40. člen ZSZ). Pri graditvi infrastrukturnih objektov določba 2. odstavka 34. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. od 34/84 do št. 52/00 - ZGO) sicer res dopušča možnost izdaje gradbenega dovoljenja le za del objekta oziroma za izvedbo posameznih del, kljub temu pa delne odločbe ni mogoče izdati za en zahtevek, ki predstavlja neločljivo celoto in kjer se del spornega objekta sam zase ne more uporabljati.

Stranka z interesom vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po 1. točki in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izdanega delnega enotnega dovoljenja za gradnjo ni imelo pravne podlage za presojo, kaj je bistveno za delovanje objekta bazne postaje, saj delovanje objekta ni predmet izpodbijanega delnega enotnega dovoljenja, pač pa postopka izdaje uporabnega dovoljenja. Sodišče je odločalo o kriterijih za izdajo uporabnega dovoljenja, ne pa za izdajo gradbenega dovoljenja, zato je odločalo mimo tožbenega zahtevka. Priključitev na električno omrežje ni bistvena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kar izhaja iz dopolnilnega dovoljenja (dovoljenje za izdajo električnega kabla), ki ga je uspešno pridobila v nadaljevanju postopka. Ni relevantna navedba sodišča prve stopnje, da ni mogoče izdati delne odločbe, ker se del spornega objekta sam zase ne more uporabljati, saj predmet enotnega dovoljenja za gradnjo ni uporaba objekta, temveč njegova izgradnja, za katero pa ni nobene zakonske omejitve, da se v okviru časovnih mej, določenih v enotnem dovoljenju, ne bi izvajala v različnih časovnih intervalih. Upoštevaje prostorske ureditvene pogoje občin je dovoljena tudi gradnja na območju pretežno kmetijske dejavnosti, in to za objekte, ki bistveno ne prizadenejo obdelovanja kmetijskih zemljišč.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z vsebino pritožbenih navedb. Iz določb ZGO izhaja, da je za graditev infrastrukturnih objektov možno izdati delno enotno dovoljenje za gradnjo dela infrastrukturnega objekta oziroma za izvedbo posameznih del. V konkretnem primeru gre res za celoto, vendar ZGO izrecno dovoljuje, da se lahko objekti infrastrukture gradijo tudi po delih oziroma da je celo dovoljena izvedba posameznih del. Z enotnim dovoljenjem pa se ne odloča o uporabi tega objekta, temveč samo o gradnji.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno in tudi ni sporno, da gre pri obravnavanem posegu v prostor za postavitev infrastrukturnega objekta (bazne postaje mreže mobilne telefonije) na robu parcele v varovalnem pasu avtoceste L.-N. in državne ceste V.-S. v območju ŠK 14/1, ki ga dolgoročni plan občine in mesta L. za obdobje 1986-2000 za območje občine V. določa kot območje pretežno kmetijske namembnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podana kršitev glede izdaje enotnega gradbenega dovoljenja v obliki delne odločbe. Pogoje za izdajo delne odločbe ureja 1. odstavek 219. člena ZUP, ki določa, da kadar se lahko odloča o kakšni stvari po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so samo nekateri od njih zreli za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh delih oziroma zahtevkih odloči s posebno odločbo, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh delih. Na področju gradbeništva pogoje za izdajo delne odločbe ureja specialna določba 34. člena ZGO, ki v 1. odstavku določa, da se načeloma gradbeno dovoljenje daje za celoten objekt ali pa le za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da tak samostojno uporabljati, če pa gre za graditev infrastrukturnih objektov, se lahko da gradbeno dovoljenje tudi za del objekta oziroma za izvedbo posameznih del (2. odstavek 34. člena ZGO). ZGO kot lex specialis tako za infrastrukturne objekte izrecno dovoljuje gradnjo po delih (delna gradbena dovoljenja), ki je ne pogojuje z dodatno zahtevo, da mora del predstavljati tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izdaje delnega enotnega dovoljenja za gradnjo ne ovira niti okoliščina, da je priključitev na električno omrežje bistvena za delovanje objekta, ki naj bi se gradil na podlagi spornega dovoljenja. Delovanje objekta namreč ni stvar tega postopka, pač pa predmet postopka izdaje uporabnega dovoljenja.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS po uradni dolžnosti pazilo tudi na pristojnost tožene stranke za izdajo odločbe in na pravilno uporabo določb ZSZ in določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š14 Vodice (Uradni list RS, št. 55/92 in 71/98 - PUP), pri čemer ni ugotovilo nobenih kršitev. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stranki z interesom, da je tožena stranka pravilno izdala delno enotno gradbeno dovoljenje, za kar je imela podlago v 34. členu v zvezi s 3. odstavkom 33a člena ZGO.

Ker je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno (oziroma to niti ni bilo sporno), pri čemer pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo.