Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbe in je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2022, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2022 ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja za delovno mesto "vodja nabave in skladiščenja" do dne 29. 1. 2024, s katerim se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožnika za čas od vključno 10. 11. 2022 do vključno 29. 1. 2024 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu obračunati mesečno bruto plačo v znesku 2.410,47 EUR, povečano za dodatek na delovno dobo, in mu izplačati neto zneske plač, zmanjšane za prejete neto zneske denarnega nadomestila za brezposelnost v obdobju od 10. 11. 2022 do 9. 2. 2023 v mesečni višini 647,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska posamezne mesečne plače od 19. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo plačilo denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini 9.012,33 EUR bruto, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za znesek 6.008,22 EUR bruto) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka v višini 1.245,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev (njen ugodilni del) se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakonu o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je po njenem prepričanju sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je dopustilo dokaz, predložen po prvem naroku za glavno obravnavo, s katerim je tožnik razpolagal že pred tem in ni pojasnil, zakaj teh posnetkov ni predložil pravočasno. Toženka je v postopku dokazala, da je pri njej obstajal utemeljen ekonomski in organizacijski razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je prišlo do upada prihodka in tudi do upada dela, kar je razlog za ukinitev delovnega mesta. Sodišče ne more presojati ekonomske upravičenosti oziroma utemeljenosti reorganizacije, temveč le, ali gre za fiktiven razlog. Podcenilo je utemeljenost poslovnih razlogov in dokazil toženke ter precenilo pomen subjektivnega mnenja tožnika. Vero je poklonilo tožniku, ki ni predložil nobenih dokazov, nima nikakršnih delovnih in vodstvenih izkušenj in je deloval pod mentorstvom takrat prokurista A. A., ter nepravilno ugotovilo, da gre za nedopusten razlog, saj naj bi bila izpodbijana odpoved zgolj povračilni ukrep, kar pa ne vzdrži kritične presoje. Zmoten je očitek sodišča prve stopnje, da naj bi toženka v sodnem postopku širila, spreminjala in dopolnjevala odpovedne razloge ter uveljavljala druge ali dodatne razloge, saj so bili ti razlogi vseskozi identični oziroma enaki. Sodišče je zmotno povzelo pričanje zakonitega zastopnika toženke A. A., da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v sanacijskem programu, saj je bil ta le sredstvo, cilj pa je bil sanirati poslovanje oziroma rešiti toženko pred grozečim stečajem. Toženka je tako v postopku dokazala, da je šlo pri njej za organizacijski in ekonomski razlog, kot je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odpovedi. Iz predloženih listinskih dokazov toženke je razbrati upad prometa v letu 2022 glede na preteklo leto. Iz listinskih dokazov in izpovedb direktorja toženke A. A. ter priče B. B. izhaja, da se je obseg naročil zmanjšal. Kot zmotno graja prvostopno dokazno oceno, ki je izpovedbi direktorja in navedene priče ocenilo kot neverodostojni in ju kljub izkušnjam s tem diskreditiralo. Sodišče je napačno ocenilo procesno organiziranost toženke in ni upoštevalo, da je organizacijska struktura dinamična in se lahko spremeni. Napačno je povzelo izpovedbo priče B. B., ki je izpovedal, da tožnik ni sprejel koncepta vodenja toženke in ni želel sodelovati pri realizaciji sanacijskega programa, čeprav ga je toženka opozarjala na resnost poslovnih razmer in da lahko izgubi zaposlitev, če ne bo aktivno sodeloval. Sodišče je verjelo zgolj izpovedbi tožnika, saj se je že v 4. točki obrazložitve opredelilo, da je že na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da so dejanski razlogi za podano odpoved osebne zamere na strani direktorja toženke in ne poslovni razlog, torej še preden je začelo obrazložitev svoje odločitve in izvedbo ostalih dokazov. Toženka je dejansko spremenila organizacijo svojega dela ter med drugim ukinila tudi delovno mesto tožnika, s tem pa dokazala obstoj odpovednega razloga in zakonitost odpovedi. Zgolj slabi odnosi med družinskimi člani, zaposlenimi pri toženki in povezanih družbah, niso dovolj za ugotovitev fiktivnega odpovednega razloga. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča v delu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Toženka nadalje oporeka prvostopni odločitvi glede višine odškodnine (denarnega povračila) kot previsoki glede na obdobje zaposlitve tožnika pri toženki, dobre trenutne zaposlitvene možnosti in ker tožnik ni dokazal, da je poskušal dobiti drugo zaposlitev. Sodišče je glavno obravnavo zaključilo 30. 8. 2023, svojo odločitev pa sprejelo po šestih mesecih na seji senata 29. 1. 2024. Gre za grobo kršitev določb pravdnega postopka, ki določa, da mora sodišče obrazloženo sodbo sprejeti v roku 30 dni po opravljeni glavni obravnavi, vse to pa povzroča tudi finančne posledice za toženko. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Tožbenemu zahtevku je v pretežni meri ugodilo na podlagi ugotovitve, da organizacijski razlog, ki ga je v odpovedi dejansko (edinega) konkretno navajala toženka, ni podan, temveč je bil dejanski razlog za ukinitev tožnikovega delovnega mesta in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi osebne zamere direktorja toženke A. A. do tožnika, s katerim sta bila v sorodstvenem razmerju dedek - vnuk. V posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi je sodišče sledilo predlogu tožnika in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča, tožniku pa prisodilo denarno povračilo v višini 3 povprečnih plač.

7. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je dopustilo dokaz, predložen po prvem naroku za glavno obravnavo, s katerim je tožnik razpolagal že pred tem in ni pojasnil, zakaj teh posnetkov ni predložil pravočasno. Eventualna maksima iz 286. člena ZPP, v skladu s katero mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek), je od novele ZPP-E relativizirana tako, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja (tretji odstavek), vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.

8. Toženka v okviru smiselno uveljavljanih kršitev določb postopka sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obravnavo v predmetni zadevi zaključilo 30. 8. 2023, odločitev pa sprejelo šele na seji senata 29. 1. 2024. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem kršilo instrukcijski rok, v skladu s katerim mora biti sodba vročena strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana (tretji odstavek 321. člena ZPP). Vendar pa gre pri tem le za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost same odločitve. Poleg tega je bila odločitev zaradi izdelave prepisa zvočnega posnetka dela naroka, na katerem so bila opravljena zaslišanja, pridržana in sprejeta šele na seji senata 29. 1. 2024, sodba pa je bila strankam vročena v nadaljnjem roku 30 dni. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 delovno razmerje preneha s sodbo sodišča najkasneje na dan odločitve sodišča prve stopnje. Zato sodišče v obravnavani zadevi glede na podano trditveno podlago strank ne glede na siceršnje finančne posledice za toženko ni moglo sodno razvezati pogodbe o zaposlitvi na drug datum kot na dan seje senata, na kateri je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Na datum sodne razveze ni mogla vplivati okoliščina predhodnega končanja glavne obravnave, na kateri pa glede na že obrazloženo odločitev sodišča še ni bila sprejeta.

9. Neutemeljena je tudi smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo toženka vidi v zavzetem stališču sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati obstoja utemeljenega ekonomskega in organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kateri naj bi onemogočal nadaljevanje njegovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožba sicer pravilno izpostavlja, da sodišče ne more presojati ekonomske upravičenosti oziroma utemeljenosti reorganizacije, vendar pa zmotno meni, da je sodna presoja omejena zgolj na preizkus, ali gre za fiktiven razlog. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sanacijski program, ki ga v pritožbi ponovno izpostavlja toženka (priloga B5), ne dokazuje v odpovedi zatrjevane reorganizacije, saj iz njega na nobenem mestu ni mogoče razbrati sprememb v nabavni službi (konkretno njene združitve v nabavno - prodajno službo), temveč je v tem sanacijskem programu v okviru nabave in logistike tožnik še vedno predviden kot odgovoren za oskrbo in zaloge. Tudi če bi bil sanacijski program le sredstvo, katerega cilj je bil sanirati poslovanje oziroma rešiti toženko pred grozečim stečajem, kot v pritožbi izpostavlja slednja, iz njega zatrjevane spremembe v nabavni službi, ki bi botrovale prenehanju potreb po delu tožnika na delovnem mestu vodja nabave in skladiščenja, nikjer niso razvidne. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi toženka uspela dokazati utemeljenost organizacijskega razloga za podajo odpovedi tožniku. Ekonomskega razloga za odpoved (upad prometa v letu 2022 glede na preteklo leto), ki ga v pritožbi kot uspešno dokazanega izpostavlja toženka, pa le-ta v izpodbijani odpovedi niti ni konkretno navedla, temveč ga je neuspešno poskušala v postopek pripeljati kasneje, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, zato sodišče prve stopnje takih pavšalno podanih navedb in nekonkretiziranih listinskih dokazov utemeljeno ni upoštevalo. Svojo odločitev s tem v zvezi je tudi izčrpno obrazložilo (10. točka obrazložitve), kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema.

10. Toženka tudi ni uspela dokazati zatrjevanega zmanjšanja naročil, kar je v odpovedi edino izrecno zatrjevala v utemeljitev poslovnega (konkretno ekonomskega) razloga poleg izpostavljene reorganizacije. Sodišče prve stopnje je po natančni presoji v ta namen predloženih listinskih dokazov (Izhodišča za predstavitev sanacijskega programa - priloga B4 in Sanacijski program in strateške usmeritve podjetij v skupini D. - priloga B5) pravilno zaključilo, da v nobeni od navedenih listin ni govora o zmanjšanju naročil oziroma zmanjšanju obsega poslovanja in posledičnem zmanjšanju obsega dela. Poleg tega iz navedenih listin tudi ne izhaja, da bi načrtovana sanacija kakorkoli vplivala na delovno mesto vodja nabave in skladiščenja, ki ga je tožnik zasedal. Slednje ne izhaja niti iz v pritožbi izpostavljenih izpovedb direktorja toženke in priče B. B., ki sta ob predočenju navedene okoliščine svojo izpoved prilagodila z navedbo, da je do odločitve o reorganizaciji procesa nabave prišlo šele po sprejemu sanacijskega programa. Navedeno prilagajanje podanih izpovedb stranke oziroma priče po sodišču prve stopnje ni bilo spregledano in je bilo pravilno upoštevano tudi v okviru presoje verodostojnosti izpovedb navedenih oseb.

11. V zvezi z zgoraj izpostavljenim prilagajanjem izpovedb direktorja toženke A. A. in priče B. B. je neutemeljena pritožbena graja sprejete napačne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Zaključek o neverodostojnosti navedenih izpovedb zaradi prilagajanja le-teh želenemu izidu postopka je sodišče prve stopnje pravilno in tehtno sprejelo na podlagi proste presoje dokazov upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP ob presoji posameznega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. S tako dokazno oceno sodišče navedenim osebam ni odrekalo izkušenj in ni diskreditiralo njihovih poslovnih dosežkov. Ker na presojo verodostojnosti izpovedb zaslišanih strank in prič nimajo neposrednega vpliva siceršnje delovne in vodstvene izkušnje zaslišane osebe, ni mogoče slediti pritožbeni graji, ki se ne strinja s priznavanjem verodostojnosti izpovedbi tožnika zgolj zaradi njegovih pomanjkljivih delovnih in vodstvenih izkušenj v primerjavi z izkušnjami direktorja toženke in priče B. B. 12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče verjelo zgolj izpovedbi tožnika, glede na to, da se je že v 4. točki obrazložitve, torej še preden je začelo obrazložitev svoje odločitve in izvedbo ostalih dokazov, opredelilo, da je že na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da so dejanski razlogi za podano odpoved osebne zamere na strani direktorja toženke in ne poslovni razlog. Iz izpostavljene pritožbene graje je razbrati smiselni (čeprav težko razumljivi) očitek vnaprejšnje dokazne ocene, ki pa je neupravičen in neutemeljen. Sodišče prve stopnje je obrazložitev sprejete odločitve pisalo po sprejemu te odločitve na seji senata po izvedbi celotnega dokaznega postopka. V izpodbijanem začetnem delu obrazložitve sodbe je zgolj pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in katere zavrnilo, konkretno tudi, da zaradi ugotovitve osebnih zamer na strani direktorja toženke (pri čemer je sledilo tezi tožnika), ni izvajalo ostalih po tožniku predlaganih dokazov v tej smeri, saj to več ni bilo potrebno. V nadaljnji obrazložitvi svoje odločitve pa je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo miselni proces in proces vrednotenja ter tehtanja izvedenih dokazov, ki je pripeljal do izpodbijane odločitve. Ker ta, kot pojasnjeno, v celoti ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, je pritožbena graja napačne dokazne ocene neupravičena in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno povzelo izpoved priče B. B., ki je izpovedal, da tožnik ni sprejel koncepta vodenja direktorja toženke A. A. in ni želel sodelovati pri realizaciji sanacijskega programa, čeprav ga je toženka opozarjala na resnost poslovnih razmer in da lahko izgubi zaposlitev, če ne bo aktivno sodeloval. Tudi na podlagi te izpovedbe je ob presoji ostalih dokazov pravilno zaključilo, da do ukinitve delovnega mesta tožnika in prerazporeditve njegovih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo zaradi dejanske potrebe po reorganizaciji procesa nabave, temveč zaradi osebnih zamer direktorja toženke. Ker se tožnik v družinskih sporih ni brezpogojno postavil na njegovo stran, je toženka najprej sprejela odločitev, da je potrebno tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi in ga izločiti iz podjetja (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 17 do 19), šele nato pa je poiskala (navidezne) poslovne razloge za to. Ugotovljeni slabi odnosi med družinskimi člani, zaposlenimi pri toženki in povezanih družbah, so se v obravnavani zadevi dejansko izkazali kot povod za fiktivni odpovedni razlog, kot je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljena pritožbena graja, da zgolj slabi odnosi med družinskimi člani, zaposlenimi pri toženki in povezanih družbah, ne morejo biti dovolj za ugotovitev fiktivnega odpovednega razloga.

13. Glede na pravilno ugotovljeno nezakonitost tožniku podane odpovedi je sodišče prve stopnje skladno z zahtevkom tožnika za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in ob predlogu toženke v tej smeri na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženki do odločitve sodišča prve stopnje dne 29. 1. 2024, ko se le-to sodno razveže. Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni mogoče, zato je neutemeljena nekonkretizirana pritožbena graja take prvostopne odločitve. Izpodbijana višina denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje določilo upoštevaje kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 (trajanje zaposlitve več kot 2 leti; dobre možnosti za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi izključno na strani toženke v obliki namernega ravnanja zoper tožnika, ki je prikrivalo nezakonit odpovedni razlog; pravice, ki jih je uveljavil tožnik za čas do prenehanja delovnega razmerja, v obliki vzpostavitve delovnega razmerja in posledične reparacije v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 10. 11. 2022 do sodne razveze 29. 1. 2024, torej za več kot 14 mesecev), je sicer določena na zgornji meji. Vendar pa sodišče druge stopnje ob pritožbeni graji v tej smeri zaključuje, da je določeno denarno povračilo v višini 3 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, še vedno ustrezno predvsem upoštevaje ugotovljeno namerno zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sama svoje stroške pritožbe. Tožniku pa je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona povrniti stroške obrazloženega odgovora na pritožbo. Le-ti upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) znašajo: odgovor na pritožbo 375 točk (4. točka tar. št. 16), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (7,5 točk) znaša 382,50 točk, glede na vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR) pa 229,50 EUR. Skupaj z 22 % DDV (50,49 EUR) je dolžna toženka tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.