Jedro

O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 747,19 EUR (namesto zneska 783,16 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 7.043,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2017 do plačila, v presežku (plačilo 814,35 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Ustavilo je postopek v delu tožbe, v katerem je tožnik zahteval obračun ter plačilo davkov in prispevkov na neto znesek 5.908,86 EUR (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 783,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se v delu, ki presega delno pripoznavo tožbenega zahtevka, tj. glavnico 3.941,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka), in odločitev o stroških postopka, ki presega delno pripoznavo zahteve za povrnitev stroškov v znesku 228,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka), pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je tožena stranka z vlogo 4. 10. 2018 pred razpisom naroka delno pripoznala tožbeni zahtevek, česar sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Ker bi moralo sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izdati delno sodbo na podlagi pripoznave, je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. V isti vlogi je tožena stranka predlagala odločitev brez glavne obravnave, zato bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti skladno s 157. členom ZPP. Posledično je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ob upoštevanju števila povprečnih mesečnih ur in celotne plače, ki vključuje osnovno plačo in dodatke, tožniku dosodilo še znesek 3.101,89 EUR, tj. znesek, ki presega delno pripoznavo tožbenega zahtevka v znesku 3.941,28 EUR. Po stališču tožene stranke gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki se razlikuje od vsakodnevnega dela v domovini. Zato je potrebno odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek na misiji v tujini izračunati za vsak dan napotitve in ob upoštevanju osnovne plače brez dodatkov.

Navaja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je sodišče tožniku priznalo odškodnino za 24 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka, saj je bilo v navedenem obdobju, upoštevajoč posebni misijski dopust, ki ga je izrabil tožnik, le 23 polnih tednov, tj. od ponedeljka do nedelje. Skupno je tožnik upravičen le do 23 in ne 24 dni tedenskega počitka.

Tožena stranka nasprotuje tudi prisojenim zakonskim zamudnim obrestim. Tožnik je zahteval zamudne obresti od dneva vrnitve z misije, potrebno pa bi bilo upoštevati drugi odstavek 299. člena OZ. Zato bi tožniku pripadale obresti šele od vložitve tožbe, tj. od 14. 4. 2014 dalje. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva vrnitve z misije, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na to, da je tožnik umaknil del tožbe za plačilo davkov in prispevkov, ne da bi tožena stranka te dajatve plačala, je tožnik v tem sporu uspel s 50 %. Zato je neutemeljena zahteva tožnika za povrnitev njegovih stroškov v celoti. Sodišče je neutemeljeno tožniku priznalo stroške naroka 15. 11. 2018, saj je tožena stranka v vlogi z dne 4. 10. 2018 predlagala odločitev brez glavne obravnave. Ker je tožnik kljub izpolnitvi pogojev za odločitev brez glavne obravnave vztrajal pri izvedbi naroka, bi moral sam kriti stroške tega procesnega dejanja. Poleg tega je sodišče neutemeljeno priznalo kilometrino pooblaščencu tožnika za pristop na narok. Pooblaščena odvetniška družba ima podružnico v Ljubljani, v kateri dela odvetnik, ki se je udeležil naroka. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede višine priznanih stroškov tožniku za zastopanje na naroku.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev uveljavlja svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožena stranka je v vlogi z dne 4. 10. 2018 delno pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo 3.941,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 do plačila in tožnikove stroške postopka v znesku 228,47 EUR. Po določbi prvega odstavka 316. člena ZPP izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Če sodišče kljub (delni) pripoznavi tožbenega zahtevka ne izda sodbe na podlagi pripoznave, stori s tem kršitev določb pravdnega postopka relativne narave, vendar pa je nujni pogoj za uspešno uveljavitev tega pritožbenega razloga možnost vpliva zatrjevane procesne kršitve iz prvega odstavka 316. člena ZPP na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi opustitev izdaje delne sodbe na podlagi pripoznave ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega ugodilnega dela sodbe, tj. glede dosojenega zneska 7.043,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2017 dalje. Zato očitana relativna kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v mirovni operaciji KFOR v času od 16. 9. 2012 do 29. 3. 2013. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za 24 dni neizrabljenega tedenskega počitka, glede na to, da je bil v času od 8. 2. 2013 do 28. 2. 2013 na posebnem misijskem dopustu, preostali del navedenega obdobja, to je 24 tednov, pa je bil na misiji v tujini.

9. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do 23 in ne do 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Tožnik je bil v spornem obdobju, ob upoštevanju izrabe misijskega dopusta, na misiji v tujini 177 dni, v tem času pa mu tedenski počitek ni bil omogočen. Na vsakih sedem dni bi bil upravičen do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek za 24 dni. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene.

10. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno pravno podlago. V skladu z določbami prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), oziroma sedaj veljavnega prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

11. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 7.043,17 EUR, ki predstavlja seštevek glavnice in kapitaliziranih zamudnih obresti. Tožnik je namreč postavil zahtevek, upoštevajoč neto plačo v višini 5.140,71 EUR, pri čemer je odškodnina za en dan v višini urne postavke 29,54 EUR izračunana glede na tožnikovo neto plačo za 174 ur, pomnoženo z osmimi urami. Plača pripadnika SV na misiji v tujini se namreč obračuna po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) v neto znesku, ob upoštevanju povprečne delovne obveznosti 174 ur mesečno, kot je razvidno iz odločbe tožene stranke z dne 5. 9. 2012. 12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka) napačno izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo v MOM pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

13. Ob upoštevanju te pravne podlage je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikovo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom 174 ur in tožniku prisodilo odškodnino za 24 dni na misiji (upoštevaje 8 ur dnevno). Pri tem utemeljeno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, saj za to ni materialnopravne podlage. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača, tako osnovna plača kot dodatki, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur kot povprečni mesečni obveznosti. To pa pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena, tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu). Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tudi kapitalizirane zamudne obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe, tj. od 14. 4. 2014 do dneva vložitve tožbe, tako kot je tožnik zahteval. 15. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter določbe ZPP o stroških postopka, ko je ugotovilo, da je potrebno pri odločanju o stroških uporabiti določbe 154. in 155. člena ZPP. Tožnik je v sporu uspel v pretežni meri, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Posebni stroški v zvezi z umaknjenim delom tožbe z zahtevkom za obračun in plačilo davkov niso nastali, zato je sodišče kot pravno podlago za odmero stroškov postopka pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

16. V obravnavani zadevi ne gre za primer iz 157. člena ZPP, po katerem mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika in njegov tožbeni zahtevek ter predlagala njegovo zavrnitev v celoti in naložitev plačila pravdnih stroškov tožene stranke tožniku. Tožena stranka se je torej spustila v obravnavanje glavne stvari, saj je zanikala tako dejansko kot pravno podlago tožnikovega tožbenega zahtevka in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka tožnika, še preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 157. člena ZPP.

17. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za zastopanje na naroku 15. 11. 2018. Tožena stranka je v vlogi z dne 4. 10. 2018 predlagala sodišču, da odloči brez glavne obravnave, vendar pa je bilo med strankama sporno dejansko stanje glede dela tožbenega zahtevka v znesku 3.101,89 EUR, ki ga tožena stranka ni pripoznala. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročil po svoji krivdi, ker se ni odpovedal glavni obravnavi. Vendar pa tožnik ni upravičen do povrnitve 400 točk za stroške zastopanja na navedenem naroku. Tožena stranka je namreč že pred navedenim narokom delno pripoznala tožbeni zahtevek v znesku 3.941,28 EUR, zato bi moralo sodišče odmeriti stroške zastopanja na naroku od razlike do prisojenih 7.043,17 EUR, tj. le še od zneska 3.101,89 EUR. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

18. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015), tožniku namesto priglašenih 400 točk priznalo 300 točk za zastopanje na naroku. Sicer je stroške tožnika odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje OT, ugotovilo, da mu pripada 400 točk za tožbo, 300 točk za narok ter skladno z 11. členom OT 2 % za materialne stroške, kar skupaj znaša 714 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 327,73 EUR. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke, da je sodišče tožniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške njegovega pooblaščenca za pristop na narok. Glede na to, da je tožnik pooblastil odvetniško družbo v okrožju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, mu je pravilno v skladu z OT priznalo kilometrino na relaciji Krško - Kranj - Krško. Ob upoštevanju kilometrine 96,20 EUR, 22 % DDV in sodne takse v znesku 230,00 EUR, znašajo stroški tožnika 747,19 EUR, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

19. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP delno spremenilo sklep o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 747,19 EUR. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP ter 1. točko 365. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh (glede višine stroškov za zastopanje na naroku) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).