Jedro

Glede na jasno prehodno določbo 158. člena SZ, novega zakona ni mogoče uporabiti v sporih, ki so bili sproženi pred njegovo uveljavitvijo.

Ker stanovanjske potrebe nasprotne udeleženke niso večje od predlagateljevih, ker je predlagatelj lastnik kmetije, na kateri stoji hiša s spornim stanovanjem in ker je izkazal interes za izboljšanje razmer na svoji kmetiji, je prvo sodišče pravilno uporabilo materialnopravne določbe 17. člena ZSR v zvezi z 8. členom ZSR, ko je predlagatelja določilo za imetnika pravice uporabe stanovanja, v skladu z določbo četrtega odstavka 17. člena ZSR pa mu je tudi pravilno naložilo, da mora nasprotni udeleženki priskrbeti najpotrebnejše prostore.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je za imetnika pravice uporabe stanovanja v stanovanjski hiši Z. pri Ž. določilo predlagatelja in nasprotni udeleženki naložilo, da se iz tega stanovanja izseli v 15 dneh po tem, ko ji bo predlagatelj preskrbel najpotrebnejše prostore. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da se predlagateljev predlog zavrne ali pa sklepa druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvemu sodišču v nov postopek. Že prvo sodišče se je oprlo na napačne podatke, ko je ugotovilo, da pri nasprotni udeleženki ni večjih stanovanjskih potreb kot pri predlagatelju. Povzeto enako stališče v pritožbenem sklepu je skregano z logiko, dejanskimi razmerami in življenjsko resnico. Udeleženca sta bila poročena 24 let, nasprotna udeleženka najmanj toliko časa živi in dela v Z., sedaj nima kam iti in tudi ne možnosti priskrbeti drugo primerno stanovanje, saj nima rednih dohodkov, ampak le skromno preživnino. Stara je 68 let, predlagatelj pa je 9 let mlajši, je redno zaposlen, živi v L. Zmoten je zaključek, da naj bi njegova kmetija zanj predstavljala socialno varnost, saj oddaja zemljo v najem, ima pa redno službo. Vse te trditve so resnične, obe sodišči pa sta jih obrnili v škodo nasprotne udeleženke in napačno uporabili. Ker odločbi temeljita na neresničnih navedbah, gre za bistveno kršitev določb postopka. Nasprotna udeleženka meni, da so njene stanovanjske potrebe večje, ker nima drugega pribežališča in možnosti pridobiti kakršnegakoli stanovanja. Ni pravično, da se za take primere ne uporabljajo novejša pravila ustrezne zakonodaje, ki so za nasprotno udeleženko ugodnejša. Revizija še dodaja, da je zmotno stališče, da se razmere v času med prvim postopkom za določitev imetnika pravice uporabe in sedanjim postopkom niso spremenile, saj je nasprotna udeleženka sedaj starejša, nesposobna za delo in ima le skromno preživnino.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP; v nadaljevanju bodo procesne določbe citirane samo kot določbe ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu (določba 386. člena ZPP) izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če se v reviziji izrecno uveljavljajo.

Nasprotna udeleženka zatrjuje, da je prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ker sta nižji sodišči resnična dejstva obrnili njej v škodo oziroma ker temeljita na neresničnih trditvah, ki pa jih revizija ne konkretizira. Graja tudi zaključek, da stanovanjske potrebe nasprotne udeleženke niso večje od predlagateljevih in da se v času med dvema nepravdnima postopkoma razmere niso spremenile. Take revizijske trditve pa ne opredeljujejo bistvene kršitve določb postopka, temveč gre vsebinsko za grajanje dokaznih zaključkov in za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ("resnična" dejstva naj bi bila obrnjena nasprotni udeleženki v škodo).

Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti. Zato je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko podlago, ki jo vsebuje odločba sodišča druge stopnje neposredno in posredno, to je v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje. Ta dejanska podlaga pa je v obravnavani zadevi v dejanskih ugotovitvah, da sedanja nasprotna udeleženka že v nepravdnem postopku pod N 66/86 zato ni uspela s svojim takratnim predlogom, da se njo določi za imetnico pravice uporabe stanovanja, ker ni izkazala večjih stanovanjskih potreb, kot jih je imel njen razvezani mož, da to ni izkazano niti v sedanjem postopku, ker se razmere v vmesnem času niso spremenile, da je stanovanjska hiša, v kateri je sporno stanovanje, v sklopu kmetije, ki je predlagateljevo posebno premoženje, sama hiša pa je po neprerekanih trditvah nasprotne udeleženke skupno premoženje s še nepravnomočno določenim solastnim deležem obeh udeležencev in da je predlagatelj tudi izkazal interes izboljšati razmere na svojem posestvu. Revizija obstoj tega interesa sicer zanika, vendar s tem nedovoljeno posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko podlago.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu sodišča druge stopnje ni utemeljena. Novejše stanovanjske zakonodaje v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti že zaradi jasne prehodne določbe 158. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), po kateri se spori, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem zakonom. SZ je pričel veljati 19.10.1991, predlagatelj pa je predlog vložil že 7.5.1991. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da nasprotna udeleženka zmotno meni, da je novejša stanovanjska zakonodaja zanjo ugodnejša, saj ji po določbah 57. člena SZ, ki bi jih itak bilo mogoče uporabiti le za najemno in ne za lastniško stanovanje, ne bi šli niti najpotrebnejši prostori.

Pravna podlaga preizkusa izpodbijane odločbe so tako določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR). Po določbi drugega odstavka 8. člena ZSR je v primeru, ko se prejšnja zakonca nista mogla sporazumeti o pravici do uporabe lastniškega stanovanja, sodišče določilo enega izmed njiju za imetnika te pravice v enakem postopku, na enaki pravni podlagi in po enakih merilih, kakor so veljala pri odločanju o imetništvu stanovanjske pravice na družbenem stanovanju po razvezi. V nepravdnem postopku so se tako na podlagi določbe drugega odstavka 17. člena ZSR upoštevale stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki so skupaj z njima stanovali ter druge okoliščine primera.

Ker stanovanjske potrebe nasprotne udeleženke niso večje od predlagateljevih, ker je predlagatelj lastnik kmetije, na kateri stoji hiša s spornim stanovanjem in ker je izkazal interes za izboljšanje razmer na svoji kmetiji, je prvo sodišče pravilno uporabilo prej navedene materialnopravne določbe, ko je predlagatelja določilo za imetnika pravice uporabe stanovanja, v skladu z določbo četrtega odstavka 17. člena ZSR pa mu je tudi pravilno naložilo, da mora nasprotni udeleženki priskrbeti najpotrebnejše prostore. Zato je tudi sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je z izpodbijanim sklepom pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker nasprotna udeleženka svoje večje stanovanjske potrebe utemeljuje tudi z okoliščino, da nima kam iti in da nima nobene možnosti pridobiti kakršnokoli stanovanje, pa je le še opozoriti na določbo drugega stavka 158. člena SZ, po kateri se v primeru, ko je potrebno za izvršitev sodne odločbe priskrbeti drugo primerno stanovanje oziroma najpotrebnejše prostore, šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če se preskrbi ustrezno najemno stanovanje.

Uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno.