Jedro

Razlastitveni zavezanec mora, ko postavi zahtevek za odkup nepremičnin, ki presegajo predlagano razlastitev, utemeljiti tudi to, za kakšen namen uporablja nepremičnino oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti pojasniti, za kakšen namen jo namerava uporabljati, zaradi razlastitve pa bi bila ta gospodarska raba onemogočena.

Izrek

I. Tožbama se ugodi, 6 točka izreka odločbe Upravne enote Laško št. 352-5/2019-18 z dne 30. 12. 2019 in 6. točka izreka odločbe Upravne enote Laško št. 352-9/2019-28 z dne 28. 11. 2019 se v 6. točki izreka odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama stroške tega postopka v višini 939,40 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo št. 352-5/2019-18 z dne 30. 12. 2019 odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlasti nepremičnini parc. št. 1068/3 in 1069/3 obe k.o. ..., katerih solastnici sta prva tožnica do 1/3 in druga tožnica do 2/3 (1. točka izreka); da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na teh nepremičninah po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka); da sta razlastitveni zavezanki dolžni razlastitveni upravičenki predati nepremičnini bremen prosti (3. točka izreka); da se na nepremičninah po pravnomočnosti odločbe izvede izbris zaznambe razlastitvenega postopka in vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije (4. točka izreka); da bo o odmeri odškodnine za razlaščeni nepremičnini upravni organ odločal po pravnomočnosti odločbe (5. točka izreka) in da se zahtevek razlastitvenih zavezank za prevzem ostalih nepremičnin, ki niso navedene v 1. točki izreka te odločbe in niso bile vsebovane v zahtevi za razlastitev razlastitvene upravičenke, zavrne (6. točka izreka). Ugotavlja še, da posebni stroški niso nastali (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev nepremičnin, ki predstavljajo rekonstruiran (torej že zgrajen del) državne ceste R3-680/1223 Rimske Toplice – Jurklošter, razlastitveni zavezanki pa sta zahtevali odvzem lastninske pravice še na ostalih nepremičninah v izmeri 50.562 m2, ker naj bi izgubile gospodarsko korist. Opisuje, kako je tekel postopek in povzema navedbe strank. Ugotavlja, da nepremičnini parc. št. 1068/3 in 1069/3 k.o. ... v naravi predstavljata del državne ceste R3-680/1223 Rimske Toplice – Jurklošter, po kateri poteka cestni promet in je s tem javna korist izkazana, pravna podlaga za razlastitev pa je poleg določb 192 in 193. Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) tudi tretji odstavek 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). V zvezi z zahtevo razlastitvenih zavezank, da bi bilo treba razlastiti še preostale nepremičnine v skupni izmeri 50.562,00 m2, pa ugotavlja, da gre za nepremičnine, ki so bodisi stavbna, bodisi kmetijska zemljišča in so locirana vzdolž ceste ter tvorijo zaokroženo funkcionalno celoto, dostop do njih pa je v glavnem mogoč iz javne ceste. Zaradi razlastitve ne pride do cepitve strnjenega in funkcionalno zaokroženega kompleksa na dele, ki sami zase ne bi omogočali kmetovanja. Navajanja tožnika o nezmožnosti gradnje objektov zaradi bližine ceste so hipotetična in zato ni mogoče trditi, da z razlastitvijo izgubljajo gospodarski pomen. Predlagano dokazovanje z izvedenci zavrača, ker ne bi pripeljajo do drugačnih zaključkov, ampak bi zgolj bistveno povečalo stroške postopka in podaljšalo čas reševanja. Tudi izvedba ostalih dokaznih predlogov ne bi privedla do drugačnih zaključkov organa, saj je pri dokazovanju obsega razlaščenih nepremičnin najpomembnejše, da so odmero izvršili geodetski organi, tako da je obseg določen na predpisan način. Če bi se v prihodnosti izkazalo, da je bila razlastitev opravljena v premajhnem obsegu, pa lahko razlastitvena upravičenka v vsakem času uporabi institut razlastitve.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa in navaja, da je dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za prevzem ostalih nepremičnin na strani tožnic, ki pa svojih trditev nista izkazali v taki meri, da bi bila postavitev izvedencev smotrna. V dokumentaciji zadeve se nahajajo grafični prikazi parcel, orto foto posnetki in odločba GURS, s katero je bila v skladu z Zakonom o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) izvedena geodetska izmera predmetne ceste. Zato prvostopenjski organ utemeljeno ni sledil trditvi, da je na razlaščenih nepremičninah zgolj vozišče, preostali del javne ceste pa naj bi se nahajal na drugih zemljiščih. Iz navedenih listin tudi izhaja, da razlaščeni nepremičnini ležita vzdolž cestnega sveta, preostale nepremičnine pa še vedno tvorijo zaokroženo celoto, so pravilnih oblik in imajo pretežno dostop z javne ceste. Razlašča se zgolj 2,5 % zemljišča, tožnicama pa ostane še 50.562 m2, kar je zadostna površina za bivalne, obdelovalne in druge ekonomske namene.

4. Z odločbo št. 352-9/2019-28 z dne 28. 11. 2019 pa je prvostopenjski organ v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlastil nepremičnine parc. št. 11/2, 12/8, 13/2, 13/3 in 18/6 vse k.o. ..., katerih solastnica je do 1/3 prva tožnica in solastnica do 2/3 druga tožnica (1. točka izreka) ter prav tako kot s prvo navedeno odločbo še odločil, da se zahtevek razlastitvenih zavezank za prevzem ostalih nepremičnin, ki niso navedene v 1. točki izreka te odločbe in niso bile vsebovane v zahtevi za razlastitev razlastitvene upravičenke, zavrne (6. točka izreka). Svojo odločitev utemeljuje z enakimi razlogi kot v prvo navedeni odločbi. Tudi drugostopenjski organ, ki je pritožbo zavrnil, za svojo odločitev navaja enake razloge.

5. Tožnici se z izpodbijanima odločbama ne strinjata, pri čemer ne nasprotujeta razlastitvi, ampak menita, da bi morala razlastitvena upravičenka prevzeti tudi njune ostale nepremičnine na tem območju. V tožbah, vloženih zoper obe odločbi, navajata, da bi morala toženka formalno razlastiti vse tisto zemljišče, ki je de facto že razlaščeno za potrebe ceste, kot tudi vse tisto zemljišče, ki je bistveno degradirano zaradi nezmožnosti nadaljnjega uživanja. Tožnici sta ves čas postopka opozarjali, da cestno telo ne obsega zgolj asfaltiranega vozišča, ki ga je toženka razlastila, ampak tudi kolesarske steze, bankine, pločnike in naprave za odvodnjavanje ter brežine ceste. Pojasnili sta, da se ti deli ceste nahajajo tudi na delih ali na celotnih nepremičninah parc. št. 11/1, 11/3, *12, 12/7, 12/9, 12/10, 13/1, 18/2, 21/1, 1068/4, 1068/5, 1069/4, vse k.o. .... Kot dokaz sta predlagali ogled na kraju samem in postavitev izvedenca. Opozorili sta, da gre po 3. členu ZCes-1 za javno dobro s posebnimi in dodatnimi omejitvami rabe po 4. in 5. členu ZCes-1, tako da gradnja na stavbnih zemljiščih ni mogoča, na kmetijskih pa ni dovoljeno izvajati kmetijske dejavnosti. Toženka se do teh navedb sploh ni konkretno opredelila in predlaganih dokazov ni izvedla, češ da dokazovanje z izvedenci ne bi pripeljalo do drugačnih zaključkov. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je nezdružljiva s pravico do izjave.

6. Navajata, da sta v postopkih razlastitve zahtevali, da se razlasti tudi tisto zemljišče, ki izgublja sleherni gospodarski pomen. Gre za zemljišča, na katera sega območje preglednosti javne ceste, saj je v območju križišč (pregledno polje) in na notranji strani cestnih krivin (pregledna berma) prepovedano gojiti kakršnokoli vegetacijo ali postaviti objekte, naprave ali druge predmete, ki bi ovirali preglednost cest, križišča ali priključka. S tem sta utemeljili izgubljeni gospodarski pomen tega zemljišča, kot dokaz pa sta predlagali ogled in izvedenca projektantske stroke ali prometnega inženirstva ter izvedenca geodetske stroke. Toženka zaradi očitno nezakonite vnaprejšnje dokazne ocene tudi teh navedb ni preizkusila po vsebini in ni izvedla predlaganih dokazov. Sklicevanje na odločbo, ki je bila izdana na podlagi 14. člena ZCes-1 kot edino relevantno, je neupravičeno, saj se razlastitveni zavezanec glede na določbo četrtega odstavka tega člena v postopku parcelacije sploh ne more učinkovito izjaviti, hkrati pa mora imeti pravico, da se o obsegu razlastitve izjavi v razlastitvenem postopku.

7. Tožnici se ne strinjata s tem, da svojih trditev nista izkazali v taki meri, da bi bilo za organ in postopek smotrno, da se izvaja dokazovanje z izvedenci. Pravica do dokaza ni pogojena ali omejena s tem, da stranka izkaže zatrjevano dejstvo, če naj se dokaz izvaja, to bi bilo nezdružljivo z ustavnim varstvom pravice do izjave. Tudi razlogovanje, da naj bi tožnicama ostalo v lasti zemljišče v izmeri 50.562 m2, da so parcele pravilnih oblik in z možnostjo dostopa z javne ceste, ne pomeni, da lastninska pravica tožnic na delih zemljišča, kjer se nahajajo sestavine javne ceste in kamor sega območje preglednosti, ne bo povsem izvotljena in bo zato za tožnici izgubljen sleherni gospodarski pomen. Toženka bi morala to za vsako parcelo ugotavljati s pomočjo izvedenca. Pri tem tožnici ne zahtevata, da se razlasti vse preostalo zemljišče v izmeri 50.562 m2, ampak zgolj tisto, za katerega bo na podlagi mnenj izvedencev ugotovljeno, da lastninska pravica izgublja sleherni gospodarski pomen za tožnici. Predlagata, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

9. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanih zadevah je sporen obseg razlastitve. Tožnici sta v upravnem postopku trdili, da se cesta nahaja tudi na delih nepremičnin, ki niso bile razlaščene, poleg tega pa sta uveljavljali, da nekatere nepremičnine zaradi razlastitve nepremičnin iz 1. točke izreka (in nepremičnin, ki so v naravi cesta, pa niso bile razlaščene) izgubijo gospodarsko korist. Toženka meni, da so njune trditve preveč splošne in hipotetične, zato ni opravila ogleda in ni postavila izvedencev, da bi ugotavljali drugačen obseg zemljišča, ki ga je treba potrditvah tožnic še razlastiti oziroma odkupiti.

12. Toženka pravilno šteje, da se razlastitveni postopek vodi na zahtevo stranke in gre torej za t.i. predlagalni postopek. Prvi odstavek 199. člena ZUreP-2 namreč določa, da če razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev, s čimer se začne razlastitveni postopek. Tak, tj. predlagalni značaj, ima po presoji sodišča tudi zahteva iz 202. člena ZUreP-2, ki določa, da če razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na preostalem delu njegovih nepremičnin, lahko med razlastitvenim postopkom zahteva, da razlastitveni upravičenec odkupi tudi te nepremičnine (prvi odstavek). Razlastitveni zavezanec vloži zahtevo iz prejšnjega odstavka pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve. O zahtevi upravni organ odloči hkrati z odločitvijo o razlastitvi (drugi odstavek).

13. Predlagalni značaj postopka pomeni, da mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (prvi odstavek 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Trditveno breme za obstoj okoliščin, ki bi opravičevale odkup ostalih nepremičnin je torej na strani razlastitvenega zavezanca. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že zavzelo stališče v zadevi II Ips 106/2015. Čeprav se odločitev nanaša na ureditev, ki je veljala še po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), je po presoji sodišča to stališče o trditvenem bremenu razlastitvenega zavezanca še vedno relevantno, saj gre za primerljive pravne položaje. Po ZSZ je namreč razlastitveni zavezanec lahko zahteval razlastitev nepremičnin, katerih položaj se zaradi razlastitve bistveno poslabša. V obeh primerih gre torej za zahtevo razlastitvenega zavezanca, naj upravičenec prevzame tudi ostale nepremičnine, za katere sicer pogoji za razlastitev niso izkazani, ker se njihov položaj bistveno poslabša (24. člen ZSZ) oziroma ker izgubijo gospodarski pomen (202. člen ZUreP-2).

14. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi navedlo, da je treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega pa je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Ob takšnem izhodišču je štelo za pravilno stališče sodišč, da zgolj s trditvami, da na zemljiščih ni mogoča gradnja oziroma da so ta nezazidljiva, ne da bi bila hkrati zatrjevana (in nato z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana) možnost gradnje na teh zemljiščih, nasprotni udeleženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki mu ga nalaga drugi odstavek 24. člena ZSZ. Drugačno razumevanje citirane določbe, ki bi zajelo tudi vse, le hipotetično mogoče rabe zemljišča, bi po mnenju Vrhovnega sodišča pomenilo neupravičeno okoriščenje razlaščencev na račun razlastitvenega upravičenca.

15. Iz navedenega izhaja, da mora razlastitveni zavezanec, ko postavi zahtevek za odkup nepremičnin, ki presegajo predlagano razlastitev, utemeljiti tudi to, za kakšen namen uporablja nepremičnino oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti pojasniti, za kakšen namen jo namerava uporabljati, zaradi razlastitve pa bi bila ta gospodarska raba onemogočena.

16. Po vpogledu v upravni spis sodišče sodi, da tožnici pri uveljavljanju zahtevka po 202. členu ZUreP-2 nista zadostili trditvenemu bremenu, saj iz njunih vlog ne izhaja, kateremu gospodarskemu namenu vsaka od (delov) nepremičnin, ki naj bi zaradi razlastitve izgubile ta pomen, sploh služi oziroma kaj je na njiju (z zadostno stopnjo verjetnosti) načrtovano, vendar bo zaradi ceste onemogočeno. Zgolj na splošno navajata, da bo njuna lastninska pravica izvotljena, ker bodisi na delih, kjer je treba zagotavljati preglednost, ne bosta mogli gojiti vegetacije ali postavljati objektov, zaradi cepitve funkcionalno zaokroženega zemljišča pa ostalih nepremičnin ne bo mogoče uporabljati kot zaokroženo kmetijo. Pri tem ne pojasnita niti kje, tj. na katerih nepremičninah se nahajajo križišča in krivine, zaradi katerih obstoječa gospodarska raba oziroma verjetno načrtovana raba ne bi bila več mogoča. Navedenih relevantnih dejstev ne pojasnita niti v tožbi, ampak se sklicujeta zgolj na to, da bo raba v prihodnosti zaradi zahtev po preglednosti onemogočena. Glede na to se sodišče strinja s toženko, da dokaz z izvedencem v tem delu ni bil potreben, saj bi izvedeniško mnenje presegalo trditveno podlago tožnic. Po presoji sodišča pa dokaz informativne narave tudi v predlaganem upravnem postopku ni dovoljen.

17. Vendar sodišče ugotavlja, da iz dejstev, ki sta jih navajali tožnici, izhaja, da nista uveljavljali le zahtevka po 202. členu ZUreP-2, ampak tudi po četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko zahtevo za razlastitev poda tudi razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremični omejeno. Četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 torej ureja razlastitev nepremičnine, na kateri je že zgrajeno javno dobro, medtem ko 202. člen ZUreP-2 ureja položaj, v katerem mora razlastitveni zavezanec odkupiti nepremičnine, na katerih sicer niso zgrajeni objekti, ki so lahko predmet razlastitve.

18. To, da gre za dve povsem različni pravni podlagi, ki temeljita na različnih dejanskih okoliščinah, izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZUreP-21. Zakonodajalec je pri obrazložitvi 199. člena pojasnil, da določba daje možnost, da razlastitev zahteva tudi razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 147. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičnini omejeno. Pri predlogu 202. člena tega zakona pa je pojasnil, da je zaradi razlastitve možno, da za lastnika izgubi pomen tudi lastninska pravica na preostalem delu nepremičnin, zato mu zakon daje možnost, da od upravičenca zahteva odkup teh nepremičnin, o čemer (torej o zahtevi za odkup) organ odloči hkrati z odločbo o razlastitvi. Drži sicer, da sta tožnici v vlogi z dne 20. 5. 2019 izjavili, da njun zahtevek (v celoti) temelji na 202. členu ZUreP-2 in ne na četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2, vendar je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa in ne stranke.2

19. Glede na dejstva, ki jih tožnici navajata, bi zato toženka, če bi pravilno uporabila predpis, morala upoštevati, da tožnici uveljavljata tudi zahtevek po četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2. Ta sicer določa, da se zahteva lahko vloži, če razlastitveni upravičenec v 30 dneh od poziva na ureditev zemljiškoknjižnega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem. Vendar sodišče sodi, da mora razlastitveni zavezanec upravičenca pozvati na ureditev zemljiškoknjižnega stanja preden začne postopek le v primeru, če razlastitveni postopek sploh še ne teče. Če že teče na predlog razlastitvenega upravičenca in je očitno, da razlastitveni upravičenec ne zahteva razlastitve vseh nepremičnin oziroma delov, za katere razlastitveni zavezanec trdi, da je na njih že zgrajen objekt, ki je lahko predmet razlastitve, namreč ni razumnega razloga, da bi moral zavezanec še pisno in izven razlastitvenega postopka pozivati zavezanca na ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Ali je v vlogi, iz katere izhaja, da zavezanec zahteva razlastitev večjega obsega nepremičnin kot ga predlaga upravičenec, zaradi identifikacije nepremičnin, ki naj se razlastijo, potreben še poseben opis dejanskega stanja, izvleček iz prostorskega akta in seznam nepremičnin, je stvar vsakega posameznega postopka, pri čemer pa mora organ v primeru, če šteje, da je predlog razlastitvenega zavezanca, ker tega ne vsebuje, nepopoln, postopati po 67. členu ZUP3. Zato po presoji sodišča ni utemeljeno stališče prvostopenjskega organa, da lahko razlastitveni zavezanki uporabita institut razlastitve, če bi se v prihodnosti izkazalo, da je bila razlastitev opravljena v premajhnem obsegu. Zahtevek sta uveljavljali v istem postopku kot je razlastitev zahtevala razlastitvena upravičenka, kar je po presoji sodišča dopustno. Postopek je tudi v tem delu predlagalni, tožnici pa sta trditvenemu bremenu zadostili.

20. Toženka se je pri zavrnitvi zahteve tožnic, naj razlasti tudi vse površine zemljišča, na katere sega cesta (z elementi, ki jih zakon definira kot del ceste), sklicevala še na obvestilo GURS oziroma odločbo GURS št. 02112-54/2017-9 z dne 20. 10. 2017. Iz nje izhaja, da je bila na zahtevo Direkcije RS za infrastrukturo opravljena parcelacija po določbah 13. oziroma 14. člena ZCes-1, in da je odločba, s katero je bila odmerjena površina, razlaščena s 1. točko odločb, pravnomočna.

21. Po ustaljeni praksi naslovnega sodišča sta 13. in 14. člen ZCes-1 namenjena določitvi in označitvi meje ceste le v primeru, ko je ta v lasti upravljavca ceste. V primerih, ko cesta poteka po zasebnem zemljišču ali bo zaradi rekonstrukcije in razširitve ceste poseženo na zasebna zemljišča, pa določbi 13. in 14. člena ZCes-1 nista neposredno uporabni za uvedbo postopka parcelacije. Upravni organ lahko namreč v postopku razlastitve na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev, kar ureja 201. člen Zurep-1 (prej 101. člen ZUreP-1). Temu sledi tudi peti odstavek 48. člena ZEN, ki določa, da če se parcelacija izvaja zaradi razlastitve, uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije zahteva razlastitveni upravičenec, kar bi bila v obravnavani zadevi po uvedbi postopka razlastitve Republika Slovenija4. Na tako odločbo pa je razlastitveni zavezanec posledično vezan.

22. Toženka zato tej odločbi GURS zmotno pripisuje pomen pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja o obsegu ceste. Predhodno vprašanje, kaj vse predstavlja cesto, po kateri poteka promet, bi bilo pravnomočno rešeno le, če bi bila parcelacija opravljena kot pripravljalno dejanje med postopkom razlastitve po postopku iz 201. člena ZUreP-2. Ker ni bila, pa tožnici lahko uveljavljata ugovor, da predlog razlastitvene upravičenke, kateri je toženka sledila, zajema preozek pas ceste oziroma zahtevo, da je treba razlastiti še določene dele ostalih parcel tako, da bodo razlaščeni tudi nasipi, bankine in ostali deli ceste. Toženka bi se morala opredeliti do tega, ali zatrjevane površine upoštevaje veljavne predpise lahko predstavljajo del ceste. Če bi štela, da ob pravilni razlagi predpisov ti deli lahko predstavljajo njen del, pa bi morala upoštevati, da z znanjem o tem, kakšen je obseg ceste (kje se ti deli ceste nahajajo) ne razpolaga, zaradi česar bi morala izvesti predlagane dokaze, tj. ogled in dokazovanje z izvedenci, ki sta jih predlagali tožnici.

23. Glede na navedeno je toženka bistveno kršila pravila postopka, zmotno uporabila materialni predpis in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje. Iz navedenih razlogov je bilo treba tožbama na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugoditi. Ker je namreč toženka v 6. točki izreka izpodbijanih odločb o obeh zahtevkih, ki ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi, odločila kot o enem zahtevku, sodišče ni moglo zavrniti tožbe v delu, v katerem sta tožnici izpodbijali odločitev o zahtevku po 202. členu ZUreP-1, ampak je moralo tožbi ugoditi v celoti in zadevi v obsegu, v katerem je bilo odločeno v tej točki obeh odločb vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

24. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče še opozarja, da tožnici v dveh postopkih zoper istega razlastitvenega upravičenca uveljavljata istovrstna zahtevka, ki se nanašata na iste nepremičnine in s tem v zvezi na 4. točko prvega odstavka 129.člena ZUP, ki določa, da se zahteva zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. O dveh istovrstnih upravnih zadevah torej ne moreta teči dva postopka, zaradi česar sta tožnici večkrat (sicer neuspešno) predlagali združitev oziroma obravnavanje njunih zahtevkov v eni upravni zadevi (tj. enem spisu).

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnici v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi in tožnici je v postopku zastopal odvetnik, zato se jima priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 84,70 EUR, skupaj 469,70 EUR oziroma za obe tožbi 939,40 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Sodna taksa bo tožnicama vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Glej EVA: 2016-2550-0006, stran 206 in 207. 2 Glej E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, stran 167. 3 V obravnavani zadevi sta tožnici dejansko stanje v tem delu opisali, prav tako sta navedli seznam nepremičnin, na delu katerih naj bi se nahajali sestavni deli ceste. 4 Glej I U 860/2016, I U 857/2016, I U 1851/2016 in v njej navedene sodbe.