Jedro

Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti.

Odločilni nagib pri darilni pogodbi so bila pričakovanja pokojnega o skupnem življenju s toženko, ta nagib je bil tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo in je tako postal del pravne podlage pogodbe. Ker posla brez podlage ni, je obstoječ posel prenehal veljati, saj je zaradi pozneje nastalih okoliščin pogodbena podlaga odpadla. Ker je pogodba brez pogodbene kavze nična, je sodišče prve stopnje (tudi) tožbenemu zahtevku na ugotovitev njene ničnosti utemeljeno ugodilo. V posledici tega mora toženka prejeto vrniti. Ker je sodišče prve stopnje, kot rečeno, tudi ugotovilo, da je bil toženki nagib za darilo nedvomno znan, ona pa je v razmerje vstopila zaradi različnih ugodnosti (predvsem finančnih), je dolžna plačati tudi zamudne obresti od izročitve denarja.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se, kolikor se nanaša na VI. točko izreka, zavrže. II. V preostalem delu se pritožbi zoper sodbo delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od obeh glavnic tečejo od 30. 10. 2013 dalje (in ne od 22. 10. 2013 dalje), sicer se pritožba zavrne ter sodba in sklep potrdita.

III. Pritožba zoper dopolnilni sklep se zavrne in sklep potrdi.

IV. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 30. 3. 2018 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); ugotovilo, da je darilna pogodba, sklenjena med pokojnim A. A. in toženko, na podlagi katere je toženka od njega prejela oktobra 2013 20.000,00 EUR, nična (II. točka izreka); ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo februarja 2015 sklenila pokojni A. A. in toženka, na podlagi katere je toženka od pokojnega prejela 15.000,00 EUR, nična (III. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna prvi tožnici v 15. dneh plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2013 dalje do plačila in drugi tožnici prav tako 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2013 dalje do plačila (IV. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna prvi tožnici v 15 dneh plačati 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila in drugi tožnici prav tako 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila (V. točka izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR zavrnilo (VI. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožnicama v 15. dneh povrniti 6.571,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (VII. točka izreka).

2. Zoper odločbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Meni, da je sklep o spremembi tožbe nezakonit, ker ne vsebuje določne opredelitve datuma spremembe tožbe, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti. Na naroku dne 21. 12. 2017 je sodnica tožnici opozorila na (ne)sklepčnost tožbe, njuni pooblaščenki pa je na istem naroku nudila nedovoljeno pravno pomoč, z določnim usmerjanjem pooblaščenke na spremembo in konkretizacijo tožbenega zahtevka zaradi izvršljivosti sodne odločbe, s čimer je prekoračila pooblastilo materialno procesnega vodstva po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Na istem naroku sta tožnici, na poziv sodišča, med drugim postavili zahtevek, da je toženka dolžna tožnicama plačati znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer vsaki znesek 7.500,00 EUR. Pooblaščenka toženke je opozorila na nesklepčnost takega zahtevka1, vendar pooblaščenka tožnic na to ni reagirala. Pri postavitvi tega dela zahtevka ne gre za nobeno računsko pomoto, kot je to zapisalo sodišče. Sodišče je tako napačno popravilo tožbeni zahtevek v tem delu, pa tudi v delu teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnici sta od tega zneska zahtevali zakonske zamudne obresti od 22. 10. 2013 dalje, medtem ko je sodišče toženki naložilo plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje. Gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožnici sta pojasnili, da je pokojni A. A. 30. 10. 2013 s svojega računa dvignil 19.000,00 EUR in toženki še istega izročil navedeni znesek, povečan za 1.000,00 EUR. Pri tem tožnici nista določno zatrjevali in ne dokazali obstoja dodatnih 1.000,00 EUR, z morebitnim denarnim dvigom z računa pokojnega, niti nista določno izkazali, da je bil denar v višini 20.000,00 EUR toženki tudi dejansko izročen. Celotna sodna odločba temelji zgolj na konstruktu tožnic. S strani tožnic predlagani priči G. G. in Ž. Ž. imata osebni interes izpovedovati enoznačno, v korist uspešnosti sodnega postopka na strani tožnic. Tožnica je pričo Ž. Ž. obvestila o obstoju pravde, očitno z navodili o vsebini. S primerjavo izpovedbo tožnice in navedenih prič s priloženimi pisnimi izjavami tožnice in priče G. G., je oceniti, da gre za usklajene izpovedbe, v katerih ni prav nobenih odstopanj od prvotno zatrjevane zgodbe, ki sta jo zapisala prva tožnica in njen partner G. G., in je pomenljivo, da je priča Ž. Ž dve leti po smrti A. A. izpovedoval o dogodkih točno s takšno vsebino, kot se jo je v svoji pisni izjavi "spomnila" tožnica. Na naroku dne 19. 10. 2017 je sodnica priči Ž. Ž. postavljala sugestivna vprašanja. Praktično jo je vodila čez zgodbo s postavljanjem nedovoljenih trditev in ne vprašanj. Vsa vprašanja sodnice tej priči so že vsebovala odgovor. Verodostojnost izpovedbe te priče je potrebno ocenjevati tudi v luči pripadnosti družinskemu podjetju tožnic, v katerem je dolgoletno zaposlen. Ponovna dokazna ocena je potrebna tudi glede pisnih izjav prve tožnice in njenega partnerja G. G., iz katerih je več kot očitno razvidno, da ne gre za njuni ločeni pisni izjavi, neverodostojno pa je tudi njuno vztrajanje pri isti zgodbi tekom celotnega postopka. Tožnici sta zatrjevali obstoj dveh ločenih pravnih poslov, darilne pogodbe za izročitev 20.000,00 EUR ter pogodbe zaradi izročitve 15.000,00 EUR. Sodišče je mimo trditvene podlage in izvedenega dokaznega postopka, napačno ocenilo dejanski obstoj "pogodb". Glede na nedoločno časovno opredelitev obeh pravnih poslov (ki to sploh nista), je nepravilno ugodilo tožbenima zahtevkoma v II. in III. točki izreka, saj sta oba dela tožbenega zahtevka v nasprotju z (ne)določnimi navedbami tožnic. Tožnici sta zahtevali povrnitev pravdnih stroškov vsaki do 1/2, čemur izrek sodbe ne sledi. Gre tudi za neizvršljivost tega dela odločitve, saj so toženki pravdni stroški naloženi v plačilo v roku 15 dni, pri čemer ni določno navedeno, kdaj nastopi njena zamuda (ki ne more nastopiti pred prejemom pisnega odpravka sodne odločbe). Odločitev sodišča temelji na nedovoljenih dokazih. Kljub podanemu ugovoru prekluzije s strani toženke, se sodišče ni določno opredelilo do upoštevanja predlaganih dokaznih predlogov, tako da ni mogoče preveriti, ali je sodišče upoštevalo tudi tiste dokazne predloge, za katere je listinsko izkazano, da so v sodni spis dostavljeni šele na naroku konec leta 2017, torej prepozno. Iz točke 19 obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče kot pravočasnega upoštevalo izpis iz portala google+, ki ga je tožnica v sodni spis dostavila z vlogo z dne 13. 12. 2017, torej prepozno. Sodišče je tožbeni zahtevek na plačilo zavrnilo za 5.000,00 EUR, iz obrazložitve sodne odločbe pa ni razvidno, na kakšni pravni podlagi. Sodba je tudi v tem obsegu nezakonita, saj se je ne da preizkusiti. Nerazumljivo je vpletanje dejstva obstoja kazenskega postopka zoper toženko, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo na način ugotavljanja toženkine moralne spornosti, pri čemer dejstva, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja, ni mogoče opredeliti med nesporna dejstva med pravdnima strankama, pri čemer sodišče očitno namerno izpusti opravilno številko zadeve, izrek, datumsko opredelitev kazenske sodbe. Poleg tega je pogojna sodba že izbrisana iz kazenske evidence toženke, v posledici česar ji iz tega naslova ni mogoče naprtiti nobenih očitkov. Materialnopravna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, ni v zadostni meri opredeljena, zaradi česar toženka pravilnosti in zakonitosti sodbe niti ne more preizkusiti. Nasprotuje uporabi splošnih določb civilnega prava Obligacijskega zakonika (OZ) glede napak volje, dopustne podlage, nagiba, prav tako je nepravilno opredeljena določba 540. člena OZ, ki ne ureja darilne pogodbe, temveč preklic le-te zaradi hude nehvaležnosti. Trditvena podlaga tožnic in pravno odločilna dejstva v zadevi, ki jih sodišče povzema v točki 28 obrazložitve, predstavljajo nekorekten povzetek, sicer pa svojih trditev tožnici nista uspela izkazati. Toženka je pojasnila, da v času intimne partnerske zveze toženke s pokojnim A. A., tožnici nista vedeli za obstoj njune zveze, tako da nimata nobenega vedenja o tem, kako sta partnersko zvezo pričela, kdo je bil pobudnik, niti ne moreta zatrjevati, da ga je toženka načrtno omrežila. Nista uspeli ustrezno izkazati, da je bil pravi nagib toženke v navideznem izkazovanju naklonjenosti in pripadnosti zaradi pridobitve premoženjske koristi, pri čemer naj bi toženka A. A. obljubljala skupno življenje, dejansko pa z njim nikoli ni nameravala živeti. Šlo je za njuno samostojno odločitev, oba sta bila odrasla, o dejanski naravi zveze pa tožnici nimata prav nikakršne osebne zaznave. V posledici tega tudi sodišče ni imelo nobene podlage za gornje zaključke. Vse nepravilne zaključke glede obstoja nedopustne podlage za domnevna darila, sodišče gradi na domnevni izpovedi pokojnika na smrtni postelji, to je v času osebne in duševne krize, v katero zapade oseba v trenutku pred smrtjo. Sodišče ni ustrezno strokovno usposobljeno za zaključke v točki 39 obrazložitve, ko zavzema stališče glede domnevnega selekcioniranja poslanih SMS sporočil s toženkinega mobilnega telefona. Absurdne so ugotovite sodišča v točki 40 glede opustitev toženkinih ravnanj v odnosu do pokojnega A. A., saj v zvezi s tem ni nikakršne trditvene podlage tožnic, sodišče pa svojih zaključkov2, ustrezno ne pojasni. Ker tožnici nista zatrjevali in ne izkazali obdobja, v katerem se je pokojnemu začelo zdravstveno stanje slabšati, sodišče nima nobene podlage za ugotovitev, je bil pokojni v "tistem" (katerem?) obdobju že slabšega zdravstvenega stanja. Tožnici sta pred vložitvijo tožbe pripravili konstrukt (najeli celo detektiva), z oceno, da bodo toženko, ki je samohranilka, brez slovenskega državljanstva, z nizko izobrazbo, "stisnili v kot" in zahtevali plačilo tistega denarja, ki ji ga je v več kot enoletni partnerski zvezi namenil pokojni. Toženka sicer razume slovenski jezik, pogovorno pa uporablja tudi besede iz svojega jezika, pri čemer retorično nima visokih kapacitet, in je bila pri podaji svojih navedb na sodišču nekoliko nespretna. Takšno izražanje ji je v škodo štelo tudi sodišče, ki je njene navedbe ocenilo kot nekonsistentne in spreminjajoče. Zaradi nizke stopnje izobrazbe in posledično nezmožnosti razumevanja postopka, je v sodnem postopku doživljala izrazit stres, čeprav je bila zastopana po pooblaščenkah. Nekorektna je dokazna ocena sodišča, da ji ni mogoče slediti v njenih izpovedbah, čeprav je celoten čas postopka trdila, da je partnerska zveza med njo in pokojnim A. A. obstajala, da ji ni plačeval raznih stroškov zaradi njenega navideznega naklonjenega odnosa. Na izrazito nekorektno postopanje sodnice je pooblaščenka toženke opozorila že v pisni zahtevi za izločitev sodnice z dne 20. 12. 2017, ki naj se vpogleda, pa tudi na naroku 21. 12. 2017. Gre predvsem za nedovoljena, sugestivna vprašanja strankam in pričam. V nadaljevanju izpostavlja primere takšnih vprašanj na narokih 13. 9. 2017, 14. 12. 2017, 14. 11. 2017. Šlo je za načrtno ravnanje sodnice zaradi njene vnaprejšnje odločitve, da je toženka zakrivila izsiljevanje, da je prejela denar, ki je predmet tožbenega zahtevka. Toženka je svoji pooblaščenki tudi večkrat zaupala, da se je pri izvedbi sodnega postopka počutila ustrahovano s strani sodnice. Tako jo je na primer na vsakem naroku opozorila, da bo zoper njo, po uradni dolžnosti, podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve več kaznivih dejanj, zaradi česar se je toženka počutila nelagodno, potrto, ne zaradi slabe vesti, temveč zaradi neprimernega vedenja sodnice. Ta si je pri komunikaciji s toženko nadela ciničen nasmešek, si dopustila osebne žalitve in diskreditacijo toženke. Zato je v ponovnem sojenju potrebno zadevo dodeliti drugemu sodniku. Sicer pa toženki tudi ni bilo omogočeno, da o odločilnih okoliščinah konkretizirano izpove. Tako je sodnica z dokaznim sklepom na naroku z dne 20. 2. 2018, neupravičeno zavrnila predlog pooblaščenke toženke za njeno ponovno zaslišanje. Obrazložitev tega dokaznega sklepa je izrazito pravno nekorektna, ob sočasnem dejstvu dvakratnega zaslišanja priče G. G. o istih dejstvih. Drugo pričanje te priče je bilo dejansko namenjeno njegovemu soočenju s pričo P. P., za katerega pa sodišče ni imelo izkazanega vabila, v posledici česar tudi priča G. G. ne bi smela biti (ponovno) zaslišana. Sodnica na tem naroku pooblaščenki toženke ni dovolila postavljati vprašanj glede dejanske izročitve denarja na V. ter glede vsebine dogodka tega dne. Iz sodbe tudi izhaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog s soočenjem, čeprav na naroku takšen dokazni sklep ni bil sprejet. Popolnoma dokazno nepodprt je zaključek sodišča, da je pokojni kredit v višini 20.000,00 EUR najel prav z namenom podaritve tega zneska toženki (za nakup stanovanja v BiH). Tožnici nista z ničemer izkazali, da denarja ni porabil za osebne potrebe (predložili sta le bilance stanja podjetja X. za leta 2012 do 2014). Napačno je pristojen tek zakonskih zamudnih obresti za znesek 20.000,00 EUR od 22. 10. 2013, če je z listinami izkazano, da je pokojni šele 30. 10. 2013 dvignil 19.000,00 EUR, medtem ko dvig 1.000,00 EUR ni izkazan ne po višini ne po časovnici. Toženka je trdila in izkazala, da je kupnino za nakup stanovanja imela sama, izkazala je obstoj denarnih sredstev na bosanskem TRR v letu 2007. Izrazito nekorektne so ocene sodišča v točkah 76 in 77 obrazložitve, ko si je dovolilo moralno in človeško sporno dokazno oceno, kako je toženka denar "sfrčkala" v preteklih letih ter v posledici zagotovo ni prihranila domnevne kupnine. V odsotnosti trditvene podlage tožnic in izvedenega dokaznega postopka, sodišče ni imelo nobeno podlage za svoja prepričanja "da je pokojni toženki izročil denar za nakup stanovanja z namenom, da bi njuna zveza trajala in da bi skupaj živel z njo". Ne držijo ugotovitve, da je po pridobitvi sredstev razmerje s pokojnim prekinila, saj sta bila v partnerski zvezi še celo leto 2014 (pokojnega ni videla samo mesec dni, še vedno pa sta si dopisovala preko mobilnega telefona). V odnosu do pokojnega jo niso vodili nedopustni nagibi, nikoli ga ni z ničemer izsiljevala in finančno izkoriščala. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi bil v letu 2013, ko je toženka kupila stanovanje, pokojni zdravstveno šibek, da je zaključeval svoje življenjsko pot ter je bil zato ranljiv. V novembru 2013 pokojni ni imel zdravstvenih težav, zavržna in nesprejemljiva je osebna diskreditacija toženke. Toženka je priznala prejem 4.000,00 EUR od pokojnega, tožnicama pa ni uspelo dokazati, da ji je preko priče G. G. izročil 15.000,00 EUR. Dejansko stanje v zvezi z izročitvijo denarja v EUR je v celoti neugotovljeno, sodnica pa pooblaščenki toženke ni dopustila tovrstnih vprašanj na drugem zaslišanju priče G. G. Ta priča se ni določno izrekla o dejanski višini zneska, ki se je domnevno nahajal v veliki pisemski ovojnici banke, v kakšnih bankovcih je bil znesek. Ker je bil pokojni takrat zdravstveno že zelo šibak in ni mogel sam obiskati banke, tožnica tudi ni uspelo izkazati kdo in kje je denarni znesek dvignil, niti nista določno zatrjevali od kod pokojnemu takšen znesek. Nepravilni so zaključki sodišča, da je toženka, v prisotnosti priče G. G., 16. 2. 2018 od pokojnega zahtevala 25.000,00 EUR. Toženka je pojasnila, da je na vikend prišla na klic pokojnega, da je pogovor z njim opravila v sobi, pri čemer priča G. G. ni bil prisoten, zato ta o vsebini pogovora ne more izpovedovati. Priča P. P. pa je potrdila, da je G. G. toženki izročil 4.000,00 EUR kot pomoč pokojnega toženki, ker je ostala brez zaposlitve (s podpisom sporazumne odpovedi). Izvedeni dokazni postopek ne omogoča zaključkov iz točk 92 do 100 obrazložitve sodbe (ki jih pritožba povzame). Dejstvo je, da intimne fotografije ne obstajajo in da toženka na pokojnega, na njegovi smrtni postelji, ni naslavljala nobenih groženj ali zahtev v tej zvezi. Sodišče ni raziskalo dejanskega stanja v zvezi z obstojem fotografij ali posnetkov. Razlogi sodbe so tudi v nasprotju z vsebino zapisnika o pričanju priče G. G. je izpovedal, da je bil denar v kuverti in ne, da je denar dal v kuverto. Razlogi sodišča v točki 103 obrazložitve, nimajo nobene zveze z resnicoljubnostjo toženke. Bila je v intimnem razmerju s poročenim moškim in je realno pričakovati najmanj nelagodje, ko pride po smrti partnerja do soočenja z družinskimi člani. Razlogovanje sodišča v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja, je sprijeno. Toženka je na željo pokojnega sporazumno podala odpoved, ob tej priložnosti pa ji je pokojni izročil 4.000,00 EUR, z namenom, da si bo lahko v miru našla novo zaposlitev. Toženka ni smiselno potrdila izpovedi priče G. G. (točka 104 obrazložitve), drži le, da je potrdila, da ji je prav on izročil denar. Glede prepričljivosti priče P. P. glede višine izročenega denarja, je potrebno opozoriti na možnost vplivanja priče G. G. na to pričo, ki je v posledici deloval zmedeno, je pa kljub temu večkrat potrdil izročitev 4.000,00 EUR. V posledici je nepravilna in zmotna dokazna ocena sodišča v točki 108 obrazložitve, saj priči Ž. Ž. ni mogoče nakloniti vere na način, kot je zapisano. Bolezensko stanje pokojnega (ki je kmalu zatem umrl), dokazuje, da je bila potrtost, prizadetost, posledica njegovega zavedanja o tem, da bo kmalu umrl in ne, da je bilo takšno njegovo počutje odraz preteklih dogodkov s toženko. Obstoj posnetkov o katerih sodišče piše v točki 110 obrazložitve, temelji le na domnevah sodišča, dejansko stanje v zvezi s tem, ali je P. vedel za obstoj posnetkov in "je obljubil, da jih bo uničil", je dokazno nepodprto oziroma sodišče v zvezi s tem dejanskega stanja ni raziskalo. Gre za konstrukt brez primere. Napačna je tudi stroškovna odmera, pripravljalnih vlog od 3 to 10 ni mogoče opredeliti kot vsebinskih, gre le za kratke dopise sodišču. Neupravičeno je priznan tudi strošek poročila stranki v višini 50 točk, ki je zajet v drugi storitvi pooblaščenke, sicer pa je v sodbi priznan brez navedbe za katero poročilo (datumsko) gre.

3. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Z dopolnilnim sklepom z dne 27. 8. 2018 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnicama povrniti še 971,97 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Zoper sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo, zaradi nepravilne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Sklicuje se na pritožbene navedbe podane v vlogi z dne 24. 8. 2008 (v pritožbi zoper sodbo). Ker bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, je napačen tudi izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče naj vpogleda v pravdni spis in preveri katere stroške sta tožnici priglasili na naroku 20. 2. 2018, saj izpodbijani sklep vsebuje tudi priglašene stroške iz let 2015 do 2017, za katere pa toženka dvomi, da so bili priglašeni šele na tem naroku. Sodišče je priznalo stroške mimo odvetniške tarife, saj dopisov in pripravljalnih vlog ne bi smelo vrednotiti v višini 400 točk. 6. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

7. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 30. 3. 2018, je delno nedopustna, v manjšem delu utemeljena, sicer pa neutemeljena. Pritožba zoper sklep z dne 27. 8. 2018 je neutemeljena.

K pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 30. 3. 2018

8. Iz obrazložitve sklepa o dovolitvi spremembe tožbe je jasno, da je sodišče dopustilo spremembo tožbe uveljavljane z vlogo z dne 20. 12. 2017 (list. št. 315)3, ko sta tožnici primarno (prej podredno) uveljavljali ničnost darilne pogodbe na podlagi katere je pokojni A. A. toženki podaril 20.000,00 EUR (25. točka obrazložitve). Na glavni obravnavi dne 21. 12. 2017 sta tožbeni zahtevek na plačilo zneskov 20.000,00 EUR oziroma 15.000,00 EUR, vsaki do 1/2, spremenili tako, da sta zahtevali v prvem primeru plačilo vsaki zneska 10.000,00 EUR, v drugem pa plačilo vsaki zneska 7.500,00 EUR. V tem obsegu pa ni šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP).4 Res ju je na takšno spremembo "napeljalo" sodišče, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo, saj je bil tožbeni zahtevek v tem obsegu že prej določen in izvršljiv in "sprememba" ni šla na škodo toženke. V zvezi s plačilom 15.000,00 EUR, vsaki do 1/2, sta pri navedeni "spremembi" tožnici očitno pomotoma5 navedli, da zahtevata plačilo zneska 20.000,00 EUR, vsaki v višini 7.500,00 EUR.6 Ker pa sodišče odloča v mejah tožbenega zahtevka, je pravilno in zakonito odločalo v okviru tožbenega zahtevka na plačilo 20.000,00 EUR (in tožbeni zahtevek na plačilo 5.000,00 EUR zavrnilo).

9. Že v tožbi in nadalje, sta tožnici trdili, da je bil odločilni nagib sedaj pokojnega A. A. (očeta prve tožnice in moža druge tožnice), da je toženki podaril 20.000,00 EUR za nakup stanovanja, načrtovano skupno življenje s toženko v kupljenem stanovanju, do česar po krivdi toženke7 kasneje ni prišlo, zato je toženka prejeto dolžna vrniti. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožnic, tako ne držijo.

10. Toženka je dne 1. 11. 2013 kot prodajalka sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje v Občini N. v BiH, za kupnino 39.120,00 KM (konvertibilnih mark) oziroma 20.012,57 EUR (neprerekano). Tožnici kot rečeno trdita, da ji je denar za nakup podaril pokojni, toženka pa trdi, da je denar za nakup stanovanja pridobila s prodajo stanovanja v letu 2007, denar (80.000,00 KM) pa naj bi hranila doma in ga namenila za nakup novega stanovanja v letu 2013. 11. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnicama uspelo dokazati, da je denar toženki podaril pokojni, toženki pa tega ni uspelo izpodbiti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je povsem prepričljiva (glej predvsem točke 48 do 60 ter 78 do 80 obrazložitve). Da sta bila pokojni in toženka od poletja 2013 v intimnem odnosu, za pritožbeno sodišče ni sporno, kakor tudi ne8, da je pokojnik kmalu nato v veliki meri nase prevzel njene finančne obveznosti (plačeval položnice, kredit za osebno vozilo BMW, ji kupoval darila, jo vozil na izlete, počitnice …). Povsem prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi kreditno pogodbo dne 22. 10. 2013 za posojilo v višini 20.000,00 EUR, sklenil z namenom, da denar izroči/podari toženki za nakup stanovanja v BiH. Ugotovljeno je bilo, da je kreditno pogodbo sklenil kot fizična oseba in ne v imenu družb katerih lastnik je bil, izkazano je bilo, da nikoli prej ni najel posojila, tudi ne za potrebe svojih družb.9 Denar v višini 19.085,00 EUR mu je bil nakazan dne 22. 10. 2013, z računa pa ga je, v višini 19.000,00 EUR, dvignil dne 30. 10. 2013. Nato je s toženko odpotoval v BiH in bil dne 1. 11. 2013 prisoten pri nakupu stanovanja za kupnino 20.012,57 EUR. Glede na vse povedano je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je denar za nakup toženki izročil pokojni. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v to, da je šlo za znesek 20.000,00 EUR in da je 1.000,00 EUR dodal iz gotovine, ki jo je sicer imel pri sebi.10

12. Dokazno breme, da temu ni bilo, se je prevalilo na toženko, ki je skušala dokazati, da je imela za nakup stanovanja dovolj svojega, prihranjenega denarja. To pa ji ni uspelo in je dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v tem obsegu povsem prepričljiva (glej predvsem točke 62 do 77 obrazložitve). Ni ji uspelo izkazati niti tega koliko denarja je dobila od prodaje (trdila je, da 80.000,00 KM, česar ji nedvomno ni uspelo izkazati).11 Že trditve o hrambi prejetega denarja doma vse do leta 2013 in o tem, da je prav s tem denarjem poravnala kupnino za stanovanje v letu 2013, so bile povsem splošne in so ostale tudi nedokazane. Življenjska in nikakor ne "moralno in obče človeško sporna" je tudi dokazna ocena, da ni verjetno, da bi denar od prodanega stanovanja toženka hranila v višini 20.000,00 EUR vse do leta 2013, glede na to, da je bila velik del obdobja do leta 2013 (ko jo je zaposlil pokojni) brezposelna in je prejemala le socialno pomoč,12 skrbeti je morala tudi za mladoletno hčerko, in je nedvomno denar (tudi iz tega naslova) potrebovala za vsakdanje preživetje. Nikakor ni sodišče prve stopnje govorilo o "sfrčkanju" denarja, temveč, po povedanem, povsem korektno ocenilo, da ni verjeti, da bi denar od prejete kupnine ostal neporabljen (do višine 20.000,00 EUR).

13. Glede na to, da je ostalo povsem neizkazano tudi dejstvo, da je, četudi je denar v sporni višini res prihranila, z njim tudi plačala kupnino za v letu 2013 kupljeno stanovanje, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da sta tožnici z zadostno stopnjo prepričanja izkazali, da je denar za nakup stanovanja toženki podaril pokojni A. A. 14. Kot povedano sta tožnici trdili, da je bilo darilo dano z namenom, da bosta sedaj pokojni A. A. in toženka zaživela skupaj, kar se, po krivdi toženke, ni uresničilo. Sodišče prve stopnje je tudi v tem obsegu sledilo tožnicama in zaključilo, da A. A. toženki denarja ni dal "kar tako", temveč je v zameno pričakoval toženkino ljubezen in skupno življenje (v kupljenem stanovanju). Tudi v tem obsegu je dokazna ocena sodišča prve stopnje dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Dokazni postopek je pokazal, da se je A. A. v letu 2013 v toženko iskreno zaljubil,13 jo zaposlil v svoji firmi, v veliki meri prevzel njene finančne obveznosti, tudi v zvezi z njeno hčerko, obiskoval njene domače v BiH, jo vodil na izlete in dopust, tudi v svoj vikend na morju. Da je razmerje jemal zelo resno14, kažejo tudi dejstva, da je na obmorski vikend povabil poleg toženke tudi njenega brata z družino, kljub dejstvu, da so ga na vikendu obiskovali tudi domači - res se je oglasil zet G. G., da je toženka, kot je povedala sama, na vikendu na V.15 gostila svoje nečake, da se je na tem vikendu počutila povsem domače, tam imela zelenjavni vrt. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča A. A. razmerja ni štel zgolj za bežno avanturo, temveč za resno razmerje, ki bo preraslo tudi v skupno življenje. Dovolj dokazno prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da je prav s tem namenom toženki podaril denar za nakup stanovanja v BiH. Kot sodišče tudi utemeljeno ugotavlja, je toženka svojo trditev, da A. A. sploh ni želel živeti v BiH, zanikala tudi s svojo izpovedbo, da je želel odpreti podružnico svoje družbe v BiH¸ želel je postati prvi uvoznik ... za Bosno, in je glede na vse ugotovljeno, sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prav toženka in skupno življenje z njo v Bosni, razlog, da je tam iskal tudi posel. V to, da je bil toženki nagib A. A., za podaritev denarja za nakup stanovanja, jasen, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, čeprav je izpovedala, da vanj ni bila zaljubljena in da je bil namen druženja z njim le izkoristiti življenje kolikor se da.16

15. Takšna pričakovanja A. A. so torej predstavljala odločilen nagib za podaritev denarja, torej za sklenitev darilne pogodbe in je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da toženki denarja za nakup stanovanja ne bi podaril, če bi vedel, da z njim nima namena živeti. Njegova pričakovanja pa se niso uresničila. V januarju 2015 je prejel anonimno pismo, v katerem mu je bilo sporočeno, da toženka od njega želi le denar, da ga ne ljubi, da ljubi nekega C., da se ga bo po nakupu še lokala pod stanovanjem, ki ga je že kupil, znebila … Da bi (si) pismo napisal sam, toženka ni z ničemer izkazala. Njen prijatelj P. P., preko katerega naj bi si po njenih trditvah pismo poslal sam, tega ni potrdil. Pa tudi, če bi ga sam napisal, je logično razlogovanje sodišča prve stopnje, da je v tem času očitno nekako ugotovil, da je bila toženka do njega neiskrena in da ga je le izkoriščala. Tudi zaključek, da je s tem pismom oziroma z ugotovljenimi dejstvi soočil toženko, je logičen, da je potrdila, da z njim ni želela imeti resne zveze, pa sledi iz pričanja prve tožnice, ki je sicer nedvomno zainteresirana za ugoden izid tega postopka, pa vendar tudi pritožbeno sodišče v njeno izpovedbo ne dvomi. Potrjuje jo tudi dejstvo, da sta tožnici kmalu po smrti očeta (... 2015) najeli detektiva, da opravi različne poizvedbe v zvezi s toženko in pridobitvijo stanovanja v N. (poročilo z dne 30. 7. 2015, priloga A35), česar ne bi mogli storiti, če z zadevo ne bi bili seznanjeni. Da je v obdobju januar-februar 2015 A. A. ugotovil, da toženka z njim ne želi imeti resne zveze v smislu skupnega življenja in da je bil zaradi tega zelo potrt, je potrdil tudi njegov tesni sodelavec Ž. Ž., katerega izpovedbo tudi pritožbeno sodišče šteje za verodostojno kljub dejstvu, da je zaposlen v podjetju, ki ga sedaj vodi prva tožnica. Kot je, spet dovolj prepričljivo, ugotovilo sodišče prve stopnje, je po prejemu pisma in soočenju s toženko, A. A. spoznal, da so se njegova pričakovanja o skupnem življenju s toženko, izjalovila.17

16. Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena ZOR)18, je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (pravno mnenje občne seje VS SRS z dne 21. in 22. december 1987). Pravnemu mnenju sodna praksa še vedno ustaljeno sledi19, tako tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi.20 Odločilni nagib pri darilni pogodbi so torej bila pričakovanja A. A. o skupnem življenju s toženko, ta nagib je bil tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo in je tako postal del pravne podlage pogodbe. Ker posla brez podlage ni (prvi odstavek 39. člena OZ), je obstoječ posel prenehal veljati, saj je zaradi pozneje nastalih okoliščin pogodbena podlaga odpadla.21 Ker je pogodba brez pogodbene kavze nična22, je sodišče prve stopnje (tudi) tožbenemu zahtevku na ugotovitev njene ničnosti utemeljeno ugodilo.23 V posledici tega mora toženka prejeto vrniti (tretji odstavek 190. člena OZ). Ker je sodišče prve stopnje, kot rečeno, tudi ugotovilo, da je bil toženki nagib za darilo nedvomno znan, ona pa je v razmerje vstopila zaradi različnih ugodnosti (predvsem finančnih), je dolžna plačati tudi zamudne obresti od izročitve denarja (193. člen OZ), to je od 30. 10. 2013, ko je A. A. dvignil denar in ga, po ugotovitvah sodišča prve stopnje,24 izročil toženki. V tem obsegu je odločitev sodišča prve stopnje delno napačna, saj je priznalo zamudne obresti že od 22. 10. 2013, ko je bil znesek (iz naslova posojila) šele nakazan na tekoči račun pokojnega, kar je pritožbeno sodišče pri končni odločitvi upoštevalo.

17. Sodišče prve stopnje je darilno pogodbo v izreku dovolj določno označilo (darilna pogodba iz oktobra 2013), zato so pritožbene navedbe tudi v tej smeri neutemeljene, obema pravdnima strankama pa je tudi jasno, za katero darilno pogodbo oziroma darilo gre.

18. Tožnici sta tudi trdili, da je A. A. toženki v februarju 2015 izročil še 15.000,00 EUR, izključno zaradi groženj toženke, ki ga je izsiljevala z objavo njunih intimnih posnetkov.25 Ker izročitev denarja ni bila odraz njegove prave volje, je tudi ta pogodba nična, toženka pa je dolžna prejeto vrniti. Tudi temu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo. Tudi to odločitev pritožbeno sodišče sprejema. Temelji predvsem na izpovedbah prve tožnice, priče G. G. (partnerja prve tožnice) in njunih pisnih izjav ter priče Ž. Ž. (službenega kolege pokojnega), v povezavi s toženkinim predhodnim ravnanjem, v zvezi s katerim je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 15884/2012 (glej točko 29 obrazložitve in opombo 8), tako da ne drži pritožbena navedba, da sodišče sploh ni navedlo za katero kaznivo dejanje gre in ne opravilne številke zadeve. Da ni navedlo, da je šlo za pogojno obsodbo, pa za odločitev ni bistveno.

19. Kljub sorodstvenim in drugim razmerjem zaslišanih prič, pritožbeno sodišče dokazno oceno sprejema kot dovolj prepričljivo. Do zaključkov sodišča prve stopnje, da je A. A. prvi tožnici povedal za razmerje, za okoliščine kako je prišlo do podaritve zneska 20.000,00 EUR, kako je toženka reagirala, ko jo je seznanil z okoliščino, da ve iz katerega nagiba je ona vstopila in ostajala v razmerju, se je pritožbeno sodišče že opredelilo in jih sprejelo (točka 15 obrazložitve). Tudi ne dvomi, da ji je povedal tudi za izsiljevanje, saj ni verjeti, da bi si ona ali njen partner to dejstvo kar izmislila in onadva na ta način izsiljevala denar od toženke. Prva tožnica je, ko je bila zaslišana, res tudi izpovedala, da je imel pokojni pri sebi 25.000,00 EUR, na opozorilo sodišča pa pojasnila, da je šlo za 15.000,00 EUR, vendar je pri navedbi prvega zneska šlo za očitno pomoto, saj je pred tem pojasnila, da oče ni imel pri sebi 25.000,00 EUR, pa tudi sicer sta tožnici ves čas trdili, da je pokojni toženki izročil znesek 15.000,00 EUR, ker več, 25.000,00 EUR, kolikor je toženka zahtevala, ni imel pri sebi. V iskrenost izpovedbe Ž. Ž. tudi v tem obsegu, pritožbeno sodišče ne dvomi. Ta je izpovedal, da mu je pokojni v svoji stiski omenil, da naj bi toženka od njega zahtevala 15.000,00 EUR ali 20.000,00 EUR, v zameno za neobjavo intimnih fotografij, pri čemer je bilo očitno, da ga je to zelo prizadelo. Da je šlo za prizadetost zaradi toženkinega ravnanja in ne zaradi bolezni, pritožbeno sodišče ne dvomi.

20. Kot že povedano, tudi za pritožbeno sodišče ni verjetno, da bi si prva tožnica in njen partner kar izmislila zgodbo o izsiljevanju, zato pritožbeno sodišče ne dvomi tudi ne v izpovedbo priče G. G., da mu je pokojni povedal o izsiljevanju26 in da je bil dne 16. 2. 2015 prisoten, ko je pokojni toženki v posledici strahu zaradi takšne grožnje, izročil 15.000,00 EUR (ker več gotovine pri sebi ni imel). S tem ko je sodišče prve stopnje to pričo ponovno zaslišalo, ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka upoštevaje določbi 285. in 298. člena ZPP. Tudi sicer je G. G., ko je bil na naroku dne 14. 12. 2017 ponovno zaslišan, le potrdil svojo prvotno izpovedbo v zvezi z dogajanjem na vikendu na V. v februarju 2015. Drži torej, da je priča o dogajanju na vikendu izpovedala že ob prvem zaslišanju na naroku dne 14. 11. 2017, pri čemer je bila njegova izpovedba dovolj konkretna (da je tudi na njeni podlagi sodišče oblikovalo dokazno oceno), ko sta imeli toženka in njena pooblaščenka tudi vso možnost postaviti dodatna vprašanja tudi v tej smeri. Sicer pa se njegovemu ponovnemu zaslišanju toženka ni protivila in so ugovori v tej smeri tudi iz tega razloga prepozni in s tem neutemeljeni. Res je sodišče napačno zapisalo (točka 100 obrazložitve), da je priča dala denar v kuverto, čeprav je G. G. izpovedal, da je to storil pokojni (list. št. 253), kar pa na pravilnost odločitve ne more vplivati. Jasno je izpovedal tudi, da je šlo za 15.000,00 EUR gotovine (list. št. 252). Res je toženka izpovedala, da G. G. pri njenem pogovoru z A. A.27, ni bil prisoten, vendar je na sodišču, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Ob tem da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi v tej smeri – da je bolj verjeti priči kot toženki, sprejema. Glede na to, da je bil A. A. uspešen podjetnik in človek s precej premoženja, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je razpolagal z gotovino v višini 15.000,00 EUR. Navsezadnje tudi toženka trdi, da ji je dne 16. 2. 2015 izročil (le) 4.000,00 EUR in je torej z gotovino v večjih zneskih očitno razpolagal. Res ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka smiselno potrdila izpovedbo priče G. G. (da ji je A. A. le zaradi groženj z objavo intimnih posnetkov izročil 15.000,00 EUR), drži pa, da je potrdila prejem 4.000,00 EUR in dejstvo, da je podpisala odpoved delovnega razmerja, ki jo je na željo pokojnega, zapisala ta priča. 21. Kot rečeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre tudi v tem primeru bolj verjeti prvi tožnici ter pričama G. G. in Ž. Ž., kot toženki in priči P. P., pritožbeno sodišče kot dovolj prepričljivo sprejema. Sprejema torej zaključke sodišča prve stopnje, da je A. A. toženki dne 16. 2. 2015 na vikendu na V. izročil 15.000,00 EUR (in ne le 4.000,00 EUR) in to le zaradi groženj toženke z objavo njunih intimnih posnetkov. Ali so ti posnetki resnično obstajali ali ne, ni bistveno. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je A. A. očitno utemeljeno verjel, da obstajajo, glede na to, da je vedel tudi, da je bila toženka za podobno (kaznivo) dejanje že obsojena. Obstoj kazenske sodbe je bil med pravdnima strankama nesporen, zato ni bilo nobenega razloga, da tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ne vključi v svojo dokazno oceno, četudi je bila morda obsodba (pogojna) že izbrisana iz kazenske evidence.

22. A. A. je torej denar toženki izročil pod vplivom grožnje in to grožnje, ki očitno nasprotuje temeljnim ustavnim načelom in prisilnim predpisom28, torej zgolj zaradi strahu, ki jo je takšna grožnja povzročila. V posledici je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito takšen dogovor/pogodbo (izročitev denarja v zameno za neobjavo intimnih posnetkov), štelo za nično (86. člen OZ).29

23. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ). Toženka je torej dolžna prejeti denar vrniti in to z zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve, to je od 16. 2. 2015 (193. člen OZ). V tem obsegu sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnicama prisodilo manj (in ne več) od zahtevanega (očitno pomotoma sta na naroku dne 21. 12. 2017, od zneskov 7.500,00 EUR zahtevali zamudne obresti od 22. 10. 2013) in v tem obsegu toženka niti nima pravnega interesa za pritožbo.

24. Tudi v tem primeru za odločitev ni bistveno, da v izreku odločbe sodišče prve stopnje ni navedlo točnega datuma sklenitve dogovora/pogodbe (16. 2. 2015), za kateri dogovor (za toženko sicer sporen) gre, pa je pravdnima strankama tudi jasno.

25. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pristranskega vodenja postopka in postavljanja sugestivnih vprašanj s strani sodnice, pritožbeno sodišče opozarja, da je bila toženka oziroma njena (prejšnja) pooblaščenka dolžna morebitne kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (286.b člen ZPP). Uveljavljanje zatrjevanih kršitev na narokih dne 13. 9. 2017 in dne 14. 11. 2017, podanih (šele) v predlogu za izločitev sodnice z dne 21. 12. 2017 in v pritožbi, je tako prepozno, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih očitkov ni opredeljevalo, saj tudi ne gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2.30, 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 286.b člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Do pravočasno očitanih kršitev na narokih 14. 12. 2017 in 20. 2. 2018 pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da sta tako prva tožnica kot toženka podali svoji izpovedbi, obe pravdni stranki pa sta imeli tudi sami ali preko svojih pooblaščencev možnost postavljati vprašanja, zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo tudi zahtevo za ponovno zaslišanje toženke. Iz zapisnikov narokov z dne 13. 9. 2017 in 14. 11. 2017 pa tudi sicer ne izhaja, da bi stranki oziroma njuni pooblaščenci nanje podali kakršnekoli ugovore oziroma pripombe (124. člen ZPP).

26. Pritožbeno sodišče torej verjame, da je A. A. prvo tožnico in pričo G. G. z zadevo seznanil, zato je logično, da je njun (pismeni) zapis njegove izpovedbe podoben. Da bi priči G. G. in Ž. Ž. izpovedovali tako kot je tam zapisano in torej bili naučeni, kako naj pričata, kar bi pomenilo, da sta pred sodiščem lagali, iz podatkov spisa ne izhaja in v njuno verodostojnost tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Na naroku dne 21. 12. 2017 je pooblaščenka toženke predlagala izvedbo dokaza s soočenjem priče P. P. in G. G., kar je sodišče prve stopnje že na tem naroku zavrnilo (list. št. 328g spisa). Zato ne drži pritožbena navedba, da na naroku takšen dokazni sklep ni bil sprejet. Ali je toženka predložena SMS sporočila selekcionirala ali ne, ni bistveno. Nesporno je, da vseh sporočil ni predložila in torej dokaznemu bremenu v tem obsegu ni zadostila (samodejno brisanje sporočil bi lahko dokazala z ustreznim izvedencem). Da sta bila z A. A. več kot prijatelja, v postopku tudi s strani toženke ni bilo sporno, zato za odločitev ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi fotografija, ki jo je toženka objavila na portalu Google+31 dokazuje, da nista bila le prijatelja.

27. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo kolikor se nanaša na odločitev v točki VI izreka sodbe, zavrglo (352. člen ZPP), delno ji je ugodilo in sodbo v točki IV izreka spremenilo tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od glavnic 7.500,00 EUR tečejo od 30. 10. 2013 dalje (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo ter sklep in sodbo v preostalem delu potrdilo (2. točka 365. člena, 353. člen ZPP).

28. Ker je toženka s pritožbo uspela le v minimalnem obsegu, pritožbeno sodišče v odločitev glede pravdnih stroškov ni poseglo (tretji odstavek 154. člena ZPP). Toženka je dolžna tožnici v celoti povrniti pravdne stroške. Tudi njihova odmera je pravilna. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse pripravljalne vloge tožnic, to je vloge od 3 do 10, vsebinske vloge, na katere sta tožnici odgovarjali na vloge toženke, ne gre le za kratke dopise, temveč za vloge, ki imajo od 3 do 9 strani. 50 točk iz naslova poročila stranki pa ji je pravilno priznalo po 2. točki tarifne št. 39 ZOdvT in je s tem dovolj jasno za katero poročilo je sodišče stranki priznalo strošek.

29. Res sta tožnici zahtevali povrnitev stroškov vsaki do 1/2, ker pa imata skupno pooblaščenko, ni ovire, da je sodišče odločilo tako kot je. Takšna odločitev tudi ni v škodo toženke. Toženkina obveznost povrnitve pravdnih stroškov je nastala že s sodbo (in sklepom) z dne 30. 3. 2018. Za zapadlost in s tem za nastop zamude pa je bistveno, da je stranka s to svojo obveznostjo seznanjena, to pa je s prejemom odločbe sodišča prve stopnje. Prav ima tako pritožba, da toženkina zamuda ne more nastopiti pred prejemom pisnega odpravka sodne odločbe z dne 30. 3. 2018. Glede na splošno uveljavljeno sodno prakso v tej smeri, upoštevaje določbo drugega odstavka 299. člena OZ, tudi izrek o stroških kot je zapisan, ne dopušča nobenega dvoma – toženkina zamuda ni mogla nastopiti pred prejemom pisnega odpravka sodne odločbe.

K pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 27. 8. 2018

30. Po pregledu stroškovnika tožnic (list. št. 364) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi in sklepu z dne 30. 3. 2018 res ni odločilo o vseh priglašenih pravdnih stroških, in to o stroških kot so razvidni iz točke 8 obrazložitve, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje izdalo dopolnilni sklep (prvi odstavek 325. člena, četrti odstavek 326. člena ZPP). S pavšalno grajo odmere, pritožba ne more biti uspešna. Nobene ovire ni bilo, da toženka vpogleda spis in stroškovnik toženke ter pritožbo v zvezi z odmero konkretizira. Ker tudi s pritožbo zoper sodbo in sklep z dne 30. 3. 2018 toženka ni bila uspešna in se torej uspeh pravdnih strank v postopku ni spremenil, je pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

31. Ker toženka s pritožbama ni bila uspešna oziroma je s pritožbo zoper sodbo uspela le v minimalnem obsegu, stroški odgovora na obe pritožbi pa k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogli, je pritožbeno sodišče še odločilo, da pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Dvakrat 7.500,00 EUR je 15.000,00 EUR. 2 Da bi mu morala povedati, da vanj ni zaljubljena. 3 Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve očitno pomotoma navedlo, da gre za vlogo z dne 30. 12. 2017. 4 Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. 5 Kot to upravičeno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. 6 7.500,00 EUR + 7.500,00 EUR = 15.000,00 EUR. 7 Ki je želela pokojnega le finančno izkoristiti. 8 Ne glede na to ali se upošteva tovrstna dodatna dokumentacija, predložena na naroku konec leta 2017 ali ne. 9 Toženka je skušala dokazati, da je posojilo najel za potrebe družb oziroma pivnice (tudi v njegovi lasti). 10 Kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dvomiti, da je kot uspešen podjetnik tudi sicer razpolagal s precejšnjimi denarnimi sredstvi, tudi v gotovini. 11 Iz pogodbe izhaja, da je kupnina znašala 61.000,00 KM. 12 Da je delala "na črno" ni z ničemer izkazala. 13 Star 67 let, toženka pa 39. 14 Kljub temu, da je bil poročen, vendar od žene precej odtujen, navezan predvsem na hčerko - prvo tožnico. 15 Sicer v lasti prve tožnice. 16 Da je njuno razmerje sedaj pokojni doživljal drugače, veliko bolj resno, sta tožnici, kot rečeno, dovolj prepričljivo izkazali. 17 Kar potrjuje tudi dejstvo, da ji v februarju 2015 ni (več) odgovarjal na SMS sporočila, da je na njih odgovarjal s telefonskimi klici, pa toženka ni z ničemer izkazala. 18 Sedaj 39. člen OZ. 19 Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 425/93, II Ips 611/2000, II Ips 854/2006, II Ips 295/2014, II Ips 192/2015; odločbi VSK Cp 602/2008, VSL II Cp 2811/2015. 20 Kljub nekaterim pomislekom pravne teorije. 21 Primerjaj VS RS II Ips 854/2006. 22 Kavza pogodbe lahko tudi pozneje odpade, kar povzroči naknadno ničnost pogodbe, ne glede na to ali gre za odplačen ali neodplačen posel (VS RS II Ips 192/2015). 23 Čeprav bi to lahko ugotovilo tudi v okviru rešitve predhodnega vprašanja le v obrazložitvi. 24 Ki je ugotovilo ničnost darilne pogodbe sklenjene v oktobru 2013 (darilna pogodba pa je nastala z izročitvijo darila). 25 Njune spolne odnose naj bi skrivaj snemala. 26 Plačila 25.000,00 EUR v zameno za neobjavo intimnih posnetkov. 27 Ko naj bi govorila le o sporazumni odpovedi delovnega razmerja in o izplačilu zneska 4.000,00 EUR, ki ji ga je A. sam ponudil kot odpravnino. 28 Grožnje z javno objavo na skrivaj posnetih intimnih posnetkov. 29 Odločbe VS RS II Ips 281/2017, II Ips 94/2016, II Ips 894/93, II Ips 142/2015. 30 Zahteva za izločitev sodnice je bila zavrnjena, zoper to odločitev pa se toženka v končni pritožbi posebej ne pritožuje. 31 Hiše in osebnega vozila znamke Mercedes pokojnega A. A.