Jedro

Napaka, ki jo je vročevalec napravil pri izpolnjevanju vročilnice, ni bistvena, ker je bilo na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovljeno, kdaj je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena. Tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi bi zato morala vložiti v nadaljnjih tridesetih dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje po pogodbi z dne 1.9.1998 ni prenehalo s 5.7.2003 in da še traja, vrnitev na delo ter plačilo nadomestila plače, regresa, jubilejne nagrade z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, tako da bo sodišče o zadevi samo odločilo in ugodilo tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno, da zadevo vrne v ponovno vsebinsko odločanje sodišču prve stopnje, s tem da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev. Trditev, da naj bi bilo nesporno, da je stranka vložila tožbo prepozno, ne drži, saj je sodišče prve stopnje že prej dvakrat odločilo enako in sta bila sklepa razveljavljena zaradi pritožbe tožeče stranke. Sklicevanje izpodbijanega sklepa na izpoved pomočnika sodnega izvršitelja P.L. in navedba, da naj bi bila njegova izpoved celo zelo prepričljiva, ne drži. Priča je navajala, da je tožnici kar trikrat poskušala vročiti pisanje s strani naročnika P.L., to je 29.4.2003, 22.5.2003 in 3.6.2003, vendar v spisu ni bilo podatkov o prvih dveh vročitvah in se glede tega ni dalo ničesar preveriti. Do takrat s temi podatki nihče od udeleženih v tem postopku ni vedel ničesar. Čeprav to ni bilo predmet tega postopka, je sodišče vse zapisovalo, očitno zato, ker bi to lahko šlo tožnici v škodo in v korist toženi stranki. Isto velja za fotografije, sprintane z računalnika 6.11.2006, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokaz, čeprav so določila ZPP o možnosti predlaganja novih dokazov zelo jasna. Tega dokaza ni bilo v spisu niti ob zaslišanju sodnega izvršitelja 11.10.2005, čeprav so bile fotografije v njegovem računalniku. P.L. je tudi povedal, da naj bi vročilnico z datumom in uro vedno izpolnil na mestu, kjer želi vročiti pisanje, kar za sporno vročitev očitno ni res, saj je priča tudi sama ugotovila, da je bilo napačno označeno na vročilnici, kot da je bilo pisanje puščeno v stanovanju. Priča je tudi trdila, da je bila tožnica vedno slikana na istem mestu, to je v pisarni kjer dela, ter da se pisarna nahaja v samem skladišču. Ko pa ji je bila pokazana fotografija, iz katere izhaja, da ne gre za skladišče, temveč za pisarno z računalnikom in pisalno mizo, je odgovorila, da je to ista pisarna, sodišče pa je to sprejelo kot zelo prepričljivo, dokaza z ogledom kraja pa ni izvedlo, čeprav bi se šele s tem lahko razčistilo, ali je bila in kje je bila vročena ta pošiljka. Povsem neutemeljeno je sklicevanje izpodbijanega sklepa na tožničino izpoved kot na dokaz o prepozni vložitvi tožbe. Tožnica je navedla, da je, ko jo je moški (priča L.) slikal, odšla za njim, da bi preverila registrsko številko avtomobila, kar pomeni, da se ji ta oseba ni predstavila tako, kot bi se morala. Sodišče prve stopnje očitno ni imelo interesa, da se dejansko stanje pravilno ugotovi. Več kot jasno je, da je izvršitelj opravil nezakonito vročitev, ker se je toženi stranki očitno zelo mudilo, s takšno vročitvijo pa se je nameravalo zavesti tožnico, da bi se ji rok za tožbo iztekel, saj razlogov za zakonito odpoved ni bilo. Tekom obravnave se ni dalo dobiti podatkov o načinu in datumu vročitve te pošiljke izvršitelju, čeprav je bil ta dokazni predlog pravočasno predlagan, niti ni bilo teh vprašanj mogoče postaviti sodnemu izvršitelju, češ da so „neumna“, pa tudi sodišče jih ni hotelo zapisati v zapisnik, čeprav so relevantna za pravilno rešitev te zadeve.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, saj meni, da je priča P.L. prepričljivo izpovedala, kako je potekalo vročanje in je to tudi ustrezno dokumentirala. Priča je izpovedala, da se je oglasila na domačem naslovu tožnice in nato, ker ni bilo nobenega doma, odšla na tožničino delovno mesto, kjer je tožnici povedala, kaj se ji vroča, ona pa se je smejala. Tožnica je vedela, kaj se ji vroča in pošiljke zavestno ni želela sprejeti, na kar kaže njen komentar, podan pomočniku sodnega izvršitelja, da ne bo izgubila službe. Vročitev je bila opravljena na njenem delovnem mestu, fotografij pa niti ni bilo treba pokazati in se izpodbijana sodba na takšen prepozen dokaz tudi ni sklicevala, kot neutemeljeno in brezpredmetno navaja pritožba. Pritožbena navedba, da je potrebno opraviti ogled, je namenjena zavlačevanju, saj je tožnica na vseh fotografijah prepoznala tudi svoje delovno mesto. Neresne pa so tudi pritožbene navedbe, da je izvršitelj želel tožnico zavesti, da zamudi rok za pritožbo. Tožnica bi lahko pisanje sprejela in podpisala vročilnico, kar pa se ni zgodilo, če pa je ignorirala vsa dejanja vročitelja, mora zaradi tega nositi tudi posledice za svoja ravnanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče ustrezno dopolnilo dokazni postopek in razčistilo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 1528/2005 z dne 28.3.2006). Zaslišalo je osebo, ki je tožnici neposredno vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je pomočnika sodnega izvršitelja P.L., ter svojo odločitev oprlo zlasti na izpoved te priče. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje izpoved te priče za prepričljivo in ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Res je sicer, da je pri izpolnjevanju obrazca št. 2 oz. vročilnice (priloga B/4) pomočnik sodnega izvršitelja P.L. napravil napako, ker je označil, da naj bi bila vročitev opravljena oz. pisanje puščeno v stanovanju. Ker pa je P.L. sicer prepričljivo izpovedal, kako in kje je vročitev pisanja opravil, ta napaka pri izpolnjevanju obrazca ne more biti odločilna. Izpoved priče P.L. o tem, da naj bi tožnici pisanje tožene stranke skušal vročiti trikrat, in sicer 29.4.2003, 22.5.2003 in 3.6.2003, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v razlogih sodbe, se očitno ne nanaša le na vročanje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je bila vložena tožba v tem individualnem delovnem sporu, ampak tudi na vročanje drugih pisanj tožene stranke (opozorilo, vabilo ...). Stališče pritožbe, da naj bi bila tožena stranka glede dokaza z vpogledom v fotografije o vročitvi prekludirana v smislu določb 286. člena ZPP, je pravilno, vendar ta okoliščina na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ne vpliva, saj je potek vročanja in pravilnost vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljena na podlagi izpovedi priče P.L. in listin v spisu. Fotografije, ki jih je sodišče prve stopnje sicer res upoštevalo kot dokaz, čeprav so bile predložene sodišču šele v letu 2006, same po sebi ne dokazujejo pravilnosti vročitve. Zato je ne glede na navedeno, ob upoštevanju vseh drugih pravočasno predlaganih dokazov, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici opravljena dne 3.6.2003 v skladu z določbami 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) oz. 139. in 144. člena ZPP. Ker je bila tožba vložena šele 4.8.2003, je bila vložena prepozno, to je po izteku v 3. odstavku 204. člena ZDR določenega 30 dnevnega prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrglo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ni bil potreben, poleg tega pa gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem tožena stranka kot delodajalec v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.