Jedro

Tožena stranka dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni pozvala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Tožena stranka ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi bil lahko zaščiten. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine. Tožena stranka bo ponovno morala ugotavljati, ali bi Iran ali Afganistan lahko predstavljal tožnikovo izvorno državo.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-464/2015/13 (1312-12) z dne 9. 2. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi strani v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite in odločila, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 12. 2019, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa. V odločbi je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ne izpolnjuje pa pogojev za priznanje statusa begunca.

2. Tožnik trdi, da je A.A., rojen ... 2001, državljan Islamske republike Afganistan in je Islamsko republiko Iran zapustil pred približno enim mesecem. Tožnik ni priložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, sprva je spreminjal podatke glede datuma rojstva, nato pa je tožena stranka po tem, ko je tožnik poklical starše, ki sta povedala, da je star 14 let, upoštevala tudi izgled tožnika ter v dvomu in do dokaza o nasprotnem sprejela, da je tožnik rojen 31. 12. 2001. Tožnik je povedal, da sta njegova starša zbežala iz Afganistana tako zaradi vojne kot tudi zaradi preganjanja zaradi svoje narodnosti (Hazara) s strani Talibanov, ki posiljujejo in ubijajo nedolžne ljudi. V Iranu kot državljan Afganistana ne more dobiti nobenih uradnih dokumentov, saj državljani Afganistana v Iranu niso zaželeni, in zaradi tega tudi ne more obiskovati šole. V primeru, da bi jih ujela iranska policija brez dokumentov, se jim lahko zgodi dvoje, in sicer jih lahko iz Irana deportirajo nazaj v Afganistan, kjer bi bili v nevarnosti zaradi Talibanov, poleg tega pa so v Afganistanu nezaželeni tako zaradi svoje hazarske pripadnosti, kot tudi zaradi ilegalnega odhoda iz države, ker jih sedaj tretirajo kot izdajalce, po drugi strani, pa je v Iranu lahko vpoklican v vojsko, ker njihov režim zbira vojake tako, da prisili državljane Afganistana, ki v Iranu bivajo ilegalno in dopolnijo 18 let, da se borijo v Siriji. Prav zaradi strahu pred „vpoklicem“ je tožnikov oče tožnika poslal v Evropo.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da s tem, ko tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da mu je v Iranu težko, ker je Afganistanec, saj mu iranske oblasti ne dovolijo izobraževanja, ob tem pa živijo v nenehnem strahu, da jih bodo vrnili v Afganistan, uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je izvorna država tožnika Afganistan, kljub temu, da je celotno svoje življenje živel v Iranu, kamor se je preselila njegova družina takoj po njegovem rojstvu. V zvezi s preganjanjem zaradi hazarske narodnosti v Afganistanu je tožena stranka zaključila, da to ne predstavlja ovire za tožnikovo preselitev v Kabul, kamor bi prišel z letalom. V Kabulu je namreč zastopanih več etničnih skupin, pri čemer nobena ne prevladuje, ob tem pa obstajajo predeli, kjer skoraj izključno živi hazarsko prebivalstvo, vendar je v teh delih problematičen dostop do vode in elektrike, v Dasht-i Barchi pa imajo Hazari razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva. Poleg tega iz pridobljenih informacij izhaja, da Hazari trenutno niso podvrženi nobenemu večjemu tveganju za nasilje kot ostale etnične skupine v Afganistanu. Tožena stranka je preverila tudi tožnikove trditve, da naj bi Talibani pripadnikom Hazarov na kruti način sekali glave in počeli druga grozodejstva, pri čemer je ugotovila, da so varnostne razmere v Kabulu relativno dobre in stabilne, čeprav tudi tam občasno prihaja do večjih ali manjših incidentov, pri katerih pa ne gre za nediskriminatorno nasilje nad civilisti, ampak so tarče politiki, vladni uradniki in vojaški konvoji, vendar občasno pa vseeno prihaja do žrtev med običajnimi civilisti, ki niso bili tarče napadov. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

4. Tožena stranka je ugotovila, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez podpore staršev (saj v Kabulu nima ne sorodnikov in ne prijateljev, zato ne more računati na nobeno podporo), ob morebitni vrnitvi v izvorno državo v mesto Kabul ali v kakšen drug kraj, do katerega bi lahko varno prišel, izpostavljen tako težavam pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb (prenočišče in hrana) kot tudi, da bi bil lahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah ipd. Iz pridobljenih informacij tožene stranke izhaja, da država, navkljub pozitivnim poskusom in določenemu napredku v smeri boljšega varovanja pravic otrok, tožnika v tem trenutku pred takimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščiti. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da bi bil tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), zato mu je podelila status subsidiarne zaščite.

5. Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi le v delu, kjer tožniku ni bil priznan status begunca ter v celoti sprejema izpodbijano odločbo v delu, kjer je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita. V tožbi in pripravljalni vlogi tožnik uveljavlja tožbene ugovore kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da se odločbe na določenih mestih ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se presojajo v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa begunca. Meni, da tožena stranka ni prepoznala njegovih trditev kot dejanje preganjanja zaradi rase ali etnične pripadnosti oziroma veroizpovedi, zato njegove prošnje sploh ni obravnavala v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZMZ v zvezi z 27. členom ZMZ. Tožena stranka ni v celoti raziskala, da je bil tožnik prav zaradi svoje etnične pripadnosti prisiljen zapustiti svojo državo že kot otrok, skupaj s svojimi starši. Poleg tega pa tudi ni razčiščeno dejansko stanje glede tega, ali je Afganistan sposoben zaščiti hazarsko etnično manjšino. Nadalje tožnik meni, da je tožena stranka v celoti zanemarila njegove osebne okoliščine, najpomembneje to, da v Afganistanu ni nikoli zares živel in tako ne pozna dejanske situacije in izzivov, ki jih lahko zanj predstavlja vrnitev v izvorno državo – okolje je zanj tako v celoti nepoznano in nevarno. Dodatno pa bi tožena stranka morala tudi upoštevati navedbe v zvezi s preganjanjem, ki jih je podal njegov bratranec Ehsan Nabidaze, saj je to pomembno tako za popolno ugotovitev dejanskega stanja kot za pravilno uporabo temeljnega načela največje otrokove koristi, ki ga predvideva 16. člen ZMZ. Tožnik je vse svoje tožbene novote opravičil s tem, da teh trditev ni podal prej, ker ni imel možnosti, da bi govoril s starši, hkrati pa se ni zavedal, da je to tako pomembno.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca z dne 11. 12. 2015 ter mu priznala status subsidiarne zaščite. Slednjemu tožnik ne nasprotuje, zato se sodišče ne spušča v razloge, ki so toženo stranko vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. Med strankama ni sporno, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, sporni pa za tožnika ostajajo razlogi, zaradi katerih mu ni bil priznan status begunca.

9. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je prvič s sodbo I U 345/2016-8 z dne 26. 4. 2016 ugodilo tožbi in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca in je zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Navedlo je, da je tožena stranka v upravnem postopku prezrla načelo največje otrokove koristi, zaradi česar ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, obenem pa se ni niti opredelila niti ni obravnavala vseh dejanj preganjanja, ki jih je zatrjeval tožnik. Poleg vsega tega pa je tudi selektivno povzemala in izbirala informacije o izvorni državi, brez da bi jih tudi prevedla v slovenski jezik. Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, zaradi nejasnega in nerazumljivega izreka. Pritožbeni razlogi, v okviru katerih je Vrhovno sodišče izdalo sklep opr. št. I Up 165/2016, se niso nanašali na presojo sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbe.

10. Sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita zaradi razlogov, ki so bili že navedeni v sodbi opr. št. I U 345/2016-8 z dne 26. 4. 2016, zato jih v nadaljevanju navaja ponovno. Hkrati pa sodišče sledi stališču Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 glede oblikovanja izreka.

11. Utemeljeno je grajanje tožbe, da je tožena stranka v obravnavanem primeru prezrla načelo največje otrokove koristi, kot ga predvideva 1. alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ, s čimer pri izdaji izpodbijane odločbe materialni predpis ni bil uporabljen, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V zvezi s samo vsebino tega pravnega načela se sodišče opira na razlago tega načela v zadevi Upravnega sodišča I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 (odstavek 47-54), in sicer je za obravnavani spor pomembno, da upoštevanje načela varovanja največje otrokove koristi ne pomeni samo „da je tožena stranka „postopek prilagodila prosilčevi starosti“ in da so mu bila „zastavljena kratka in enostavna vprašanja“, da je organ „upošteval prosilčevo mladost ter možnost, da o ključnih dogodkih res ni bil seznanjen“ ter da je naloga zakonitega zastopnika in PIC, da „skrbita za najboljše interese otroka in da varujeta njegove pravice v postopku priznanja mednarodne zaščite“, temveč je to zgolj „nujni element“ v postopku razčiščevanja dejanskega stanja v smislu šestega odstavka 47. člena ZMZ in tretjega odstavka 16. člena ZMZ. Načelo varovanja največje koristi otroka ima lahko pomen tudi v procesu ocenjevanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja. Glede ugotavljanja dejanskega stanja v postopkih mednarodne zaščite je Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 sprejelo stališče, da „mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“ (odstavek 18). Ker velja ta obveznost tožene stranke v splošnih postopkih mednarodne zaščite, mora njena obveznost še toliko bolj veljati v zadevah, ko je prosilec mladoletnik in je treba spoštovati načelo največje otrokove koristi.

12. Ob vsem tem pa je potrebno upoštevati tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(1), kjer v odstavkih 65. in 73 navajajo, da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika in da bi morala biti v veljavi bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca.

13. Tožena stranka pa dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni povezala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Iz določila 2. alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ tudi izhaja, da mora tožena stranka v postopku o mednarodni zaščiti čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, kar pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, pa bi moralo biti. S tem v zvezi je Upravno sodišče v zadevi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 navedlo, da bi bilo za tožnika zelo koristno, da bi organ prve stopnje storil „vse, kar je v njegovi moči, da bi tožniku pomagal navezati stik s starši, vendar pa obveznost poskusiti vzpostaviti stik s starši mladoletnega prosilca na strani tožene stranke obstaja ne glede na pomoč prosilca“. Enako velja v obravnavanem primeru.

14. V luči načela največje otrokove koristi je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi bil lahko zaščiten. Tožena stranka je tožniku določila rok, v katerem naj bi predložil osebni dokument, iz katerega bi izhajalo njegovo državljanstvo, vendar kot že izpostavljeno zgoraj, iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka začela postopek iskanja tožnikovih staršev ali njegovih sorodnikov, niti ni poskušala stopiti v stik s tožnikovimi starši. Posledično tožena stranka ni dovolj raziskala dejanskega stanja o preganjanju in morebitni zaščiti, kar pa je v obravnavanem primeru tudi bistvenega pomena za določitev izvorne države in s tem tudi presoje vseh tožnikovih navedb glede preganjanja tako v Afganistanu kot v Iranu in možne zaščite. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine. Tožena stranka bo ponovno morala ugotavljati, ali bi Iran ali Afganistan lahko predstavljal tožnikovo izvorno državo.

15. Izpodbijana odločba je obremenjena tudi z bistveno kršitev pravil upravnega postopka skladno s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sicer, da se odločbe ne da preizkusiti. Utemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni prepoznala tožnikovega opisa okoliščin glede strahu kot možnega preganjanja v smislu 27. člena ZMZ. Že iz prošnje tožnika je razvidno, da je zatrjeval nevarnost v Afganistanu zaradi Talibanov, zaradi svoje hazarske narodnostne pripadnosti in zaradi ilegalnega odhoda iz države, ker jih tretirajo kot izdajalce (stran 6 prošnje). Iz izpodbijane odločbe, ki se nanaša na ocenjevanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca izhaja, da se je tožena stranka ukvarjala le z etnično pripadnostjo tožnika in njegovim strahom pred Talibani, ni pa se opredelila do tožnikove trditve, da bi bil ob vrnitvi v Afganistan v nevarnosti, ker tam ni zaželen zaradi ilegalnega odhoda iz države, saj jih sedaj tretirajo kot izdajalce ter ker je otrok in morebiti spada med ranljive osebe. To pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

16. Odločbe se ne da preizkusiti tudi v delu, ki se nanaša na navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in s strani Talibanov. Tožena stranka je navedeno preverila s pridobljenimi informacijami, in sicer gre za naslednja poročila: Afganistan: Poročilo o varnosti November 2010 – junij 2011 (II.DEL) iz leta 2011(2), DFAT Poročilo – Podatki o izvorni državi iz leta 2013(3), Afganistan – Enota za Raziskave in Ocenjevanje, Enake pravice, neenake možnosti, Udeležba žensk na afganistanskih volitvah v parlamentarne in deželne odbore iz leta 2012(4) in dokument EASO(5) (4. stran izpodbijane odločbe), pri čemer so vse pridobljene informacije tudi sestavni del upravnih spisov. Sodišče ugotavlja, da izseki informacij iz leta 2011, 2012 in 2013 v ničemer ne poročajo o varnostni situaciji v Afganistanu in v mestu Kabul, zato na njih ne more temeljiti odločitev tožene stranke o relativno dobrih in stabilnih varnostnih razmerah v mestu Kabul. Glede dela Poročila EASO 2016, natančneje EASO Country of Origin Information Report, Afganistan Security Situation, January 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, pa sodišče ugotavlja, da gre za zelo pomembno informacijo o stanju v državi Afganistan, ki pa ga tožena stranka ne bi smela upoštevati na način, kot ga je. Poročilo EASO 2016 je sestavljeno zgolj v angleškem jeziku, prevod v slovenski jezik pa ni priložen. Skladno s prvim odstavkom 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, skladno s prvim odstavkom 177. člena ZUP pa je listini, sestavljeni v tujem jeziku, treba predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno. Iz primerjave informacij, ki se nahajajo v upravnem spisu in spletnih povezav, ki jih je tožena stranka navedla kot vire teh pridobljenih informacij, izhaja, da je tožena stranka v upravnem postopku uporabila le določene izseke teh informacij, ker je npr. pri odpiranju spletne povezave za Poročilo EASO 2016 očitno, da ima to poročilo 248 strani, v upravnem spisu pa se nahajajo samo 4 strani iz tega poročila oziroma pri odpiranju ostalih spletnih povezav prav tako izhaja, da imajo dokumenti bistveno več strani, kot jih imajo dokumenti, ki se nahajajo v upravnem spisu. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi na 4. strani v 6. odstavku zapisala, da „so varnostne razmere v Kabulu, kamor bi bil prosilec po vsej verjetnosti vrnjen, relativno dobre in stabilne, čeprav tudi tam občasno prihaja do večjih ali manjših incidentov. Pri teh incidentih pa ne gre za nediskriminatorno nasilje nad civilisti, ampak so tarče politiki, vladni uradniki in vojaški konvoji, čeprav ne gre zanikati, da tudi v teh primerih občasno prihaja do žrtev med običajnimi civilisti, ki niso bili tarče“ in na 5. strani v 1. odstavku, da „teh nekaj napadov, ki se na mesec zgodi, terja majhno število žrtev med civilisti, napadi so večinoma ciljno usmerjeni“, kar smiselno ustreza delu Poročila EASO 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, v začetku 6. odstavka na 2. strani. Iz izpodbijane odločbe na straneh 3-5, kjer presoja pogoje za (ne)podelitev statusa begunca, ne izhaja, da bi tožena stranka upoštevala tudi nadaljnje besedilo dela Poročila EASO 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, na 2. strani v 6. in 7. odstavku (slednji se nadaljuje na 3. strani) navaja, da so napadi med junijem in avgustom 2015 povzročili občutno škodo tudi pri civilnem prebivalstvu. Del Poročila EASO 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, navaja dan, in sicer 7. 8. 2015, kot enega izmed najhujših dni za civilno prebivalstvo, ko so se zgodili trije napadi, kjer je bilo 368 žrtev, od tega je 42 civilistov umrlo, 313 pa jih je bilo ranjenih. Poleg tega iz Poročila EASO 2016, ki je objavljen na spletni povezavi https://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-COI-Afghanistan_Security_Situation-BZ0416001ENN_FV1.pdf na strani 26 izhaja, da je UNAMA (United Nations Assistance Mission in Afghanistan) v prvih osmih mesecih leta 2015 zabeležila najvišje število civilnih žrtev doslej oziroma na strani 27, da je UNAMA v prvi šestih mesecih leta 2015 zabeležila 1270 žrtev otrok, od katerih je bilo 320 smrtnih, kar pa predstavlja 13% porast števila žrtev v primerjavi s prvo polovico leta 2014 ter da uporniki rekrutirajo mladoletne osebe in jih uporabljajo tudi kot samomorilske napadalce. Vse zgoraj navedeno je v nasprotju z zaključkom tožene stranke, da je v Kabulu minimalna ogroženost. Izpodbijana odločba pa tako temelji na selektivno izbranih podatkih, čeprav bi tožena stranka morala relevantne vire glede stanja v izvorni državi presoditi celovito in relevantne dele poročila prevesti.

17. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v celoti in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj so bila zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka in napačne uporabe materialnega prava glede varovanja otrokovih koristi dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do vseh tožnikovih navedb, ki zanj predstavljajo dejanja preganjanja, celovito presoditi vse relevantne vire ter pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi načelo največje otrokove koristi in čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, pomagati navezati stik s starši, vse v luči Priročnika UNHCR z naslovom The Heart of the Matter, Assessing Credibility when Children Apply for Asylum in the European Union, dostopno na spletni povezavi http://www.refworld.org/pdfid/55014f434.pdf. Obenem pa bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku preveriti tudi situacijo v Iranu in Afganistanu. Potrebno je upoštevati tudi 39 odstavek uvodnih določil Direktive 2013/32/EU z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki glede ugotavljanja razmer v državi izrecno omenja tudi pridobitev točnih in ažurnih informacij EASO in UNHCR(6). V zvezi z varnostno situacijo v Kabulu pa sodišče dodaja, enako kot v zadevi I U 1962/2014 z dne 7. 1. 2015 in I U 2071/2014 z dne 15. 7. 2015, da „nasilje, če je poimenovano kot ciljno iz razloga, ker je osrednja tarča znana, ni več zgolj ciljno usmerjeno, kolikor njegovi učinki vplivajo tudi na osebe, ki niso bile izvorno mišljene kot del tega cilja. V takem primeru nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni tudi neselektiven napad na okoliške civiliste, ki so ob tem lahko prizadeti oziroma ogroženi (npr. ob napadu na stavbo, ki leži na poseljenem območju)“.

19. Tožena stranka mora v ponovljenem postopku upoštevati, da so v konkretnem primeru, če bo po presoji vseh okoliščin presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, (ob nespremenjenem dejanskem stanju) izpolnjeni vsi pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka mora o prošnji tožnika za mednarodno zaščito odločiti nemudoma in o tem izdati upravni akt najkasneje v 30 dneh od prejema te sodbe. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : UN High Commissioner for Refugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (2) :Dostopno na http://www.http://landinfo.no/asset/1842/1/1842_1.pdf opomba (3) : Dostopno na http://www.immi.gov.au/media/publications/doc/cgn-afghanistan.docx.

opomba(4) : Dostopno na http://www.areu.org.af/Uploads/EditionPdfs/1205E-Equal%20Rights%20Unequal%20Opportunities%20SP%202012.pdf.

opomba (5) : EASO Country of Origin Information Report, Afghanistan Secuirty Situation, January 2016, v nadaljevaju Poročilo EASO 2016; dostopno na http://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-COI-Afghanistan_Security_Situation-BZ0416001ENN_FV1.pdf.

opomba (6) :Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) je dne 19. 4. 2016 objavil UNHCR Eligibility Guidelines for Assessing the International Protection Needs of Asylum-Seekers from Afghanistan, dostopno na http://www.refworld.org/country,,,,AFG,,570f96564,0.html.