Jedro

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR mora sodišče v sodnem postopku presoditi (dokazno breme je na delodajalčevi strani) ne samo ali je dokazana kršitev, temveč tudi ali je kršitev hujša, ali je dokazana zatrjevana stopnja delavčeve krivde in ali res ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006 ter posledično tudi reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik iz hude malomarnosti kršil pogodbo o zaposlitvi, saj je od 1.12. do 23.12.2005 izostal z dela, ne da bi odsotnost opravičil oziroma ni upošteval zahtev delodajalca po dostavi dokazil o opravičeni odsotnosti z dela. Tožnik je bil zaradi poškodbe začasno nezmožen za delo do 18.11.2005, nato je pričel z delom, s 1.12. pa je z dela ponovno izostal, ne da bi za to imel odobritev zdravnika ali odprt bolniški stalež. Predlog za odobritev novega bolniškega staleža je imenovani zdravnik zavrgel. Kljub temu je tožnik ostal doma in se zoper odločitev imenovanega zdravnika ni pritožil in tudi ni zaprosil za dopust. Tožena stranka je bila do začetka januarja 2006 v dobri veri, da bo tožnik odsotnost opravičil z bolniškim staležem, ki ga je zatrjeval in je bila šele z dopisom osebnega zdravnika z dne 11.1.2006 obveščena o tem, da tožnik bolniškega staleža nima.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je tudi presoji prvostopnega sodišča, da listine z dne 13.1.2006, iz katerih izhaja, da tožnik ves december 2005 ni bil sposoben za fizično delo, ne morejo odločilno vplivati na odločitev. Izredna odpoved ni bila podana zato, ker bi tožnik neupravičeno izostal z dela, temveč zato, ker svoje odsotnosti delodajalcu ni opravičil z ustreznimi listinskimi dokazi. S tem je kršil svoje obveznosti iz 32. in 34. člena ZDR. Odpoved zaradi neupravičene odsotnosti bi bila res nezakonita, saj ob ugotovitvi, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben za delo, ne gre za neupravičeno odsotnost, kljub temu, da ta odsotnost ni pokrita z bolniškim staležem. Upoštevajoč zlasti dejstvo, da je tožnik še v januarju 2006 zatrjeval evidentno neresnično dejstvo, da ima odobren bolniški stalež, je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela, zato je materialno pravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka tožniku očitala kršitev dolžnosti obveščanja. Tožena stranka je trdila, da je bil tožnik neupravičeno odsoten zato, ker ni dostavil dokazil, s katerimi bi svojo odsotnost opravičil. Tožnik se je s svojim osebnim zdravnikom dogovoril, da bo njegov zdravstveni karton predložil imenovanemu zdravniku zaradi ponovne odobritve bolniškega staleža. Tožnik pa ni vedel, da bi moral biti predlogu priloženo mnenje specialista. Nesprejemljivo je stališče sodišča o hudi malomarnosti tožnika. Isto sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben za delo in da zato ne gre za neupravičeno odsotnost kljub temu, da ni bila pokrita z bolniškim staležem. Sodišče tako od tožnika zahteva, da bi prišel na delo kljub temu, da za delo ni bil sposoben. Tožena stranka je bila ves čas seznanjena z razlogi za tožnikovo odsotnost, zato kršitev dolžnosti obveščanja sploh ni podana. Tožnik je obljubljal dostavo bolniških listov, saj je na njihovi pridobitvi aktivno delal. Kdaj jih bo pridobil, ni bilo odvisno samo od njega, odločilna pa je vloga osebnega zdravnika, ki tožnika ni pravilno poučil, kako mora ravnati.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožeče stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Tudi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava skuša tožeča stranka dejansko uveljaviti le ta nedovoljeni revizijski razlog. Ugotovitev, ali obstoji zatrjevani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni najprej dejansko ugotovitev. Ker je predmet revizijske presoje sodba sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz te sodbe. In ker tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče ne more presojati, ali je pri ugotavljanju dejanskega stanja po sodišču druge stopnje, storjena kakšna kršitev določb ZPP.

Bistvena dejanska ugotovitev v izpodbijani sodbi je, da tožniku kot kršitev delovnih obveznosti ni očitana neupravičena odsotnost z dela - te kršitve po ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi ni - temveč je odpovedni razlog kršitev zakonske obveznosti obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje delavčevih pogodbenih obveznosti (34. člen ZDR). Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006 tožniku očitala tudi kršitev obveznosti iz 32. člena ZDR: upoštevanje zahtev in navodil delodajalca, konkretno zahteve po dostavi bolniških listov za čas odsotnosti.

Odsotnost z dela brez ustreznega opravičila je praviloma neupravičena in kot taka pomeni kršitev obveznosti delavca, da opravlja delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Ni pa vedno nujno, da bo taka odsotnost neupravičena. Tudi v primeru, ko delavec nima odobrenega bolniškega staleža s strani pristojnega zdravnika ali organov ZZZS, se bo lahko izkazalo, da delavec za delo ni (bil) sposoben - da je bila torej njegova odsotnost z dela upravičena.

Toda v obravnavanem primeru odsotnost z dela ni odpovedni razlog. Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje je odpovedni razlog nedvomno iz izrecno le kršenje obveznosti delavca iz 32. in 34. člena ZDR: dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil in obveznost obveščanja, oboje v zvezi z opravičilom odsotnosti z dela. Čeprav se zdi taka opredelitev morda nelogična in nerazumna, pa ni nemogoča. Delodajalec lahko presodi, da bo kot kršitev obravnaval le ta ravnanja delavca, ne da bi kot kršitev štel tudi samo odsotnost z dela (še zlasti, če dejanske okoliščine kažejo na to, da bi sama odsotnost ne bila neupravičena).

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Njegovo ravnanje je štela kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno iz hude malomarnosti. V sodnem postopku je moralo sodišče torej presoditi (dokazno breme je na podlagi drugega odstavka 82. člena na delodajalčevi strani) ne samo ali je dokazana kršitev, temveč tudi ali je kršitev hujša, ali je dokazana zatrjevana stopnja delavčeve krivde, pa tudi (na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR), ali res ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Stopnja delavčeve krivde še ne kaže tudi na to, da je bila očitana kršitev hujša, in sama po sebi tudi ne na to, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tudi če upoštevamo ugotovitve sodišča, da je tožnik očitano kršitev storil iz hude malomarnosti, to še ne dokazuje tudi, da je šlo za hujšo kršitev, ki utemeljuje odpoved brez odpovednega roka - torej izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejanskega stanja v zvezi s tem pa nobeno sodišče ni ugotavljalo. Glede dejstva, ali gre za hujšo kršitev, kot to zahteva ZDR v drugi alineji prvega odstavka 111. člena, nobeno sodišče nima dejanskih ugotovitev in obrazložitve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le gola ugotovitev, da je tožnikovo ravnanje mogoče šteti kot hujšo kršitev, ki pa se dejansko veže le na obrazložitev o stopnji tožnikove krivde. Glede pogoja iz prvega odstavka 110. člena pa prvostopna sodba nima obrazložitve, sodišče druge stopnje pa navede le, da na nemožnost za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka kaže že zgolj zatrjevanje "evidentno neresnične" odobritve bolniškega staleža. Toda po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR, je za presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. Interesa tožnika za odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani tožnika očitno ni, katere okoliščine in interese na strani tožene stranke je sodišče ugotovilo oziroma upoštevalo (na primer izgubo zaupanja in podobno), pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev obeh sodišč preuranjena, saj je bilo za pravilno uporabo materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo tudi, ali gre res za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, kot tudi okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki utemeljujejo izredno odpoved. Vprašanji sta deloma povezani, upoštevati pa je tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku (neupravičene) odsotnosti z dela sploh ni očitala kot kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje pa ni spregledati že v tem postopku ugotovljenega dejstva, da tožnik - kljub neodobreni bolniški odsotnosti - za delo v spornem času iz zdravstvenih razlogov dejansko ni bil sposoben. To pa lahko ima določen vpliv na presojo tako teže očitane kršitve kot na presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožniku se očita le neustrezno oziroma malomarno postopanje pri pridobivanju opravičila za odsotnost z dela, predvsem bolniških listov, ne pa odsotnost sama.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.