Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba in sklep I U 2226/2011

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.2226.2011 Javne finance

davčna izvršba upravna izvršba predlagatelj izvršbe upravni spor aktivna legitimacija zavrženje tožbe stroški neupravičene izvršbe
Upravno sodišče
17. april 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožeča stranka se, skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in določbami ZUP o upravni izvršbi nedenarnih obveznosti, postopka izdaje izpodbijanega akta kot stranka ni udeleževala. Kot predlagateljica izvršbe je namreč nastopala kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo. Le-ta se tudi v primeru, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti. Ker se torej izvršba ni opravila v korist tožeče stranke kot nosilke pravic po izvršilnem naslovu, temveč v javnem interesu, tožeča stranka za vložitev tožbe v delu, ki se nanaša na odločbo, ni aktivno legitimirana in je zato sodišče tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo. V ostalem delu pa tožeča stranka ima aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, saj izpodbijani sklep z naložitvijo plačila stroškov posega v njeno pravico oziroma osebno korist iz 2. in 5. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka v smislu določb ZUP ni bila udeleženka postopka, prav tako pa kršitelj (davčni dolžnik) stroškov po 116. členu ZUP nesporno ni priglasil, niti jih proti tožeči stranki ni uveljavljal, naložitev stroškov postopka tožeči stranki v razmerju do kršitelja, izvedena po uradni dolžnosti, ni pravno utemeljena. Kolikor so v postopku izdaje sklepa o izvršbi omenjeni stroški nastali in jih je kršitelj plačal, bi mu jih po mnenju sodišča moral vrniti davčni organ, ta pa bi nato stroške lahko izterjal od tožeče stranke, če so za to podani pogoji. V tem smislu je treba razumeti tudi določbo tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, po kateri v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-30-218/2011-4 z dne 7. 11. 2011, zavrže. Tožbi se v delu, ki se nanaša na sklep Ministrstva za finance št. DT 499-30-218/2011-4 z dne 7. 11. 2011, ugodi ter se v tem delu ta sklep odpravi in vrne organu druge stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance pritožbi A.A. ugodilo, sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, št. DT 42913-08951/2011-1-06032-19 z dne 7. 3. 2011 pa odpravilo. Ugotovilo je tudi, da stroški postopka niso bili priglašeni. S sklepom št. DT 499-30-218/2011-4 z dne 7. 11. 2011 pa je Ministrstvu za notranje zadeve naložilo, da mora v roku 15 dni A.A. povrniti stroške davčne izvršbe v višini 20,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Koper izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi dolga zoper A.A. zaradi neplačane globe v višini 150,00 EUR in stroškov davčne izvršbe v višini 20,86 EUR. Določil je tudi način izvršbe z rubežem do višine dveh tretjin dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov. Zoper izdani sklep se je A.A. pritožil, drugostopni organ pa meni, da je njegova pritožba utemeljena. Poudarja, da v konkretnem primeru ni sporno, da je pritožnik v roku plačal polovico izrečene globe in da je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo. To je prekrškovni organ Policijske postaje Koper s sklepom dne 22. 9. 2009 zavrgel kot prepozno vloženo. Sporno pa je vprašanje, ali mora v takšnem primeru pritožnik plačati še drugo polovico izrečene globe. Predlagateljica izvršbe je ocenila, da pritožnik, ki je zoper navedeni plačilni nalog podal zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sklepom prekrškovnega organa zavržena kot prepozno vložena, zoper naslednji sklep pa pritožnik ni vložil zahteve za sodno varstvo in obenem plačal polovico globe, z zahtevo za sodno varstvo ni uspel. Zato je dolžan plačati polno globo. Pritožbeni organ pa se na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) s takim pravnim mnenjem ne strinja. Pritožnik ni v roku, ki ga določa tretji odstavek 57. člena ZP-1 vložil zahteve za sodne varstvo. Zato je potrebno šteti, da je s plačilom polovične globe v zakonskem roku izkoristil zakonodajalčev bonus do plačila le polovične globe. S tem je poravnal obveznost v celoti. Globa je bila plačana še pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Zato je pritožbeni organ sklep o davčni izvršbi v celoti odpravil, upoštevaje 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1) in 251. člena ZUP.

V danem primeru pritožnik stroškov postopka do izdaje odločbe ni priglasil, zato je v skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, pritožbeni organ v izreku odločil v skladu z navedenim dejstvom. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da gre za davčno izvršbo na podlagi predlagateljice izvršbe zoper pritožnika. Gre za davčno izvršbo, ko opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti davčni organ na podlagi 156. člena ZDavP-2. Po določbi 152. člena ZDavP-2 plača dolžnik po izvršilnem naslovu vse stroške davčne izvršbe, v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona pa nosi vse stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Ker je predlagateljica izvršbe neupravičeno predlagala izvršbo za drugo polovico izrečene globe, je pritožbeni organ presodil, da gre v obravnavanem primeru za neupravičeno izvršbo in posledično stroške davčne izvršbe nosi predlagatelj izvršbe. Zato mu je naložil plačilo 20,86 EUR stroškov davčne izvršbe, ki jih mora poravnati davčnemu dolžniku A.A. Tožeča stranka se s tako odločitvijo davčnega organa ne strinja in odločbo izpodbija v celoti. Najprej pojasnjuje, da ima podano aktivno legitimacijo, in sicer na podlagi 57. člena ZP-1, Zakona o varnosti cestnega prometa in 146. člena ZDavP-2. Legitimacijo ima tudi zato, ker je Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ tožeči stranki z izpodbijanim sklepom naložilo povrnitev stroškov davčne izvršbe A.A., s tem pa poseglo v njene pravice oziroma njen pravni položaj. Ne strinja se z razlogovanjem glede izpodbijane odločbe in meni, da je vsebinsko napačna. Po njenem je pravica do plačila polovične globe dana le tistim kršiteljem, ki ne zahtevajo sodnega varstva, saj se s tem zagotavlja učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Meni, da glede na to, da po stališču tožene stranke predlagana davčna izvršba ni bila upravičena, sama ne more nositi stroškov davčne izvršbe. Iz druge točke dispozitiva odločbe tudi jasno izhaja, da A.A. ni priglasil nikakršnih stroškov postopka. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 116. členu jasno določa, da mora stranka zahtevati povrnitev stroškov do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Glede na to, da je toženec v svoji odločbi ugotovil, da A.A. ni priglasil nobenih stroškov in glede na to, da je zaradi tega izgubil pravico do povrnitve stroškov, toženec ni imel podlage, da tožnici naloži plačilo stroškov davčne izvršbe A.A. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, odločbo in sklep Ministrstva za finance pa odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pri izdaji odločbe ni prezrla osmega odstavka 57. člena ZP-1. Ker v obravnavanem primeru iz spisov izhaja, da je kršitelj v predpisanem roku plačal polovico izrečene globe, se omenjene zakonske določbe zanj ne more uporabiti. Meni tudi, da ni prekoračila svojih pooblastil. Tožena stranka ni odločala o višini globe, temveč je le ugotavljala, ali obstojijo pogoji za začetek davčne izvršbe. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da je kršitelj globo plačal. Zato ni bil izpolnjen pogoj obstoja davčnega dolga, kot procesne predpostavke za začetek postopka davčne izvršbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep, v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, pa jo je potrebno zavreči. Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz podatkov spisa izhaja, da se je postopka izdaje izpodbijanega akta kot stranka udeleževal le dolžnik – A.A. in da se tožena stranka, skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in določbami ZUP o upravni izvršbi nedenarnih obveznosti, postopka kot stranka ni udeleževala. Kot predlagatelj izvršbe je namreč nastopala kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo, ki se tudi v primeru, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti se namreč izvršba opravi vselej, kadar to zahteva javna korist. Ker se v obravnavanem primeru izvršba ni opravila v korist tožeče stranke, kot nosilke pravic po izvršilnem naslovu, temveč v javnem interesu, tožeča stranka za vložitev tožbe v delu, ki se nanaša na odločbo, ni aktivno legitimirana.

Ker pa gre v tem primeru za zaščito javnega interesa, je kot tožnik v upravnem sporu lahko zastopnik javnega interesa – državno pravobranilstvo, ki je v posamezni zadevi na zahtevo Vlade tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa tudi dolžna vložiti, v smislu tretjega odstavka 17. člena in 18. člena ZUS-1. Tožba je zato v delu, ki se nanaša na odločbo, vloženo po osebi, ki po določbah ZUS-1 ne more biti stranka, nedovoljena. Zato je sodišče tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V ostalem delu ima tožeča stranka po mnenju sodišča aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, saj izpodbijani sklep z naložitvijo plačila stroškov tožniku posega v njegovo pravico oziroma osebno korist iz 2. in 5. člena ZUS-1. Po preučitvi zadeve je bilo potrebno tožbi zoper izpodbijani sklep ugoditi, ter zadevo vrniti organu druge stopnje v ponovni postopek iz naslednjih razlogov. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep deloma preuranjen, deloma pa v nasprotju z zakonom. Glede na to, da je bil prvostopni sklep o davčni izvršbi odpravljen, bi moral temu slediti še sklep prvostopnega organa o vrnitvi zarubljenih sredstev kršitelju, kolikor so mu bila ta, skupaj s stroški izvršbe, že zarubljena v smislu drugega odstavka 155. člena ZDavP-2. Ta sklep pa bi moral vsebovati tudi odločitev o stroških davčne izvršbe in o tem, kdo jih bo kršitelju povrnil, če jih je ta že plačal. Tretji odstavek 152. člena ZDavP-2 določa, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona (za kar gre v danem primeru) nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Pomemben je še sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem plača stroške davčnega postopka v vsakem primeru udeleženec postopka, če jih je povzročil po svoji krivdi. Ker tožnik v smislu določil ZUP ni bil udeleženec postopka, prav tako davčni dolžnik stroškov po 116. členu ZUP nesporno ni priglasil, niti jih proti tožniku ni uveljavljal, po mnenju sodišča naložitev stroškov postopka tožeči stranki v razmerju do kršitelja, izvedena po uradni dolžnosti, ni pravno utemeljena. Kolikor so v postopku izdaje sklepa o izvršbi omenjeni stroški nastali in jih je kršitelj plačal, bi mu jih po mnenju sodišča, moral vrniti davčni organ, saj gre za strošek, ki je nastal njemu. Omenjeni strošek bi nato lahko izterjal od tožeče stranke, kolikor meni, da so za to podani pogoji. V tem smislu je potrebno razumeti tudi tretji odstavek 152. člena ZDavP-2, ki govori o tem, da nosi stroške neupravičene izvršbe (torej strošek davčnega organa in ne kršitelja) predlagatelj izvršbe, ki je v danem primeru sicer nesporno tožeča stranka. Podlage za direktno bremenitev za primer, kot je slednji, po mnenju sodišča tako ni. Tudi iz drugega odstavka 79. člena ZDavP-2 izhaja, da so stroški, ki nastanejo v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, stroški davčnega organa. Kdo bo te stroške povrnil, pa je nadaljnje vprašanje, ki iz podatkov spisa zaenkrat ni razvidno. Pri tem ni zanemarljivo, da kršitelj stroškov izvršbe, ki jih je morda plačal (o čemer ni podatkov), ni zahteval nazaj. Šele po razjasnitvi vseh nakazanih okoliščin, bo po mnenju sodišča v zadevi glede povrnitve stroškov izvršbe mogoče ponovno odločati.

Glede na navedeno je bilo potrebno na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi v delu, ki se nanaša na sklep, s sodbo izpodbijani upravni akt odpraviti ter ga vrniti pristojnemu organu v novo odločanje, da upošteva mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia