Jedro

Zaledenelost oziroma poledenelost stopnice viličarja zaradi žledu v zimskem času in zimskih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo odškodnine v višini 5.071,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I sodbenega izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 25,46 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Navaja, da se tožnik z zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje ne strinja in zato vlaga pritožbo ter sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema, da sodišče meni, da v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker mirujoč viličar ni nevarna stvar. Res je sicer, da se viličar v času škodnega dogodka ni premikal in zato sam po sebi ni predstavljal povečane nevarnosti. Vendar pa je povečano nevarnost predstavljal zaradi žleda, ki se je pojavil na stopnicah viličarja. Zato gre za povečano nevarnost, katere posledica je objektivna odgovornost delodajalca oziroma zavarovanca tožene stranke. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je žled razlog za ekskulpacijo odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ker da je bil žled nepredvidljiv pojav. Podobno vreme je bilo že nekaj dni prej (pred škodnim dogodkom) in se žled ni pojavil iznenada oziroma nepričakovano. Ne gre za višjo silo, ki bi izključevala odgovornost tožnikovega delodajalca. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je ta z direktno tožbo na podlagi določb 964. in 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) uveljavljala proti toženi stranki, zavarovalnici, pri kateri je imel delodajalec tožeče stranke v času škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost. Zaključilo je, da ni podana po tožeči stranki zatrjevana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

5. Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik dne 31. 1. 2014, torej v zimskem času, okoli 8.00 ure zjutraj poškodoval na delovnem mestu pri sestopu iz viličarja zunaj delavnice, ki ga je tožnik ustavil, da bi poravnal vilice glede na širino novega tovora, pri čemer mu je na stopnici viličarja, na kateri je bila ledena plošča (žled) zdrsnilo in si je ob tem poškodoval desno roko.

6. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravdnih strank, na katero je v pravdi vezano (člen 7/I, 212 in 284 ter 286 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določbe OZ o objektivni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 131. člena in določbe 149. - 153. člena OZ). Pravilno je poudarilo, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost le takrat, ko je stvar ali dejavnost sama po sebi tako nevarna, da je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. 7. Objektivna odškodninska odgovornost je v našem odškodninskem pravu izjema in jo je tudi po sodni praksi zato razlagati zožujoče. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mirujoči viličar ne predstavlja nevarne stvari, prav tako pa tudi sestop z viličarja ne nevarne dejavnosti. Nevarna stvar kot pravni standard je stvar, ki zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode in tako v načelu niso nevarne tiste stvari, ki takšne šele nastanejo z nepravilno uporabo ali ki postanejo nevarne v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi njih.(1) To pa zato, ker v takšnih primerih namreč vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo neka stvar prinaša sama po sebi, ampak nepravilna uporaba, opustitev dolžnega ravnanja ali pa izredne okoliščine. Ob navedenih materialno pravnih izhodiščih, ki izhajajo tudi iz sodne prakse, tako tudi zaledenelost oziroma poledenelost stopnice viličarja zaradi žledu(2) v zimskem času in zimskih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke. Opustitvenih oziroma nedopustnih ravnanj delodajalca kot podlage odškodninske odgovornosti pa tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur pritožba ne nasprotuje, ni zatrjevala.

8. Pritožba ne prereka zaključka, da mirujoči viličar sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari. Ob zgoraj obrazloženem pa pritožba tudi ne more uspeti s trditvami, da so stopnice viličarja postale nevarne zaradi žledu, ki se je pojavil na stopnicah in da zato predstavljajo nevarno stvar.

9. Ker zaledenele stopnice viličarja ne predstavljajo nevarne stvari kot podlage za objektivno odškodninsko odgovornost, tudi podredni razlog, ki ga je v utemeljitev neobstoja objektivne odškodninske odgovornosti še navedlo sodišče prve stopnje, da namreč žled predstavlja za zavarovanca tožene stranke nepredvidljiv pojav, čemur pritožba sicer nasprotuje, in torej ekskulpacijski razlog po prvem odstavku 153. člena ZPP, niti ni več odločilen.

10. Pritožba tožeče stranke je ob obrazloženem neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zaradi nepodanega odškodninskega temelja zavrnilo. Pritožba bistvenih kršitev postopka ne očita, pritožbeno sodišče pa bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP) pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Primerjaj: Obligacijski zakonik s komentarjem - 1. knjiga, GV Založba, LJ, 2003, stran 851).

Op. št. (2): Po SSKJ je žled tanka ledena obloga.