Jedro

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da so tožniki upravičeni tudi do plačila pavšalne odškodnine po 44. členu KPČBMLKEIS, čeprav so dobili izplačano nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do plačila regresa za letni dopust. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo potrdilo. V reviziji je toženec navajal, da bi bilo treba pri odločitvi uporabiti tudi določila ZOR in ZTPD in da odločitev o regresu ni obrazložena. Revizijsko sodišče je revizijo pavšalne odškodnine zavrnilo, revizijo glede regresa pa je zavrglo. Pravna narava kolektivnih pogodb je povsem drugačna kot pravna narava pogodb s področja premoženjskega prava. Kolektivne pogodbe so izraz svobodne volje podpisnikov. Nadomestilo plače ni odškodnina v civilnopravnem smislu. Pavšalna odškodnina je vnaprej določena zaradi kršitve pravice do dela, brez ugotavljanja pogojev, ki jih je treba ugotavljati za odškodnine po ZOR. Revizija glede regresa ni dovoljena, ker vsak tožnik uveljavlja regres v višini 13.000,00 SIT.

Izrek

Revizija se glede odškodnine in stroškov postopka zavrne kot neutemeljena, glede regresa za letni dopust pa se zavrže kot nedovoljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim ugodilo zahtevku tožnikov na plačilo regresa za malico v obdobju januar - maj 1993, regresa za letni dopust za leto 1992 in pavšalne odškodnine na podlagi 44. člena kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list, št. 12/91) z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo in sklep tako spremenilo, da je zavrnilo zahtevek o plačilu regresa za malico z zamudnimi obrestmi, v ostalem delu pa je odločbo potrdilo.

Zoper odločbo in sklep sodišča druge stopnje je vložil toženec na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bila odločba sodišča prve stopnje potrjena, tako spremeni, da zahtevek tožnikov zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Revizijo je utemeljil s tem, da gre za pavšalno odškodnino in ne za pogodbeno kazen. 73. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR), ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), smiselno uporablja kot republiški predpis, se sklicuje na uporabo splošnih načel o odškodninski odgovornosti, to je na zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/95 in 57/89, ZOR), ki se na podlagi omenjenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Omenjena panožna kolektivna pogodba je v 44. členu v nasprotju z zakonom, če se ne upošteva omenjenih splošnih načel. Po 71. členu ZTPDR je dopuščena pavšalna odškodnina le, če natančnega zneska odškodnine ni mogoče ugotoviti ali če bi pomenilo njegovo ugotavljanje nesorazmerne stroške. Odškodnino so dobili tožniki v obliki nadomestila osebnega dohodka. Njihov položaj je postal z izplačilom nadomestila tak kot določa 190. člen ZOR, to je, da je njihov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če jim delovno razmerje ne bi prenehalo na nezakonit način. Če so tožniki utrpeli negmotno škodo, bi bilo treba to dokazati, da bi bili upravičeni do pavšalne odškodnine. Za priznanje regresa za letni dopust ni pravne podlage, tožniki pa tudi niso zahtevali regresa za letni dopust za leto 1992. Sodišče druge stopnje svoje odločitve glede tega dela zahtevka ni obrazložilo, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP), ki se na podlagi omenjenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku (tretji odstavek 390. člena ZPP). Odgovor na revizijo je vložil tožnik Lednik, ki je predlagal naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločbo in sklep.

Revizija glede odškodnine in stroškov postopka ni utemeljena, glede regresa za letni dopust pa ni dovoljena.

Po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine na podlagi določil ZTPDR in ZOR, pri čemer pa ne upošteva, da je pravna narava kolektivnih pogodb povsem drugačna kot pravna narava pogodb s področja premoženjskega prava. Konvencija številka 87 o sindikatih in varstvu sindikalnih pravic, 1948, ki jo je sprejela splošna konferenca Mednarodne organizacije dela, (FNRJ jo je ratificirala 8.4.1958, Službeni list, FNRJ, št. 8/58 z aktom o ratifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, pa je bilo ugotovljeno, da je Republika Slovenija pravna naslednica nekdanje SFRJ tudi glede navedene konvencije), določa v prvem odstavku 3. člena, da imajo delavske in delodajalske organizacije pravico, da sprejmejo svoje statute in splošne upravne akte, da svobodno zbirajo svoje predstavnike, da se same upravljajo in oblikujejo po svoje akcijske programe. Iz prvega odstavka 112. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, in 71/93, ZDR) izhaja, da so kolektivne pogodbe izraz svobodne volje njihovih podpisnikov, ki je omejena le z določbami prisilnih predpisov. Stranke kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91 in 71/94) so torej lahko tudi v 44. členu svobodno določile posebno vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je doseči izvajanje pogodbe in zmanjševati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev in prenehanju delovnega razmerja zaradi tega razloga. Da gre za poseben institut kolektivnega delovnega prava kaže tudi naslov pred tem členom: Odškodnina za nezakonite odločitve. Iz tega naslova in vsebine navedenega člena izhaja, da sta pogodbeni stranki s tem dogovorili posebno odgovornost delodajalcev za nezakonite odločitve v zvezi z delovnimi razmerji, ki jo je treba razumeti in razlagati zunaj okvirov odškodninskega prava. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pri ugotavljanju presežkov delavcev in pri odločitvi o prenehanju delovnega razmerja kršila določbe zakona in kolektivne pogodbe, zato je dolžna plačati tudi odškodnino iz naslova 44. člena navedene kolektivne pogodbe. Delavcu pripada plača za opravljeno delo, za primere upravičene odsotnosti z dela pa mu po določbah ZDR pripada nadomestilo plače. Če je bilo s sodbo oziroma v obravnavanem primeru z sodno odločbo vzpostavljeno delovno razmerje, je delavec tudi upravičen do nadomestila plače, ki pa ni odškodnina v civilnopravnem smislu. Zato ni pravilna navedba revizije, da je treba to nadomestilo plače upoštevati pri odločanju o pavšalni odškodnini v smislu 44. člena omenjene kolektivne pogodbe. Revizijske navedbe, da določb kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti, ker so v nasprotju z zakonom, ni mogoče sprejeti. Ker gre za posebno vrsto odškodnine, tudi ni mogoče sprejeti navedbe v reviziji, da tožniki nimajo pravice do zahtevanih zneskov, ker so bili vrnjeni v delovno razmerje. Odškodnina znaša pet izplačanih povprečnih plač v podjetju zaradi kršitve pravice do dela, brez ugotavljanja pogojev, ki jih je treba ugotavljati pri priznanju odškodnine po določilih ZOR.

Drugi odstavek 382. člena ZDR določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 8.000 dinarjev. 37. člen ZPP določa pristojnost sodišč glede na vrednost spornega predmeta. Po drugem odstavku tega člena se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev. V prvem odstavku 9. člena zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih kazni (Uradni list RS, št. 55/92) je med drugim določeno, da se denarni znesek, ki se nanaša na vrednost spornega predmeta v reviziji v drugem in tretjem odstavku 382. člena ZPP zviša desetkratno. To pomeni, da je revizija dopustna le, če znaša vrednost spornega predmeta več kot 80.000,00 SIT. V obravnavanem sporu vsak tožnik zahteva regres za letni dopust v znesku 13.000,00 SIT. Ker znesek ne presega 80.000,00 SIT, revizija ni dovoljena.

Ker revizija glede plačila odškodnine in stroškov postopka ni utemeljena, jo je bilo treba na podlagi 393. člena ZPP zavrniti. Glede plačila regresa, pa jo je bilo treba na podlagi 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Odgovor na revizijo ni bil potreben, zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP trpita vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka.