Jedro

Dolžnik se je za obveznost glavnega dolžnika zavezal kot solidarni porok in plačnik. To pomeni, da ga lahko upnik terja za celo obveznost vse dotlej, dokler je bodisi glavni dolžnik bodisi on popolnoma ne poravnata oziroma dokler se v celoti ne poplača iz zastavljene nepremičnine.

Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika odškodninski zahtevek.

Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, sicer ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom, vendar je sodna praksa to prikrito pravno praznino zapolnila z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 356. člena OZ. Sodišče lahko ugovor zastaranja tako upošteva le, če se dolžnik nanj obrazloženo sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za odlog (1. točka izreka) in dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (2. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka) in da mora v roku 8 dni upniku povrniti 749,81 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za odlog izvršbe in ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi, upniku pa naloži v plačilo stroške ugovornega in pritožbenega postopka z obrestmi. Navaja, da je škoda, ki jo trpi, mnogo hujša od tiste, ki bi jo zaradi odloga lahko utrpel upnik, kar je nenazadnje razvidno tudi iz dogajanj v tem in stečajnem postopku. Od dolžnika še do danes ni prejel ničesar, medtem ko je od glavnega dolžnika v stečajnem postopku prejel znesek v višini 59,80% celotne terjatve. Jasno torej je, da bi bilo potrebno najprej dolg izterjati od preostalih zavezancev posla in ne po nepotrebnem obremenjevati dolžnika. Bistvo njegovega ugovora je neobveščanja njega kot poroka in plačnika o neplačevanju glavnega dolžnika. Dolžnik od 23. 12. 2011 ni bil več družbenik družbe A. d.o.o. Prav tako je pavšalna in neobrazložena trditev upnika, da se je s plačilom 60,16 EUR zastaranje pretrgalo. Sodišče se ni izjasnilo o njegovem ugovoru neizpolnitve dolžnosti obvestitve poroka po 1025. členu OZ in je torej v tem delu sklep neobrazložen in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi uporaba zakonske analogije z določbo 356. člena OZ glede zastaranja terjatve upnika. Gre za poroštveno izjavo, ki ne pomeni priznanja višine dolga in je znesek lahko vsekakor sporen. Napačno je sodišče upniku priznalo stroške odgovora na ugovor v celoti, dejansko pa je upnik v vmesnem času terjatev skrčil za plačani znesek 77.573,99 EUR.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (načelo formalne legalitete). Skladno z 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi izvršljiv notarski zapis, tak pa je v skladu z 20a. členom ZIZ, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (prvi odstavek); zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek); če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku (tretji odstavek).

7. V predmetni zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v obliki notarskega zapisa SV 672/2010 z dne 18. 6. 2010 sklenjene Pogodbe o dolgoročnem eurskem posojilu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki jo je dolžnik podpisal kot solidarni porok in plačnik. V njem je dolžnik pristal na neposredno izvršljivost notarskega zapisa, in sicer, da lahko upnik izterja neplačani dolg neposredno v izvršilnem postopku, bodisi z rubežem in prodajo premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na kateremkoli računu.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo podlago in vsebino dolžnikove obveznosti. Dolžnik se je za obveznost glavnega dolžnika zavezal kot solidarni porok in plačnik (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). To pomeni, da ga lahko upnik terja za celo obveznost vse dotlej, dokler je bodisi glavni dolžnik bodisi on popolnoma ne poravnata (395. člen OZ) oziroma dokler se v celoti ne poplača iz zastavljene nepremičnine.

9. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dolžnikovih ugovorov glede neizpolnjevanja upnikovih dolžnosti obveščanja poroka in zahtevanja izpolnitve od glavnega dolžnika (točka 13 obrazložitve). Očitana bistvena kršitev neobrazloženosti zato ni podana. Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika odškodninski zahtevek.

10. Določilo 1026. člena OZ varuje poroka pred upnikom, če je ob dospelosti terjatev, v razmerju do glavnega dolžnika pasiven, torej ko upnik ne terja izpolnitve obveznosti od glavnega dolžnika. Trditveno in dokazno breme, da je podal zahtevo upniku, da izterja zapadlo terjatev od glavnega dolžnika, je na dolžniku, in ker tega ni uspel izkazati, je pravilna odločitev sodišča, da je v tem delu dolžnikov ugovor neobrazložen in je terjatev upniku dolžan plačati.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dolžnikov ugovor zastaranja predmetne terjatve. Postavilo se je na pravilno materialnopravno stališče, da terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku. Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, sicer ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom, vendar je sodna praksa to prikrito pravno praznino zapolnila z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 356. člena OZ.1 Prav tako ne drži pritožbena trditev, da se desetletni zastaralni rok ne more nanašati na poroka, ki je podal poroštveno izjavo. Tudi za solidarnega poroka velja, enako kot za glavnega dolžnika, desetletni zastaralni rok. Tudi v tem primeru namreč ni nobenega dvoma o obstoju terjatve.

12. Sodišče upošteva zastaranje zgolj na ugovor, pri čemer mora stranka izrecno ugovarjati tudi zastaranje zamudnih obresti.2 Pri ugovoru zastaranja gre sicer za materialnopravni ugovor, saj se tiče temelja zahtevka, ki pa ga v postopku ni mogoče uspešno uveljavljati brez navedbe ustreznih dejstev (o zapadlosti terjatve in poteku zastaralnega roka). Da sodišče lahko presodi njegovo utemeljenost, mora imeti - kot sicer pri vsaki materialnopravni presoji razmerja med strankama - na razpolago določena dejstva, ki tako presojo sploh omogočajo. Ali povedano drugače, tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Sodišče lahko ugovor zastaranja tako upošteva le, če se dolžnik nanj obrazloženo sklicuje.

13. Upnik je svojo terjatev priglasil v stečajni postopek, ki se vodi zoper glavnega dolžnika, vendar to na obveznost dolžnika ne vpliva. Stečajni postopek nad glavnim dolžnikom namreč ne vpliva na obveznost dolžnika iz poroštvene obveznosti do upnika (drugi odstavek 1022. člena OZ). Ker pa upnik ne more dobiti poplačanega več, kot znaša njegova terjatev, lahko dolžnik v primeru hitrejšega delnega poplačila upnikove terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, v izvršilnem postopku z ugovorom po izteku roka uveljavlja (delno) prenehanje terjatve zaradi poplačila oziroma lahko upnik svoj predlog delno umakne, kot se je kasneje zgodilo tudi v predmetnem postopku.

14. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe. Dolžnik je kot razlog za odlog navajal, da je predmetni izvršilni postopek nepotreben, saj bo upnik v kratkem času poplačan v stečajnem postopku in mu tako z odlogom ne bo nastala nobena škoda, po drugi strani pa je dolžniku v času izvršbe povsem onemogočeno njegovo poslovanje, saj zaradi blokad svojih računov ne more sodelovati na nobenih javnih razpisih. ZIZ v prvem odstavku 71. člena določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (subjektivni kriterij), ob objektivnih pogojih, taksativno naštetih v 1. do 10. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Drugi odstavek 71. člena ZIZ pa določa, da sme sodišče ne glede na prejšnji odstavek na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. 15. Dolžnik je z vložitvijo ugovora sicer zadostili formalnemu - objektivnemu pogoju za odlog izvršbe, ni pa izkazal drugega, kumulativno določenega subjektivnega pogoja, to je verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi bila večja od tiste, ki bi z odlogom nastala upniku. Vsaka izvršba za dolžnika pomeni premoženjsko škodo oziroma poseg v njegovo premoženjsko sfero, zato posledice, do katerih pride že zaradi izvršbe same, ne predstavljajo pravno varovane škode. Upoštevna škoda, varovana z zgoraj citirano določbo, mora nastati oziroma se odraziti v nekih drugih dobrinah in mora presegati tisto škodo, ki je zajeta v sami realizaciji izvršbe. Dolžnik v svojem predlogu za svoje navedbe niti ni predložil nobenih dokazov. Upnik ima pravico, da preostali znesek, ki še ni bil poplačan v stečajnem postopku, še naprej terja od dolžnika v predmetni izvršbi. Morebitni slabi izgledi za uspeh izvršilnega postopka pa tudi niso razlog za odložitev izvršbe.

16. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnika in njegov predlog za odlog izvršbe kot neutemeljena zavrneta. Glede na takšno odločitev pa je pravilna tudi odločitev, da je dolžnik dolžan upniku povrniti njegove potrebne stroške ugovornega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Le te je sodišče prve stopnje glede na vrednost spornega dela, ki je bil v času odgovora na ugovor dne 11. 12. 2014 še v višini celotnega dela zahtevane terjatve (do umika je zaradi plačila dne 31. 3. 2015 prišlo kasneje) odmerilo pravilno, v skladu z veljavno zakonodajo.

17. Pritožba dolžnika je tako neutemeljena in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve in je bil torej njegov odgovor nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 858/2006 z dne 19. 3. 2009 in sklep II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 31/2013 z dne 29. 5. 2014.