Jedro

I. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo odškodnino res v dinarjih, ki so bili v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (16.5.1991) tudi v Republiki Sloveniji denarna enota. Pritožbeno sodišče pa je zadevo obravnavalo že v času (13.11.1991), ko sta že veljala Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91) in Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91). Oba navedena zakona sta začela veljati 8.10.1991, določata pa, da je denarna enota v Republiki Sloveniji tolar (1. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije), ter da se za zneske, navedene v predpisih, splošnih aktih, sodnih in upravnih aktih, na obveznicah in drugih vrednostnih papirjih, menicah, v pogodbah in drugih listinah in obvestilih, v obračunih in evidencah, izdanih oziroma nastalih do uveljavitve tega zakona, šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije (8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije). V skladu z navedenimi predpisi je zato pritožbeno sodišče tožeči stranki utemeljeno prisodilo odškodnino v slovenski denarni enoti - tolarjih.

II. Tožeča stranka je zahtevala pravično denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela na nepremoženjskem področju. Ta odškodnina ji je bila odmerjena na podlagi pravnoodločilnih dejstev, ki so obstajala ob zaključku obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje. Zato tudi zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tako stališče je v skladu s stališčem v letu 1987 obstoječih najvišjih sodišč, ki je sprejeto tudi v slovenski sodni praksi.

III. presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 10.000,00 dinarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1991 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 14.113 dinarjev. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 300.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1991 dalje do plačila, ter ji povrniti 42.090 tolarjev stroškov postopka, pritožbo drugotožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila drugotožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. S tem je določbe ZPP nepravilno uporabilo. Po določbah ZOR, na katere se izpodibjana sodba sklicuje, so plačilno sredstvo dinarji. V izreku sodbe pa je sodišče kljub temu navedlo tolarje. Zamudne obresti bi bile lahko prisojene šele od dneva seje sodišča druge stopnje in ne od dneva, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje. Tudi določba 200. člena ZOR je zmotno uporabljena. Prisojena odškodnina je previsoka in odstopa od podobnih primerov, ki jih je obravnavala sodna praksa. Višina odškodnine je bolj prilagojena trenutnim političnim razmeram, kot pa določbam zakona. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Drugotožena stranka je v pritožbi zatrjevala, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, da izrek o stroških postopka ni obrazložen, da sodba nima razlogov o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, da tožeča stranka za dokaz utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka ni predložila nobenega listinskega dokaza, ter da v obrazložitvi niso navedeni jasni razlogi o tem, kako je do prometne nezgode prišlo. V reviziji zatrjuje, da pritožbeno sodišče do teh pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena, ni zavzelo stališča oziroma, da na navedene pritožbene trditve ni odgovorilo. Ta revizijska trditev pa ni točna. Sodišče druge stopnje je namreč ravnalo tako, kot to nalaga 1. odstavek 375. člena ZPP, kar tudi jasno izhaja iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča (razlogi na 3. in 4. strani sodbe sodišča druge stopnje, s katerimi je pritožbeno sodišče odgovorilo na trditve pritožbe). Zato v reviziji smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena, v zvezi s 1. odstavkom 375. člena ZPP, ni podana.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo odškodnino res v dinarjih, ki so bili v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (16.5.1991) tudi v Republiki Sloveniji denarna enota. Pritožbeno sodišče pa je zadevo obravnavalo že v času (13.11.1991), ko sta že veljala Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91) in Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91). Oba navedena zakona sta začela veljati 8.10.1991, določata pa, da je denarna enota v Republiki Sloveniji tolar (1. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije), ter da se za zneske, navedene v predpisih, splošnih aktih, sodnih in upravnih aktih, na obveznicah in drugih vrednostnih papirjih, menicah, v pogodbah in drugih listinah in obvestilih, v obračunih in evidencah, izdanih oziroma nastalih do uveljavitve tega zakona, šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije (8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije). V skladu z navedenimi predpisi je zato pritožbeno sodišče tožeči stranki utemeljeno prisodilo odškodnino v slovenski denarni enoti - tolarjih.

Tožeča stranka je zahtevala pravično denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela na nepremoženjskem področju. Ta odškodnina ji je bila odmerjena na podlagi pravnoodločilnih dejstev, ki so obstajala ob zaključku obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje. Zato tudi zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tako stališče je v skladu s stališčem v letu 1987 obstoječih najvišjih sodišč, ki je sprejeto tudi v slovenski sodni praksi.

Revizijska trditev, da je prisojena odškodnina previsoka, je le pavšalna, trditev, da so na višino odškodnine bolj vplivale trenutne politične razmere kot pa določbe zakona, pa ni utemeljena. Kljub temu, da je revizijska trditev o previsoki odškodnini le pavšalna in glede posameznih prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo neobrazložena, je revizijsko sodišče pravilnost uporabe 200. člena ZOR preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da so bili pri prisoji denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo upoštevani vsi kriteriji iz 200. člena ZOR, zlasti pa pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, stopnja in trajanje bolečin in strahu, ne na koncu pa tudi čas tožničinega čakanja na satisfakcijo.

Iz navedenih razlogov v reviziji navedeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZOR in ZPP so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).