Jedro

Glede na Uredbo so carinske kvote morale biti realizirane v tistem obdobju, za katerega so se dodelile, zato prenos kvot v naslednje časovno obdobje ni bil mogoč. Posledično to pomeni, da tudi če bi bilo zahtevi tožeče stranke ugodeno, se carinske kvote v ponovnem postopku ne bi mogle izvršiti in potemtakem tožeča stranka morebitnih dodatnih kvot na račun kvot iz leta 2003, po letu 2003 ne more realizirati, zato si svojega pravnega položaja z naturalno restitucijo ne more izboljšati.

Zato po mnenju sodišča tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, ZUS pa tudi ne daje pravne podlage za izdajo ugotovitvene sodbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne 19. 3. 2001, s katero je prvostopni organ tožniku dodelil kvote za uvoz določene količine blaga po poreklu iz Republike Hrvaške, za katerega se plačuje carina po stopnjah ter v okviru carinskih kvot, kot je določeno z Uredbo o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v delu, ki se nanaša na kmetijske in živilske izdelke (Uradni list RS, št. 117/02, priloga 6, v nadaljevanju Uredba) in sicer za naslednje blago; drugo, čokolado v blokih, palicah ali tablicah – polnjeno pod tarifno št. 1086 31 00, v količini 2,00 ton, drugo čokolado, v blokih, palicah ali tablicah z dodanimi žitaricami, sadjem ali oreški pod tarifno št. 1806 32 10, v količini 5,00 ton in za drugo čokolado pod tarifno št. 1806 32 90 v količini 5,00 ton (točka I izreka prvostopne odločbe); tožniku ni bila dodeljena kvota, za blago pod tarifno št. 1860 31 00 v količini 2 toni, pod tarifno št. 186 32 10 v količini 30 ton in pod tarifno št. 1806 32 90 v količini 17 ton (točka II. izreka prvostopne odločbe). V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 5. člen Uredbe, ki določa, da količine blaga v okviru posamezne carinske kvote iz priloge 6 k tej Uredbi razdeli Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) po metodi komisijske delitve, ki je določena z Uredbo o načinu delitve količin blaga v okviru carinskih kvot (Uradni list RS, št. 115/02, 11/03). Ta v 11. členu določa, da količine blaga v okviru posamezne carinske kvote razdeli Agencija na predlog komisije. V nadaljevanju tožena stranka razloži, kdo sestavlja komisijo in kdo jo vodi in sklicuje, ter da sprejme kriterije za oblikovanje predlogov o razdelitvi količin blaga v okviru carinskih kvot ter poslovnik o svojem delu. Komisija je sprejela poslovnik o delovanju komisije, v katerem je navedeno, da komisija oblikuje predloge o razdelitvi količin blaga v okviru carinskih kvot na podlagi kriterijev, ki jih sprejme na svoji prvi seji. V obravnavanem primeru je kriterije komisija izoblikovala in sprejela 26. 2. 2003. V njih je navedeno, da se upošteva sprejeta kmetijska politika pri posameznem kmetijskem proizvodu in da dinamiko koriščenja dodeljenih količin določi komisija glede na razmere na domačem in tujem trgu. Poleg omenjenih splošnih kriterijev pa se upoštevajo še posebni kriteriji pri individualni delitvi kvot, po katerih imajo prednost vlagatelji, ki: a) se lahko izkažejo z referencami o realizaciji dodeljenih kvot na podlagi izdane odločbe o dodelitvi določene količine blaga v okviru carinske kvote za preteklo leto; b) kot proizvajalci in predelovalci sami predelujejo uvožene surovine; c) se v čim večji meri oskrbujejo z domačo ponudbo oz. d) se ukvarja s prodajo domačih kmetijskih in živilskih izdelkov na domačem trgu oz. imajo generalno zastopstvo za določene izdelke v Republiki Sloveniji. Po navedenih kriterijih lahko komisija v primeru večje zahtevane količine, kot je razpisana kvota za določen proizvod, pri oblikovanju predloga o razdelitvi količin vlagateljem uporabi postopek sorazmerne razdelitve razpisane kvote ter upošteva tudi mnenje oz. predloge reprezentativnega združenja proizvajalcev. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da je komisija na podlagi navedenih kriterijev predlagala, kot je razvidno iz priloženega zapisnika z dne 26. 2. 2003 (ki ga je pridobila tožena stranka), da se (pri)tožniku dodeli del zahtevane kvote in da se del zahtevane kvote zavrne. Tožena stranka ugotavlja, da v obrazložitvi res ni izrecno navedeno za vsako tarifno številko posebej, na podlagi katerega kriterija je bila dodeljena kvota za določen izdelek, vendar po mnenju tožene stranke ta pomanjkljivost ni bistvena. Iz zapisnika komisije je razvidno, katere od sprejetih kriterijev je komisija upoštevala pri pripravi predloga dodelitve kvot v obravnavani zadevi, tožena stranka pa je komisijo zaprosila tudi za dodatno obrazložitev in utemeljitev. Iz priloge zapisnika z dne 26. 2. 2003 izhaja, da je komisija upoštevala, da imajo prednost pri dodelitvi kvote za omenjeno blago tisti vlagatelji, ki kot proizvajalci in predelovalci sami predelujejo uvožene surovine, s tem da je komisija uporabila tudi postopek sorazmerne razdelitve razpisane kvote. Komisija pa je v dopisu z dne 29. 5. 2003 toženi stranki tudi dodatno obrazložila in utemeljila svoj predlog in kot glavni kriterij navedla sprejeto kmetijsko politiko pri posameznem kmetijskem proizvodu, ki temelji na reciprociteti oz. vzajemnosti in kmetijski politiki Republike Slovenije na področju pridelave in uvoza ter izvoza izdelkov.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Najprej navaja, da se izrek nanaša na neznano odločbo iz leta 2001, ki je tožnik ne pozna, v nadaljevanju pa nadaljuje, da se iz obrazložitve vidi, da je tožena stranka odločala o njeni pritožbi zoper odločbo iz leta 2003. Sklicuje se na Uredbo, po kateri je mogoče v letu 2003 v Slovenijo brez carine ali ob ugodnejši carinski stopnji uvoziti določeno količino čokolade. V tem kontekstu navaja tri proizvajalce čokolade na Hrvaškem – A.A.A., B.B.B. in C.C.C., od katerih imata prvi dve v Sloveniji svoji lastni podjetji, C.C.C. pa na območju Republike Slovenije ekskluzivno zastopa tožeča stranka, kar v praksi pomeni, da lahko morebitne tretje osebe in kupci iz Slovenije blago omenjenih podjetij kupijo bodisi pri A.A.A. in B.B.B. kot izpostavah v Sloveniji ali pa pri tožeči stranki. Nelogična je zato obrazložitev tožene stranke, da je zahtevek zavrnila zato, ker je pri dodeljevanju kvote dala prednost tistim proizvajalcem in pridelovalcem, ki sami predelujejo uvožene surovine, ker je čokolada končni izdelek, poleg tega pa je, glede na vse navedeno, hrvaško čokolado možno kupiti samo pri tožeči stranki. Postopek razdelitve ni razviden niti iz prvostopne niti iz odločbe tožene stranke, prav tako tudi ne uporaba kriterijev. Tožena stranka se sklicuje na dodatno obrazložitev komisije, ki jo tožeča stranka ne pozna (čeprav naj bi bila priložena). Po mnenju tožeče stranke odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Hkrati pa vsako razdeljevanje kvot za čokoladne izdelke, za katere je kandidirala tožeča stranka, med morebitne tretje osebe, pomeni neposredno izigravanje določil Uredbe, zaradi česar prihaja do manipulacij in nelegalnega prodajanja kontingentov na trgu. Komisija Agencije je šele na seji 26. 2. 2003 odločala, katere kriterije bo uporabila pri razdeljevanju kvot in (istega dne) obravnavala zahtevke prijaviteljev, kar ni pravilno. Tožena stranka kvote razpisuje in istočasno določa kriterije, ki bi jih morala komisija uporabljati neselektivno in na način, kot je določen v razpisu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da bi lahko komisija upoštevala tudi posebne kriterije, katerih uporaba v konkretnem primeru pa ni razvidna, saj tožnik izpolnjuje vse zahteve tudi po teh kriterijih, in bi ji morala biti priznana celotna zahtevana kvota ali pa vsaj sorazmeren del glede na število realnih uvoznikov. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in odločbo tožene stranke v zvezi z odločbo prvostopnega organa razveljavi in tožeči stranki prizna zahtevane kvote (4 tone čokolade v blokih, 35 ton druge čokolade v blokih in 22 ton druge čokolade glede na tarifne št. kot so navedene) ter ji povrne stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00, dalje ZUS) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je dopusten, če je podan pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ugoditev njegovi zahtevi mora pomeniti zanj določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes oz. pravovarstveno potrebo mora tožeča stranka v upravnem sporu izkazovati ves čas postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi gre za sporno razdelitev količin blaga v okviru posamezne carinske kvote za leto 2003 v zvezi z Uredbo o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uradni list RS, št. 117/2002), po kateri se v skladu s 5. členom, količine blaga, v okviru posamezne carinske kvote iz priloge 6 k tej Uredbi, razdelijo po metodi komisijske delitve, ki je določena z Uredbo o načinu delitve količin blaga v okviru carinskih kvot (Uradni list RS, št. 115/02, 11/03, dalje Uredba). Gre za blago, ki nosi tarifno oznako 1806 s poimenovanjem čokolada in druga živila, ki vsebujejo kakav, v količini 475 ton in obdobjem uvoza do 30. 6. 2003, in ki je bila z zapisnikom Komisije za razdeljevanje carinskih kvot Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS tudi v tej količini razdeljena med vlagatelje. Tožniku je bilo v tem okviru razdeljeno skupaj 12 ton blaga pod to tarifno številko, zavrnjen pa je bil zahtevek za 49 ton. Glede na navedeno Uredbo, ki v 10. členu določa, da ministrstvo pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano objavi razpis za celotno carinsko kvoto ali del kvote, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) pa lahko po 11. členu Uredbe razdeli količine blaga v okviru posamezne carinske kvote naenkrat ali postopoma, upoštevaje razmere na trgu zadevnega blaga, pri čemer mora biti razdelitev končana najmanj dva meseca pred iztekom leta, to pomeni, da so carinske kvote morale biti realizirane v tistem obdobju, za katerega so se dodelile, zato prenos kvot v naslednje časovno obdobje ni bil mogoč. Posledično to pomeni, da tudi če bi bilo zahtevi tožeče stranke ugodeno, se carinske kvote v ponovnem postopku ne bi mogle izvršiti in potemtakem tožeča stranka morebitnih dodatnih kvot na račun kvot iz leta 2003, po letu 2003 ne more realizirati, zato si svojega pravnega položaja z naturalno restitucijo ne more izboljšati.

Zato po mnenju sodišča tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, ZUS pa tudi ne daje pravne podlage za izdajo ugotovitvene sodbe v upravnem sporu, ter si zato tožeča stranka svojega pravnega položaja ne more izboljšati niti s pridobitvijo pravnomočne sodbe, ki bi služila kot dokaz pravnega temelja v eventuelni odškodninski tožbi pred sodiščem splošne pristojnosti (enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu št. I Up 688/2002-6 z dne 11. 5. 2005).

Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).