Jedro

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

Udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom omejilo udeležencu pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter sklenilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdalje do vključno 4. 9. 2020 (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pritožuje udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter udeleženca nemudoma odpusti z zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ter se zanj uvede druga, milejša oblika zdravljenja oziroma pomoči v domačem okolju. Meni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, in sicer da je zaradi duševne motnje in simptomov hudo ogroženo zdravje in življenje udeleženca ter zdravje in življenje drugih oseb. Ugotovitve dejanskega stanja so v nasprotju z navedbami udeleženca, ki jih je podal na zaslišanju. Udeleženec je glede zadržanja celo dvakrat zatrdil in poudaril, da je jemal zdravila in hkrati pojasnil, da se glede jemanja zdravil ni jezil na ženo ter na njo ni jezen. Nikoli tudi ni razmišljal, da bi si kaj naredil. Meni, da tudi ni izpolnjen pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, to je, da vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega, ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševnega integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar z ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS), in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

5. V 39. členu Zakona o duševnem zdravju2 so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, in sicer: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo, sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 6. Sodišče je na podlagi 61. člena ZDZdr postavilo izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., kot strokovnega pomočnika sodišča, saj je lahko le s pomočjo strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ugotovilo, ali so izpolnjene predpostavke iz citiranega 39. člena ZDZdr.

7. Izvedenec je na podlagi opravljenega kliničnega pregleda udeleženca in njegove zdravstvene dokumentacije podal mnenje, da gre pri udeležencu za že leta trajajočo psihotično bolezen in mešano obliko demence alzhheimerjevega tipa, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti in pod vplivom bolezenskega doživljanja ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Udeleženec je bil v psihiatrični bolnišnici zdravljen že 20-krat. Zaradi opustitve rednega jemanja zdravil (pri tem pa tudi ne dopusti, da mu pri jemanju zdravil pomaga žena) postane udeleženec vznemirjen, agitiran ter heteroagresiven, s čimer resno ogroža zdravje in življenje drugih, poleg tega pa bi lahko udeleženec zaradi razvijajoče se demence, ki se kaže v osebnostni in časovni neorientiranosti ter delno krajevni neorientiranosti, kognitivnemu upadu ter motenosti tako kratkoročnega kot dolgoročnega spomina, lahko padel ali se izgubil ter s tem še dodatno ogrožal sebe in svoje zdravje. Izvedenskemu mnenju pooblaščenec udeleženca ni ugovarjal. Pritožbeni očitek, da udeleženec z ničemer ne ogroža svojega zdravja in da bi bilo zdravljenje uspešno že v domačem okolju tako ostaja na pavšalni ravni.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanje njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Vzrokov motnje in ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj udeleženec v domačem okolju ne bi zmogel sodelovati in se držati navodil. 9. Ker so torej podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 v nadaljevanju ZPP. 2 Ur. l. RS, št. 77/2008, 46/2015, v nadaljevanju ZDZdr.