Jedro

Kakor hitro je v zapuščinskem postopku terjatev sporna, to ni več stvar zapuščinskega postopka, ampak stvar pravde.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugodi tako ugovoru proti sklepu D 159/99-16 z dne 19.5.2000 kot tudi ugovoru proti sklepu D 159/99-21 z dne 12.6.2000, oba navedena sklepa se razveljavita in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog dedinje N. M. dne 19.5.2000 najprej izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku D. K. prepovedalo obremeniti ali odtujiti nepremičnino, stanovanje št. 1 s površino 34,70 mý v pritličju stanovanjskega bloka X. 160, ... . Odločilo je, da dolžnik ne sme storiti nič, kar bi lahko upnici povzročilo škodo. Odločilo je, da se prepoved obremenitve in odtujitve vpiše na originalni izvod darilne pogodbe, ki jo mora D. K. predložiti sodišču v originalu v treh dneh. Odločilo je tudi, da začasna odredba velja do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka D 159/99 pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki. Dne 12.6.2000 je izdalo dopolnilni sklep in spredaj citirani sklep dopolnilo s tem, da se v izreku doda sankcija za morebitno dedičevo ravnanje v nasprotju s sklepom, in sicer se mu izreka denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT, če dedič ne bo ravnal tako kot je določeno v 2. in 3. tč. prvega sklepa.

Dedič D. K. je ugovarjal tako prvemu sklepu kot tudi dopolnilnemu sklepu, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom, torej s sklepom z dne 11.7.2000, oba ugovora zavrnilo in odločilo, da sklep o začasni odredbi v zvezi s sklepom o dopolnitvi navedenega sklepa, ostane v veljavi.

Proti sklepu se dedič D. K. pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa in najprej navaja, da je vložil ugovor tudi zoper sklep o začasni odredbi z dne 19.5.2000, vendar izpodbijani sklep tega sklepa ne omenja. Navaja tudi, da pok. B. K. ni mogel razpolagati s polovico stanovanja X. 160, ker je njegova žena M. K. to stanovanje že 28.9.1994 podarila D. K.. Upnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene nedenarne terjatve do zapuščine. Tudi nevarnosti ni verjetno izkazala. Dolžniku nastaja škoda, ker svoje stanovanje prodaja in kupuje večje, zaradi česar bi zanj nastale hujše neugodne posledice, če bi začasna odredba ostala v veljavi. Neprimerno visoka je tudi denarna kazen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijani sklep nima razlogov v zvezi z ugovorom proti začasni odredbi z dne 19.5.2000, pač pa ima samo razloge v zvezi z ugovorom proti sklepu, s katerim je bil prej citirani sklep dopolnjen, in s katerim je bila določena denarna kazen. Vendar pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v izreku odločilo o obeh ugovorih in zavrnilo oba. Ker je glede na pritožbene trditve in v zvezi s podatki v spisu celotna odločitev sodišča prve stopnje napačna - ne glede na razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje oba ugovora zavrnilo - je bilo o stvari vseeno mogoče odločati oziroma je zadostoval samo preizkus izreka izpodbijanega sklepa.

V obravnavanem primeru namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ni pogojev za izdajo začasne odredbe, v zvezi s tem pa je torej napačna odločitev sodišča prve stopnje, da se oba ugovora zavrneta. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugoditi obema ugovoroma, sklep o začasni odredbi razveljaviti in predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, je tako odločilo pritožbeno sodišče (čl. 358 in čl. 365/3 ZPP v zvezi s čl. 163 Zakona o dedovanju - ZD).

Sodišče prve stopnje sicer v sklepu o izdaji začasne odredbe pravilno citira določbo čl. 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe. Med njimi je prvi pogoj to, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Pritožbeno sodišče šteje, da ta pogoj ni izpolnjen. Upnica - dedinja namreč roti dolžniku - dediču ni izkazala verjetnosti terjatve v smislu 1. odst. 272. čl. ZIZ.

Začasno odredbo je namreč sodišče prve stopnje izdalo v zapuščinskem postopku, v katerem sodišče ugotovi, kdo so dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem ali volilojemnikom ali drugim osebam (čl. 162 ZD). Upoštevaje torej obseg odločanja v zapuščinskem postopku in upoštevaje določbe čl. 16 ZIZ o tem, kaj je terjatev v smislu tega zakona (... pravica do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve...), dedinja N. M. proti dediču v zapuščinskem postopku nima oziroma ne more imeti terjatve v smislu čl. 272 ZIZ. Kakor hitro namreč ima terjatev, ki je sporna (za obravnavanje nesporne terjatve stranke ne morejo imeti interesa), to ni več stvar zapuščinskega postopka, ampak je stvar pravde (primejaj čl. 210-213 ZD). Ko pa gre za samo zapuščino, torej za premoženje, glede katerega med dediči ni spora, da spada v zapuščino, pa ima Zakon o dedovanju dovolj instrumentov, s pomočjo katerih je zapuščino mogoče zavarovati (primerjaj čl. 145, 184 in 191 ZD).

Tudi sicer je zaenkrat le stežka zagovarjati stališče, da je trditev dedinje o tem, da 1/2 stanovanja spada v zapuščino, verjetnejša od trditev sodediča. Doslej zbrani podatki v spisu namreč kažejo, da ima dedič stanovanje v lasti na podlagi darilne pogodbe, torej zaenkrat, dokler se ne dokaže nasprotno, na podlagi veljavnega pravnega naslova. Glede na trditve strank pa bi tudi sicer celotno stanovanje zaenkrat ne moglo biti predmet začasne odredbe, pač pa kvečjemu zatrjevani solastninski delež zapustnika oziroma celo samo tisto, kar zase zahteva sodedinja, to je 1/4. To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti.