Jedro

Za izdajo akceptnega naloga mora med upnikom in dolžnikom obstajati neko pravno razmerje, ki opravičuje akceptni nalog. To pravno razmerje je naročilo. Ker tako pravno razmerje med pravdnima strankama nikoli ni obstajalo, je toženec akceptne naloge posedoval brez pravne podlage in jih mora zato vrniti.

Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

in s k l e n i l o : Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in kasneje s popravnim sklepom v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženca terjala, da ji vrne v posest akceptni nalog št. X, ki se glasi na znesek 1,354.586,00 SIT in ima datum izdaje 5.1.1993 ter datum dospetja 24.12.1997 kot tudi vse druge akceptne naloge, po katerih naj se vnovčijo sredstva v breme računa G d.d. Ljubljana in v dobro računa K.J., ali v istem roku izdati nalog APPNI Podružnica Ljubljana, da akceptni nalog št. X, ki se glasi na znesek 1,354.586,00 SIT in ima datum izstavitve 5.1.1993 ter datum dospetja 24.12.1997 kot tudi vse druge akceptne naloge, po katerih naj se vnovčijo sredstva v breme računa G d.d. Ljubljana in v dobro računa K.J., vrne neposredno v posest tožeči stranki, sicer bo ta nalog nadomestila sodba. Tožencu je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje oprostilo toženca plačila sodnih taks, in sicer z učinkom od 9.11.1998 dalje, torej od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zoper sklep pa tožeča. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP in navaja, da ni točna ugotovitev sodišča, da ni vedel povedati, kdo je podpisal in žigosal akceptne naloge. Akceptne naloge je podpisala M.Z. in tako je tudi izpovedal na glavni obravnavi. Tudi ni nikoli izjavil, da so akceptne naloge podpisali referenti iz računovodstva, ampak so ti le pripravljali akceptne naloge in jih izročali njemu, ki jih je v okviru svojih pooblastil iz del in nalog ob nastanku različnih dolžniško-upniških razmerij samostojno po lastni presoji izročal upnikom v zavarovanje njihovih terjatev.

Nadalje očita sodbi, da je zmotno zapisana trditev, da mu nihče od tožeče stranke ni dovolil in ne odobril, da bi vzel te akceptne naloge. Dejstvo je, da je v času zaposlitve izročil na desetine bianco akceptnih nalogov različnim upnikom, ne da bi za to potreboval dovoljenje oziroma odobritev. To je bilo samoumevno in je izhajalo iz narave del in nalog. Edini kriterij je bil obstoj dolžniško-upniškega razmerja in to ne glede s kom. Toženec torej ni prekoračil svojih pooblastil in ker je imel terjatev do tožeče stranke, je podana utemeljena podlaga za zavarovanje njegove terjatve z bianco akceptnimi nalogi. Nadalje pravi, da je po obrazložitvi sodbe Agencija za plačilni promet plačilo zavrnila, ker je bil žig na akceptnem nalogu drugačen od žiga na kartonu deponiranih podpisov in ker naloga ni podpisala pooblaščena oseba za podpisovanje akceptnih nalogov. V zvezi s tem toženec poudarja, da je dolžniško-upniško razmerje nastalo po pravnomočnosti sklepa z dne 10.11.1992 in pred 16.8.1993, ko M.Z. ni bila več pooblaščena za podpisovanje plačilnih nalogov. Akceptni nalogi, ki so predmet te pravde, pa izhajajo iz obdobja po pravnomočnosti sklepa pa do 16.8.1993, torej v obdobju, ko je bila za podpisovanje M.Z. še vedno pooblaščena. Agencija je zavrnila vnovčenje akceptnih nalogov na podlagi njenih internih navodil, ki so bila sprejeta šele leta 1995, ne pa zaradi podpisa nepooblaščene osebe, kot zmotno ugotavlja sodišče. Ko pa Agencija ni vnovčila akceptnih nalogov in jih je vrnila tožencu, sta oba akceptna naloga postala brez vrednosti, saj ko je akceptni nalog enkrat zavrnjen, ga ni mogoče ponovno predložiti v vnovčitev. Oba akceptna naloga sta torej brez vrednosti in sta v hrambi pri tožencu. Toliko bolj je torej nerazumna in brezpredmetna tožba, ki jo je vložila tožeča stranka in ki je imela za posledico, da so nastali pravdni stroški v znesku 149.250,00 SIT. Nadalje pritožba meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 749. čl. in prvega odst. 74. ZOR. V tem primeru namreč ne gre za naročilo, ampak za dolžniško-upniško razmerje na podlagi pravnomočnega sklepa o trajno tehnološkem višku med tožečo in toženo stranko. Svojo pritožbo toženec zaključuje, da bi morala tožeča stranka voditi evidenco akceptnih nalogov in bi tako natančno vedela, da ji akceptni nalogi manjkajo in ne, da je to ugotovila šele pred enim letom.

Tožeča stranka pa v svoji pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče oprostilo tožnika plačila taks, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz čl. 353 ZPP in navaja, da ima pravni interes za to pritožbo, kajti četudi sklep deluje od 9.11.1998, se lahko zgodi, da bo toženec vložil revizijo in bo morala tožeča stranka plačati te takse. Pri tem tožeča stranka poudarja, da je tožencu nakazala 10.11.1998 712.618,00 SIT in bo toženec lahko plačal sodne takse iz teh sredstev. Sicer pa gre vse pripisati njegovemu ravnanju, saj v odgovoru na tožbo ni niti z besedo omenil, da je Agencija zavrnila plačilo po akceptnem nalogu, niti ni tega omenil na obravanavi in je na ta način povzročil povsem nepotrebne stroške in nepotrebno delo sodišču. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, zaradi česar je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe in se jim v izogib ponavljanju tudi pridružuje. Glede na pritožbena izvajanja pa je treba dodati, da ni pomembno, ali je toženec vedel povedati, kdo je podpisal in žigosal akceptne naloge, ampak je pomembno le to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje in kot to izpove toženec sam, ko je bil zaslišan kot stranka, da je tožeči stranki odvzel tri bianco akceptne naloge in dva tudi skušal vnovčiti. Toženec nadalje pravi, da je v obrazložitvi sodbe zapisana trditev, da nihče od tožeče stranke njemu ni ne dovolil in ne odobril, da bi vzel akceptne naloge, kar pa po njegovem mnenju ni pomembno, saj je toženec v času zaposlitve izročil na desetine bianco akceptnih nalogov različnim upnikom, ne da bi potreboval dovoljenje oziroma odobritev od koga. Res je temu lahko tako, vendar pa je očitno, da je izročil bianco akceptne naloge različnim upnikom, ne bi pa smel vzeti akceptnih nalogov za pokritje lastne terjatve. S tem, ko je toženec brez pravne podlage vzel akceptne naloge, se je postavil istočasno v vlogo upnika in dolžnika.

V pritožbi zatrjuje, da je imel pravico v imenu tožeče stranke razpolagati z akceptnimi nalogi in se je zato kot dolžnik odločil, da sebi kot upniku izroči akceptne naloge in jih po preteku roka vnovči. Za izdajo akceptnega naloga mora biti med upnikom in dolžnikom neko pravno razmerje, ki opravičuje akceptni nalog. Sodišče prve stopnje to razmerje pravilno označi kot naročilo v smislu 749. čl. ZOR in tudi pravilno pravi, da v primeru, če je akceptni nalog dan v zavarovanje plačila, je pogodba o naročilu sklenjena z razveznim pogojem v smislu prvega odst. 74. čl. ZOR. Očitek toženca, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, torej ni na mestu.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je toženec nepooblaščeno vzel akceptne naloge v zavarovanje lastne terjatve in ker za to ni imel odobritve tožeče stranke, mora akceptne naloge vrniti, ne glede na to, ali so sedaj brez vrednosti, ali pa morda kakšno vrednost še imajo.

V skladu z določbo 368. čl. ZPP je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku v šestem odst. 173. čl. določa, da zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu stranke, ni pritožbe. Če zakon določa, da zoper sklep ni pritožbe, pomeni, da je pritožba nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče kot tako dolžno zavreči v skladu s 1. tč. 380. čl. ZPP.

Na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.