Jedro

Določba 202. člena KZ-1 predstavlja lex generalis določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov).

Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot direktorja obeh gospodarskih družb v javnih evidencah navedena Z. K. in B. B., za katera je sodišče ugotovilo, da gre za slamnata direktorja.

Neizpolnitev delovnopravnih obveznosti gospodarskih družb ne more razbremeniti obsojenca njegove kazenskopravne odgovornosti. Pri očitanem kaznivem dejanju je potrebno upoštevati zakonske znake po 196. členu KZ-1, iz katerega izhaja, da se mora obsojenec i) zavedati, da ne ravna po predpisih in ii) zavedati posledic svoje kršitve.

Institut priglasitve terjatev v stečajnem postopku ne vpliva na adhezijski postopek tako, da bi bilo treba slednjega ustaviti ali prekiniti, saj takšnega razmerja oziroma prednostne obravnave stečajnega postopka ne določata niti ZKP niti ZFPPIPP, takšnih stališč pa ni možno najti niti v procesni teoriji. Ker noben zakon ne določa, da je treba adhezijski postopek ustaviti oziroma prekiniti, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku (pravne ali fizične osebe) za posledico prekluzijo premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o premoženjskopravnih zahtevkih odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku. Odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih bi bila materialnopravno napačna le v primeru, če bi zagovornik zatrjeval in izkazal, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane kazenske sodbe. S poplačilom terjatev v stečajnem postopku (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena. Tega pa zagovornik z očitkom o neprijavi terjatev takšne situacije ne zatrjuje in je po logiki stvari še manj izkaže.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.100,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 30. 9. 2014 obsojenega M. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dveh let in osmih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP in plačilo sodne takse. Oškodovane A. A., S. A., D. A., R. B., D. G., S. J., Ž. P., I. P., S. R., M. R., F. I., G. V., H. H., L. V., P. R., S. S., S. M. in S. Š. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnimi priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, medtem ko je premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanih M. D., D. F., B. K., V. L., I. R. in M. P. deloma ugodilo, s preostankom pa jih napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3. 9. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da ji ugodi in pravnomočno sodbo spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da pravnomočno sodbo razveljavi ter kazensko zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru z dne 14. 9. 2015, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navedel je, da iz uvodnega dela izreka sodbe izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, prav tako je izrek sodbe jasen in ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Sklicevanje sodišča na judikat Vrhovnega sodišča in na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) šteje za utemeljeno, sodišči obeh nižjih stopenj pa sta pravilno uporabili tudi določbe o zastaranju, zato do kršitve materialnega prava ni prišlo. Vrhovni državni tožilec v odgovoru izpostavlja načelo proste presoje dokazov, na podlagi katerega je okrajno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, s takšno presojo pa se je strinjalo tudi višje sodišče, ki je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ustrezno je pojasnjena tudi odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih, vrhovni državni tožilec pa se strinja tudi z razlogi za zavrnitev predloga obrambe za izločitev sodnice posameznice. Glede na premoženjsko stanje je po njegovem mnenju, kljub obsojenčevemu osebnemu stečaju, pravilna tudi odločitev o plačilu stroškov kazenskega postopka. Na podlagi zapisanega vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenec izjave ni podal, njegov zagovornik pa se z odgovorom vrhovnega državnega tožilca ni strinjal in je v celoti vztrajal pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Izrek pravnomočne sodbe vsebuje abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja. V abstraktnem delu opisa je sodišče prve stopnje zapisalo, da obsojenec kot direktor in dejanski poslovodja svojih dveh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., od dne 1. 11. 2008 do marca 2012 na P. zavestno ni ravnal po predpisih o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in plačilu predpisanih prispevkov in je tako posamično navedene delavce prikrajšal in jim omejil pravice, ki jim pripadajo, obsojenčevo ravnanje pa je imelo pri štirinajstih delavcih za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač. Abstraktnemu delu opisa sledi konkretni del opisa v šestih točkah. Pod 1. točko konkretnega dela opisa je sodišče navedlo petinštirideset delavcev, ki jim niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer jim je obsojenec omejil pravico do plače in odvzel pravico, da bi se jim plača v opredeljenih časovnih obdobjih, za katera so bili prispevki obračunani, a ne plačani, upoštevala v izračun pokojninske osnove. Pod 2. točko konkretnega dela opisa je sodišče prve stopnje navedlo štirinajst delavcev, ki jim niso bile izplačane bruto plače, in jih je obsojenec prikrajšal za pravico do plače. V 3. točki konkretnega dela opisa je bil obsojenec spoznan za krivega, da ni poskrbel za izplačilo nadomestila plače delavcu Z. A. za čas odsotnosti z dela, ko delavec ni delal iz razlogov na strani delodajalca, in ga je prikrajšal do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela. Pod 4. točko konkretnega dela opisa so navedeni delavci, katerim obsojenec ni izplačal regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010, s čimer jih je prikrajšal za pravico do regresa za navedeni dve leti. V 5. točki konkretnega dela opisa je navedenih šest delavcev, ki jim obsojenec ni zagotovil povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom, ter jih s tem prikrajšal za pravici do povračila stroškov za prevoz in do regresa za prehrano. V zadnji, 6., točki konkretnega dela opisa pa so navedeni delavci, ki jim obsojenec ni izplačal odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, in jih tako prikrajšal za pravico do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je vsa navedena ravnanja obsojenca pravno kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, v 48. točki obrazložitve sodbe pa pojasnilo, da je obsojenec večjemu številu delavcev kontinuirano kršil več temeljnih pravic iz delovnega razmerja, kaznivo dejanje pa je bilo povezano v celoto z enotnim obsojenčevim naklepom in s časovno enotnostjo, kar utemeljuje zaključek o storitvi (enega) kaznivega dejanja v obliki kolektivnega kaznivega dejanja.

B-II.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma izpodbija pravnomočno sodbo z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona, saj iz krivdoreka ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, pravnomočna sodba pa je obremenjena tudi s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz uvoda opisa dejanja izhaja, da je imelo ravnanje obsojenca za posledico neupravičeno neizplačilo treh plač le pri štirinajstih delavcih, medtem ko je v nadaljnjih točkah izreka zapisano drugače in se zato uvodni del opisa izkaže za neutemeljenega, izrek sodbe pa v notranjem vsebinskem nasprotju, kot tudi v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

8. Vrhovno sodišče ne sprejema zagovornikovih očitkov, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ne izhajajo zakonski znaki po drugem odstavku 196. člena KZ-1, saj je v 2. točki konkretnega dela opisa konkretizirana kvalifikatorna oblika temeljnega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in je iz omenjene točke razvidno, katerim delavcem niso bile izplačane bruto plače, v katerem obdobju (pri čemer je pri vseh štirinajstih delavcih izpolnjen časovni pogoj vsaj treh zaporednih mesečnih plač, kakor ga določa drugi odstavek 196. člena KZ-1) in tudi, v kakšni višini oškodovanim delavcem plače niso bile izplačane. S tem je obsojenec navedene delavce iz 2. točke konkretnega dela opisa najmanj trikrat zaporedoma prikrajšal za pravico do plače (kar predstavlja kvalifikatorno prepovedano posledico temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1), saj ni ravnal tako, kakor veleva delovnopravna zakonodaja, konkretno 42. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, ki v tem členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, med drugim v skladu z 134. členom ZDR, iz katerega izhaja plačilno obdobje, ki ne sme biti daljše od enega meseca). Uvod opisa kaznivega dejanja pravilno in točno povzema abstraktni del iz prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, da je obsojenčevo ravnanje iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 (zavestna kršitev delovnopravnih predpisov in predpisov s področja prava socialne varnosti) pri štirinajstih delavcih povzročilo kvalifikatorno prepovedano posledico (neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač), ta abstraktni del pa je nadalje tudi pravilno konkretiziran v 2. točki konkretnega dela opisa, zato ne obstaja nasprotje znotraj izreka sodbe (pri čemer zagovornik niti ne pojasni, kaj in kje v nadaljevanju izreka sodbe je v nasprotju z njenim uvodnim - abstraktnim delom).

9. Celovit pregled zahteve za varstvo zakonitosti pokaže, da zagovornik na več mestih uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, do katere se bo Vrhovno sodišče opredelilo še v nadaljevanju te sodbe (od 14. do 19. točke), je pa že na tem mestu v zvezi s krivdorekom sodbe potrebno oceniti zagovornikovo uveljavljanje kršitve za nekonkretizirano. Kot je že v 5. točki obrazložitve te sodbe nakazano, načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je torej dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti in utemeljiti, kar predstavlja nujen pogoj, da Vrhovno sodišče lahko preizkusi utemeljenost zahteve. Ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.1 V konkretnem primeru zagovornik kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbo, da je izrek pravnomočne sodbe glede splošnega in posameznih očitkov nejasen in v notranjem vsebinskem nasprotju. Goli prepis procesne zakonske dikcije, ki predstavlja kršitev zakonitosti in dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ne da bi zagovornik pojasnil, v čem je abstraktni del opisa v vsebinskem nasprotju s samim seboj in s konkretnim delom opisa in med katerimi točkami konkretnega dela opisa se pojavlja vsebinsko nasprotje, Vrhovnemu sodišču ne omogoča preizkusa uveljavljane kršitve. Nasprotno stališče bi pomenilo delovanje Vrhovnega sodišča po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi v nasprotju z voljo stranke.

10. Zagovornik v okviru krivdoreka sodbe neutemeljeno poudarja, da je konkretni del opisa kaznivega dejanja lahko zaobjet le po 202. členu KZ-1 (kaznivo dejanje kršitev pravic iz socialnega zavarovanja) in zato izrečena ravnanja po njegovem mnenju ne bi smela biti subsumirana po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje vsa obsojenčeva ravnanja razumno in utemeljeno pravno kvalificiralo kot eno (kolektivno) kaznivo dejanje in pri tem poudarilo obsojenčev, ves čas inkriminiranega obdobja, enak subjektiven odnos do svojih zakonskih dolžnosti. To se kaže v ponavljajočem opuščanju njegovih obveznosti do delavcev v obliki neplačila prispevkov, plač in regresov, s čimer je kršil pravice delavcev iz njihovih delovnih razmerij, izničil smisel delovnih razmerij in posegel v socialno varnost delavcev, s tem pa izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1.2 Zagovornik se zato neutemeljeno zavzema za pravno opredelitev obtožbenega očitka pod 1. točko konkretnega dela opisa kaznivega dejanja po 202. členu KZ-1. Določba 202. člena KZ-1 namreč predstavlja _lex generalis_ določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov). Sodišče prve stopnje je zato 1. točko konkretnega dela opisa pravilno opisalo v celoto obsojenčevih ravnanj in jih pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, saj je iz 1. točke konkretnega dela opisa razvidno, da delavcem niso bili plačani prispevki kot del bruto plače, do katere so imeli pravico na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju.

11. Na kršitev kazenskega zakona in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP po zagovornikovem mnenju kaže tudi medsebojno nasprotujoča razlaga sodišča prve stopnje, ki v 4. točki obrazložitve sodbe zapiše, da "prepovedana posledica ni nastopila na način, kot je bil opredeljen v obtožnem aktu". S tem so po zagovornikovem mnenju razlogi prvostopenjske sodbe tudi v nasprotju z 22., 31., 48. in 50. točko njene obrazložitve. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana v 4. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. V omenjeni točki je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje obrazložilo poseg v abstraktni del opisa. Iz spremenjenega obtožnega predloga z dne 19. 9. 2014 je namreč izhajalo, da je kvalificirana prepovedana posledica (neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač po drugem odstavku 196. člena KZ-1) nastopila pri vseh petinštiridesetih delavcih iz 1. točke konkretnega dela opisa, kar pa ne izhaja iz zaključkov dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč nastop kvalificirane prepovedane posledice ugotovilo samo pri štirinajstih delavcih, opredeljenih pod 2. točko konkretnega dela opisa, temu ustrezno pa je v obsojenčevo korist spremenilo abstraktni del opisa, ki navsezadnje po ustaljeni sodni praksi niti ne predstavlja obvezne sestavine obtožnega akta oziroma sodbe. Zato z opisano abstraktno redukcijo obtožbe sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona.

12. Izpostavljena 4. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe tudi ni v vsebinskem nasprotju z 22., 31., 48. in 50. točko obrazložitve sodbe, kakor skuša prikazati zagovornik, saj se 4. točka nanaša samo na pojasnilo redukcije obtožbe - zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo obtožbenemu očitku, da niso bile izplačane tri zaporedne plače pri petinštiridesetih delavcih, temveč samo pri štirinajstih. Kot že v predhodni točki pojasnjeno, se takšno zmanjšanje števila delavcev v abstraktnem delu opisa ujema z njegovim konkretnim delom v 2. točki in se zato tudi 4. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe nanaša samo na pojasnitev zmanjšanega števila delavcev, katerim niso bile izplačane (vsaj) tri zaporedne mesečne plače. Ostale štiri točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki jih omenja zagovornik (22., 31., 48. in 50. točka), pa se po vsebini niti ne dotikajo 4. točke obrazložitve in kvečjemu pojasnjujejo: i.) vključenost prispevkov v delavčevo bruto plačo, pri čemer neplačilo prispevka pomeni hkrati omejitev delavčeve bruto plače in odvzem (v smislu zakonskega pojma prikrajšanja) njegove pravice, da bi se mu ta plača upoštevala v pokojninsko osnovo (22. točka), ii.) pravico delavcev do potnih stroškov in dodatka za prehrano, za katero so bili prav tako prikrajšani (31. točka) ter iii.) skupek vseh pravic s področja delovnega prava in prava socialne varnosti, ki jih je obsojenec kršil delavcem (obrazložitev storitve enega (kolektivnega) kaznivega dejanja - 48. točka) in obrazložitev teže kaznivega dejanja v okviru ugotovljenih obteževalnih okoliščin (50. točka). Na podlagi vsebine izpostavljenih točk obrazložitve je zato na mestu zaključek, da pravnomočna sodba v tem delu ni obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Zadnjo izmed kršitev v okviru krivdoreka pravnomočne sodbe vidi zagovornik v neutemeljenem obtožbenem očitku, ter v nejasnih in medsebojno nasprotujočih razlogih sodbe (uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) kot posledico sistemizacije njene obrazložitve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik niti določno ne pojasni, v čem vidi kršitev zakonitosti zaradi strukture obrazložitve sodbe. Takšna struktura obrazložitve, ki je med drugim glede na zakonske znake očitanega kaznivega dejanja primerna, ne more predstavljati niti razloga kršitve kazenskega zakona niti absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi za takšno strukturo obrazložitve sodbe so jasni in jih je sodišče prve stopnje podalo glede na zakonsko dikcijo prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1 ter obrazložilo v 16. točki sodbe. V njej je nakazalo obsojenčevo zavestno kršitev predpisov i) o prenehanju delovnega razmerja, ii) o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in iii) o plačilu predpisanih prispevkov; v nadaljnjih treh (a, b in c) sklopih pa očitana obsojenčeva ravnanja izčrpno in razumno obrazložilo, kar je ob presoji pritožbenih navedb ugotovilo in odgovorilo tudi višje sodišče v 4. točki obrazložitve sodbe.

14. S predhodnimi točkami je Vrhovno sodišče odgovorilo na zagovornikove neutemeljene očitke o nezakonitem izreku sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot že zapisano v 9. točki te obrazložitve, pa zagovornik na več mestih zahteve za varstvo zakonitosti očita tudi nasprotje med izrekom pravnomočne sodbe in njeno obrazložitvijo. Tako uvodoma poudarja, da je konkretni del opisa kaznivega dejanja pod 1. točko izreka v nasprotju z listinami spisa, kar utemeljuje s tem, da obsojenec ni bil dolžan plačevati prispevkov, temveč sta te bili dolžni plačevati njegovi gospodarski družbi, iz tega razloga pa je po njegovem mnenju pravno zgrešen tudi izrek sodbe pod 2. točko. Nadalje zagovornik očita, da je izrek sodbe tudi v 5. in 6. točki v nasprotju z razlogi sodbe v 32. točki njene obrazložitve in v nasprotju z listinami spisa. Ta sklop kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaključi z ugotovitvijo, da "so izrek in razlogi izpodbijane sodbe absolutno napačni, ker sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da je bil obsojenec dolžan plačevati plače in prispevke in je torej izrek nejasen, v medsebojnem nasprotju, v nasprotju z listinami spisa, izpodbijana sodba pa brez odločilnih razlogov."

15. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov.3 Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot direktorja obeh gospodarskih družb v javnih evidencah navedena Z. K. in B. B., za katera je sodišče ugotovilo, da gre za slamnata direktorja (9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). To odločilno dejstvo, konkretizirano v izreku sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi proste presoje vseh izvedenih dokazov. Zagovornik v sklopu te kršitve samo prepiše dovoljeni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), ne navede pa, v nasprotju s katerimi listinami sodnega spisa naj bi bila 1. točka konkretnega dela opisa, z navajanjem, da ni bil dolžan plačevati prispevkov obsojenec, temveč obe njegovi gospodarski družbi, pa po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi v zvezi z 2. točko konkretnega dela opisa, ki naj bi bila po zagovornikovem mnenju v nasprotju z listinami sodnega spisa in je torej očitno, da se zagovornik ne strinja s pravnomočni dokaznimi zaključki obeh sodišč nižjih stopenj. Pri tem 25. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe ni v nobenem vsebinskem nasprotju z 2. točko konkretnega dela opisa, saj je v njej obrazloženo, kako je obsojenec prikrajšal oškodovane delavce za pravico do bruto plače, ki jim pripada na podlagi kogentne določbe 42. člena ZDR, saj kot odgovorna oseba pri pravni osebi (ki je zavezanec za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja - neto plač in socialnih prispevkov) ni ravnal po določbi 42. člena ZDR. Tudi sicer zagovornik svoje graje, v čem bi bilo pravno zgrešeno sklepanje sodišča v 25. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, ne obrazloži. 16. V zvezi z izpovedbo priče J. I. zagovornik ne očita njene napačne dokazne presoje, temveč protispisnost, vendar pa pri tem ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo napačno povzelo. Upoštevaje zapisnik o glavni obravnavi z dne 13. 3. 2014 in izjavo J. I. (na listovni številki 837 pridruženega spisa I K 32230/2013) izhaja kvečjemu nasprotno; sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve sodbe pravilno navedlo njegovo izpovedbo in ugotovilo, da nikjer v kazenskem spisu ni (temu nasprotnih) dokazov o tem, da naj bi obsojenec svojo obveznost izplačila plače in regresa kompenziral z zasteklitvijo balkona in izolacijo I. hiše. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče skupaj z ostalimi listinskimi dokazi in ji v razbremenilnem delu, ki se tiče domnevnih kompenzacij obsojenca, ni verjelo. Takšen zaključek pa predstavlja del dokazne presoje, ki pa je zagovornik s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati.

17. Med trditvijo v izreku sodbe, da obsojenec "ni poskrbel za plačilo plač" in razlogi sodbe, da obsojenec "ni plačeval plač" po prepričanju Vrhovnega sodišča ni vsebinskega nasprotja, saj je jasno in je že bilo pojasnjeno, da iz kogentnih določb ZDR izhaja obveznost delodajalca, da za opravljeno delo delavcem izplača plačilo za opravljeno delo. Delodajalec mora poskrbeti za to, da bo delavcem izplačal plače in se zato v zahtevi problematizirana glagola "poskrbeti" in "izplačati" medsebojno ne izključujeta. Drži, da obsojenec kot fizična oseba po pravilih delovnega in gospodarskega prava ter po logičnem sklepanju v okviru gospodarske (kapitalske) družbe ne more biti tisti, ki izplačuje delavcem prejemke za opravljeno delo, temveč je to obveznost gospodarske družbe, pri kateri so delavci zaposleni. Da pa so obveznosti gospodarske družbe pravočasno, popolno in pravilno izpolnjene, je zadolžen in odgovarja njen direktor oziroma dejanski poslovodja. Takšno vlogo je v inkriminiranem obdobju obsojenec imel. Zato oporekanje takšnim dokaznim zaključkom ne predstavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč (ponovno) nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

18. Zagovornik očita vsebinsko nasprotje med 5. točko izreka sodbe in 32. točko njene obrazložitve, vendar med njima sploh ni vsebinske povezave. Z nadaljnjo trditvijo, da obsojenec ni bil zavezanec za plačilo odpravnin in odškodnin, pa izrecno uveljavlja nasprotje med 6. točko izreka sodbe, njenimi razlogi in listinami sodnega spisa. S takšnim uveljavljanjem kršitve zagovornik ponovno samo prepiše dovoljeni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), ne navede pa, v nasprotju s katerimi listinami sodnega spisa naj bi bila 6. točka konkretnega dela opisa. Z navedbo, da ni bil dolžan plačevati odpravnin in odškodnin obsojenec, temveč obe njegovi gospodarski družbi, pa zagovornik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je treba dodati, da delovnopravna odgovornost obsojenčevih gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., ki je bila ugotovljena s pravnomočnimi sodbami Delovnega sodišča v Mariboru in vse iz nje izvirajoče terjatve delavcev, obsojenca ne morejo razbremeniti kazenskopravne odgovornosti.

19. Iz konkretnega dela opisa izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, vsa odločilna dejstva pa so v obrazložitvi prvostopenjske sodbe razumno in izčrpno obrazložena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, i.) da je bil obsojenec v inkriminiranem obdobju direktor in dejanski poslovodja, ii.) da je obsojenec zavestno kršil predpise s področja delovnega prava in prava socialne varnosti ter pri tem odločal o prednostnih poplačilih drugih upnikov (in ne delavcev), vse z namenom nadaljnjega nemotenega opravljanja gradbene dejavnosti in s tem dal prednost kapitalu pred socialno varnostjo delavcev, iii.) katere predpise s področja delovnega prava in prava socialne varnosti je obsojenec kršil ter iv.) na kakšen način je obsojenec uresničil prepovedano posledico, ki se kaže v prikrajšanju delavcev za posamezne pravice oziroma v omejitvi pravic delavcev do (bruto) plače, kar vse je obrazloženo po posamičnih treh sklopih v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato zagovornikovo zaključno in posplošeno uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno in brez opore v podatkih kazenskega spisa.

20. Zagovornik tudi izpostavlja, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita in nepravilna, ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012, ki pa se nanaša na presojo in objekt varstva po 202. členu KZ-1 in ne po 196. členu KZ-1. Na enake pritožbene navedbe je odgovorilo že višje sodišče v 4. točki obrazložitve sodbe in pojasnilo, da se je prvostopenjsko sodišče v zvezi s citirano sodbo Vrhovnega sodišča sklicevalo na razlago ZDR in na dolžnosti delodajalca, da delavcu plača tudi socialne prispevke, ki predstavljajo del bruto plače, njeno neizplačilo (treh zaporednih plač) pa predstavlja kvalifikatorno obliko temeljnega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ki je predmet te kazenske zadeve. Vrhovno sodišče dodaja, da se s kršitvijo drugega in prvega odstavka 196. člena KZ-1 poseže v delovnopravni položaj delavca. Drži, da je po predhodno citirani sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 22840/2011 za objekt varstva po 202. členu KZ-1 šteje socialna varnost delavca, vendar ni možno spregledati, da ščiti enak objekt varstva tudi inkriminacija kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 (celotno poglavje tega dela KZ-1 namreč varuje delovno razmerje in socialno varnost delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju). Kot je bilo že v 10. točki obrazložitve te sodbe pojasnjeno, je razlika v tem, da je določba 196. člena KZ-1 specialnejša v odnosu do določbe 202. člena KZ-1. Pri 196. členu KZ-1 gre namreč za neplačilo prispevkov delavca v delovnem razmerju, pri 202. členu KZ-1 pa za vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju. Izpodbijana pravnomočna sodba zato tudi v tem pogledu ni nezakonita.

21. Glede uporabe blanketnih kazenskopravnih norm zagovornik očita, da se je sodišče prve stopnje (kakor predhodno tudi tožilstvo v obtožbenem očitku) v sodbi napačno sklicevalo na določbe dopolnilnega predpisa ZPIZ-1, saj se je ta prenehal uporabljati z dnem 1. 1. 2013 in določa drugače kot ZPIZ-2 pokojninsko osnovo starostne pokojnine, kakor tudi ostale pravice. Zaradi neupoštevanja določb ZPIZ-2 v izpodbijani sodbi tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na enake pritožbene navedbe je že višje sodišče v 5. točki obrazložitve sodbe odgovorilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo dopolnilne predpise, ki so veljali v inkriminiranem obdobju. ZPIZ-1, kot pravilno ugotavlja zagovornik, je namreč prenehal veljati in se uporabljati dne 1. 1. 2013, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno v času od 1. 11. 2008 do marca 2012, torej v času veljavnosti ZPIZ-1. Do napačne uporabe materialnega prava zato ni prišlo, saj je bil v okviru blanketne kazenskopravne norme pravilno uporabljen v inkriminiranem obdobju časovno veljaven dopolnilni predpis ZPIZ-1 in so zato vse nadaljnje zagovornikove navedbe o časovni veljavnosti in vsebinski naravi določb ZPIZ-2 z vidika presoje te kršitve nepomembne. Sodišče prve stopnje je utemeljeno citiralo določbe o vrstah pravic (4. člen ZPIZ-1) in določbe o obveznosti zavarovanja (7. člena ZPIZ-1) ter s tem povezanih dolžnosti delodajalca, da nosilcu zavarovanja (zavodu) sporoči nastanek delovnega razmerja ter v imenu in za račun delavca obračunava in plačuje prispevke, neposredno delavcem pa zagotavlja plačilo za opravljeno delo in jim plačuje druge prejemke iz delovnega razmerja. Delodajalčeva zavestna opustitev naštetih obveznosti pa je inkriminirana s 196. členom KZ-1. 22. Zagovornik izpodbijani pravnomočni sodbi očita pomanjkanje razlogov o neplačevanju socialnih prispevkov kot odločilnem dejstvu, ki ga ocenjuje Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-104/10 z dne 23. 6. 2010. Iz omenjene ustavne odločbe izhaja, da "je pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisna od same vključitve v obvezno zavarovanje, zato morebitno delodajalčevo neplačilo prispevkov ne ogroža obstoja pravic delavcev." Takšna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po zagovornikovem mnenju posledica nepravilne razlage kazenskega zakona v zvezi z neuporabljenimi določbami ZPIZ-2 in nepravilno uporabljenimi določbami ZPIZ-1. 23. Po mnenju Vrhovnega sodišča se zagovornik neutemeljeno sklicuje na omenjeno ustavno odločbo. Spregleda namreč zakonsko besedilo 196. člena KZ-1, po katerem neplačilo predpisanih prispevkov vodi v nastop prepovedane posledice, ki predstavlja prikrajšanje delavca za pravico, ki mu pripada. Ta pravica (pravica do upoštevanja plače, od katere so dejansko plačani predpisani in obračunani prispevki, v izračun pokojninske osnove in posledično pravica do starostne pokojnine) v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 delavcu pripada na podlagi plačanih prispevkov od plače. Enako je na pritožbene navedbe odgovorilo tudi višje sodišče v 5. točki obrazložitve sodbe. Pomemben pa je tudi kronološki vidik. Ustavno sodišče je odločbo, na katero se sklicuje zagovornik in v kateri je zapisalo, da je "pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisna od pokojninske dobe oziroma od vključitve v obvezno zavarovanje, morebitno neplačilo prispevkov pa ne ogroža delavčevih pravic in je pomembno le pri odmeri višine pravic", sprejelo dne 23. 6. 2010.4 Že naslednje leto je Ustavno sodišče z odločbo U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011 odločilo, da je prispevek vezan na delovnopravno razmerje, zato pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca, da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko plačal. Pri tem je dodalo, da je od plačila prispevka odvisna pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja (14. točka obrazložitve odločbe). Odmik od prvotno omenjene ustavne odločbe predstavlja tudi že omenjena sodba Vrhovnega sodišča I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo razlago, da je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti in zato prepovedana posledica (ogrozitev in poseg v socialno varnost delavca) nastopi že s samim neplačilom prispevkov. Zagovornikovo uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je zato neutemeljeno.

24. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. alineje prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele marca 2022, zato je zagovornikovo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona zaradi nastopa zastaranja neutemeljeno.

25. Med postopkom je obramba podala tri dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebne oziroma materialnopravno nerelevantne (5. točka obrazložitve sodbe, skupaj z utemeljitvami iz 6. do 11. točke in 22. točke obrazložitve sodbe), njihovi zavrnitvi pa je pritrdilo tudi višje sodišče (15. točka obrazložitve sodbe).

26. Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 9. 2014 je obramba predlagala pridobitev podatkov pri Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije o tem, ali in če, kateri delavci so že upokojeni in, ali so zaradi obsojenčevega neplačevanja prispevkov izgubili, bili prikrajšani oziroma kakorkoli omejeni za kakšno pravico iz socialnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pomen plačevanja socialnih prispevkov kot pogoja za pridobitev socialnih pravic in umeščenost socialnih prispevkov v sistemu bruto plače ter posledice njihovega neplačila obrazložilo od 20. do 22. točke sodbe in zaključilo, da prepovedana posledica pri neplačevanju prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nastopi že z samim neplačilom, zato je štelo pridobitev omenjenih podatkov od obeh zavodov za nepotrebno. Na podlagi navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik ne more uspeti z očitkom o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga po pridobitvi relevantnih podatkov o statusu in pravicah delavcev. Pri tem zagovornik kršitve niti ne pojasni in ne obrazloži, v čem so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice do obrambe, zakaj pa je sodišče njen predlog po pridobitvi podatkov na zavodih zavrnilo, je obrazloženo v tretji alineji 5. točke in na koncu 22. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Materialnopravno zmotno je stališče zagovornika, da pravica delavcev do plače zaradi neplačila prispevkov ni bila omejena, ker naj ne bi bile te pravice opredeljene z določbami ZDR. Že v 42. členu ZDR, ki ga izpostavlja tudi zagovornik, je opredeljena pravica delavca do plačila za opravljeno delo, med drugim tudi v skladu z določbo 126. člena ZDR. Iz slednje izhaja, da plačilo za delo sestavljajo i) plača, ki je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov ter ii) druge vrste plačil. Socialni prispevki so zajeti v bruto plači delavca in delavec ima pravico do njihovega plačila (oziroma pravno varovano upravičenje, kakor je poudarilo Ustavno sodišče, da bo delodajalec v delavčevem imenu in za njegov račun socialne prispevke dejansko plačal), kar pomeni, da ima delavec pravico do vsega tistega, kar mu po zakonu pripada, torej tudi pravico do plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni njegovi socialni varnosti. V prvostopenjski sodbi so vsa pravno odločilna dejstva, ki zadevajo 1. točko konkretnega dela opisa (omejitev pravic delavcev do bruto plače in prikrajšanje delavcev za pravico, da bi se jim plača, od katere so bili obračunani predpisani socialni prispevki, ne pa tudi plačani, upoštevala pri izračunu pokojninske osnove) razumno in izčrpno obrazložena, zato izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob tem velja poudariti uvodno 5. točko te obrazložitve, po kateri je Vrhovno sodišče vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, zato zagovornik s tem izrednim pravnim sredstvom ne more pod videzom kršitve pravice do obrambe (izrecno) uveljavljati razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

27. Obramba je večkrat predlagala tudi postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o tem, i) kakšen je bil finančni položaj obeh obsojenčevih gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., ii) ali sta bili gospodarski družbi objektivno zmožni plačila plač, regresov in prispevkov oškodovanim delavcem in iii) da terjatve posameznih delavcev niti po temelju niti po višini niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaznega predloga zavrnilo, saj izvedenec finančne stroške brez poslovne dokumentacije ne bi mogel odgovoriti na vprašanje o finančnem položaju gospodarskih družb. Kar pa se tiče objektivne zmožnosti obsojenčevih gospodarskih družb, da svojim delavcem izplačata prejemke iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo obremenilna dejstva, ki jih je obramba (neuspešno) izpodbijala že med dokaznim postopkom. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi javno dostopnih podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, bančnih podatkov, podatkov Davčnega urada Dravograd, podatkov evidenc sodnega registra, REK-1 in iREK obrazcev, izpisov zavarovanj Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, pravnomočnih sodb Delovnega sodišča v Mariboru, asignacijskih pogodb, pogodb o kompenzaciji, pogodb o zaposlitvi oškodovanih delavcev, njihovih izpovedb in navsezadnje tudi zagovora obsojenca ugotovilo, da sta obsojenčevi gospodarski družbi navkljub negativnemu poslovanju in blokiranim transakcijskim računom v kritičnem obdobju nemoteno opravljali gradbeno dejavnost in za to prejemali tudi določena plačila. Na podlagi tega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, višje sodišče pa je temu pritrdilo, da sta bili gospodarski družbi objektivno zmožni plačil prejemkov svojim delavcem, obsojenec kot direktor in dejanski poslovodja pa za to ni poskrbel in je zavestno kršil področne predpise in pravice delavcev ter postavljal interese kapitala pred socialno varnost delavcev.

28. Zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke zagovornik ocenjuje za neutemeljeno in ponavlja dokazno tezo, pravnomočno sodbo pa posledično smatra za nepravilno, nezakonito in v nasprotju z 29. členom Ustave RS. Ker je sodišče brez ustrezne podlage v izvedenskem mnenju zaključilo, da sta gospodarski družbi negativno poslovali, hkrati pa je zaključilo tudi, da je bil obsojenec vendarle objektivno zmožen plačevati svoje obveznosti do delavcev, so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z listinami in s tem podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ne sprejema zagovornikovih očitkov o nezakonitosti in protiustavnosti izpodbijane pravnomočne sodbe. S podajanjem lastnih dokaznih zaključkov in oceno, da sta bili obsojenčevi gospodarski družbi objektivno nezmožni plačila prejemkov delavcem, kar naj bi izhajalo iz zagovora obsojenca, izpovedb prič, bilanc stanja in izkazov poslovnega izida, zagovornik pod videzom kršitve pravice do obrambe (ki jo na več mestih zahteve niti ne konkretizira in ne izkaže njenega vpliva na zakonitost sodbe) nedovoljeno izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Ob tem zagovornik spregleda ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da potrebne listinske (poslovne) dokumentacije (tudi po vpogledu v stečajna spisa) ni niti pri sodišču, niti pri stečajnih upraviteljih, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča izvedba tega dokaza s tega vidika nemogoča, saj izvedenec brez listinskih dokazov natančnih podatkov, izvida in mnenja o finančnem položaju obeh gospodarskih družb ne bi mogel podati. Prav tako je izvedba tega dokaza nepotrebna z vidika ugotavljanja pravnega temelja in višine terjatev (pravic) posameznih oškodovanih delavcev, saj so te natančno opredeljene v (kogentnih) predpisih s področja delovnega prava in prava socialne varnosti, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno citiralo in na njihovi podlagi ugotovilo materialnopravno utemeljenost terjatev delavcev. Obsojenec je s svojimi ravnanji zavestno kršil navedene kogentne določbe in delavce prikrajšal oziroma jim omejil pravice iz delovnega razmerja, kar je sodišče tudi obrazložilo in s tem v celoti konkretiziralo vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke je tudi materialnopravno nerelevanten, saj je glede na navedene dokaze v predhodni točki sodišče prve stopnje na ravni gotovosti ugotovilo likvidna denarna sredstva obsojenčevih gospodarskih družb v kritičnem obdobju.

29. Zagovornik na več mestih zahteve poudarja, da v konkretnem primeru ni bilo možnosti ravnanja v skladu z delovnopravnimi predpisi, ker je prišlo do nezakrivljenega slabega finančnega položaja in zato obsojencu ni možno očitati direktnega naklepa, slednjega pa ne utemeljuje niti prvostopenjska sodba na straneh od 42 do 47. Vrhovno sodišče je že zapisalo, da zagovornik neutemeljeno enači kazenskopravno odgovornost obsojenca kot fizične osebe z delovnopravno odgovornostjo gospodarskih družb kot pravnih oseb. To med drugim pomeni, da neizpolnitev delovnopravnih obveznosti gospodarskih družb ne more razbremeniti obsojenca njegove kazenskopravne odgovornosti. Pri očitanem kaznivem dejanju je potrebno upoštevati zakonske znake po 196. členu KZ-1, iz katerega izhaja, da se mora obsojenec i) zavedati, da ne ravna po predpisih in ii) zavedati posledic svoje kršitve.5 Gre za sestavino direktnega naklepa, ki je izčrpno in razumno obrazložena v prvostopenjski sodbi v točkah 48 in 49. Ti razlogi so skladni in logično umeščeni v širši sklop ugotovljenih okoliščin obsojenčevega poslovanja in vodenja predmetnih gospodarskih družb, ki se tičejo opravljanja različnih gradbenih del (34. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), obsojenčevih preusmeritev plačil z asignacijami in kompenzacijami (37. in 38. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), finančnega poslovanja (41. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in postopka prisilne poravnave pri I. S., d. o. o. (42. in 43. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Direktni naklep je ob enakih pritožbenih ugovorih ocenjevalo tudi višje sodišče in ga po prepričanju Vrhovnega sodišča prav tako obrazložilo z jasnimi razlogi v 16. točki obrazložitve sodbe. Če se zagovornik s takšnimi ugotovitvami ne strinja in izpodbija ugotovljeno vsebino obsojenčeve zavesti in volje v inkriminiranem obdobju, po vsebini graja dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, kar pa ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.6

30. Kot že v predhodni točki zapisano, je sodišče prve stopnje v okviru presojanja obsojenčeve krivde ugotovilo številne okoliščine, ki kažejo na obsojenčev način gotovinskega poslovanja, njegovo neodgovorno vodenje gospodarskih družb in neustrezno ravnanje s premoženjem in osnovnimi sredstvi gospodarskih družb. Na takšno gospodarsko poslovanje med drugim kaže tudi sklenjena kupoprodajna pogodba med obsojenčevo gospodarsko družbo I., d. o. o., po kateri je prodala tovorno vozilo gospodarski družbi iz Turčije in zanj prejela kupnino, vendar pa tovornega vozila kupcu ni izročila. Ista gospodarska družba I., d. o. o., je prodala tudi tovorno vozilo in bager, vendar pa je zanju prejela na svoj transakcijski račun samo del kupnine, del kupnine je bil plačan z gotovino, preostanek kupnine pa se je kompenziral z gospodarsko družbo E., d. o. o. Gre za ugotovitev dejstev, ki v konkretni kazenski zadevi niso bila odločilna, temveč pomožna (kontrolna), saj so zgolj dodatno razsvetlila ozadje obsojenčevega poslovanja in služila preverjanju verodostojnosti obsojenčevega zagovora, predvsem pa izpovedb posameznih delavcev, iz katerih je izhajalo obsojenčevo dajanje prednosti kapitalu pred njihovo socialno varnostjo. Branje navedenih listin iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 33295/2011, ob vsem ostalem dokaznem gradivu, zato ni vneslo dvoma v dejanske in pravne zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Ne gre spregledati tudi dejstva, da so bile omenjene listine na naroku za glavno obravnavo dne 11. 9. 2014 v prisotnosti strank prebrane in je nanje obramba imela možnost pripomb, kar je tudi izrabila. Pomembno je, da je pribavo tega kazenskega spisa s pisnim dokaznim predlogom na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2014 predlagala prav obramba zaradi dokazovanja insolventnosti obsojenčevih gospodarskih družb. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti zato prihaja sam s seboj v nasprotje, češ da je sodišče zgrešeno oprlo obtožbeni očitek tudi na druge odprte kazenske postopke. Ker se po izvedbi dokaza z branjem listin pribavljenega kazenskega spisa dokazni položaj obrambe ni izboljšal in se obsojenec ni razbremenil, zagovornik ne more s tem izrednim pravnim sredstvom spreminjati svojega dokaznega stališča in uveljavljati kršitve zakonitosti sodbe kot posledico procesnih dejanj sodišča, ki jih je sam predlagal. Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi v kazenski spis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 753/2014, v katerem je zoper obsojenčevega sina M. I. vložen obtožni predlog zaradi domnevno enakega kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar pa nikjer iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi jo oprlo na te podatke in sklepalo o obsojenčevi krivdi na podlagi njegovemu sinu očitanega kaznivega dejanja. Ostali dve kazenski zadevi, v spisa katere je vpogledalo sodišče prve stopnje in jih citiralo v obrazložitvi sodbe, pa sta pravnomočno končani. Obsojenec je bil s sodbo III K 78603/2010 z dne 30. 4. 2012 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, njegov sin M. I. mlajši pa je bil s sodbo III K 24458/2012 z dne 26. 5. 2014 spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije, kaznivega dejanja zatajitve in kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev. Zato ne drži zagovornikova navedba, da je sodišče prve stopnje obtožbene očitke obsojencu zgrešeno oprlo na druge odprte kazenske postopke, prav tako ne, da je sodišče prve stopnje selektivno upoštevalo podatke drugih kazenskih postopkov. Podatki kazenskega spisa tudi kažejo, da je imela obramba ves čas možnost podajati izjave na prebrane listine in je to tudi storila. Vsi dokazi so bili pretreseni na glavni obravnavi in so se dejstva ugotavljala samo na podlagi presojanih dokazov, to pa ne predstavlja prekoračitve obtožbe in zato zagovornik neutemeljeno graja nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe.

31. Zagovornik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti poudarja, da je sodišče prve stopnje nezakonito prisodilo premoženjskopravne zahtevke in ni obrazložilo, zakaj je šestim oškodovancem priglašene premoženjskopravne zahtevke priznalo, ostale pa napotilo na pravdo. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, prav tako pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo temelja priznanih premoženjskopravnih zahtevkov in njihove dokazne podlage. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik uvodoma niti ne obrazloži, v čem vidi nezakonitost prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov, pri čemer tudi ne drži njegova trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugoditve oziroma zavrnitve posameznih premoženjskopravnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je glede v izreku sodbe omenjenih šestih oškodovancev v kazenskem spisu dovolj podatkov, da je na njihovi podlagi lahko (delno) prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke, ostale pa napotilo na pravdo, saj za njihovo odločitev bodisi ni dovolj podatkov v kazenskem spisu bodisi je o njihovih zahtevkih že bilo odločeno s sodbami delovnega sodišča. Preizkus takšne odločitve je mogoč, saj je sodišče prve stopnje glede vsakega posameznega delavca - oškodovanca zapisalo, po katerem temelju (ki ga je obrazložilo že v predhodnih treh a), b) in c) sklopih obrazložitve) in v kakšni višini mu obsojenec dolguje. V katerih listinah je imelo sodišče oporo za takšno odločitev, prav tako izhaja iz vseh predhodnih točk obrazložitve, ko so po posamičnih sklopih poleg že omenjenih kršitev predpisov, ki so imele za posledico omejitev oziroma prikrajšanje pravic delavcev, navedeni, opisani in ocenjeni tudi dokazi, iz katerih izhaja oškodovanje delavcev (na primer izpovedbe oškodovanih delavcev in njihove pogodbe o zaposlitvi, zagovor obsojenca, ki je storitev kaznivega dejanja v objektivnem smislu priznal, njegova pisna specifikacija neplačil in pisna pripoznava dolga za oškodovanega delavca D. F., REK-1 obrazci in podatki Davčnega urada Dravograd). Preizkus odločitev o prosojenih premoženjskopravnih zahtevkih posameznim delavcem je mogoč, saj je iz prvostopenjske sodbe razvidno, v katerem delu jim je bilo ugodeno, zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

32. Naslednji zagovornikov očitek v zvezi s premoženjskopravnimi zahtevki posega na ureditev gospodarskega, konkretneje stečajnega prava. Zagovornik namreč izpostavlja, da nobeden od navedenih delavcev - oškodovancev, ki jim je bil deloma priznan premoženjskopravni zahtevek, svoje terjatve ni priglasil v obsojenčevem osebnem stečaju niti ne v stečaju obsojenčevih gospodarskih družb, zato po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) te terjatve ugasnejo in je njihovo uveljavljanje v kazenskem postopku neutemeljeno. Vrhovno sodišče takšnega stališča ne sprejema in uvodoma ugotavlja, da institut priglasitve terjatev v stečajnem postopku ne vpliva na adhezijski postopek tako, da bi bilo treba slednjega ustaviti ali prekiniti, saj takšnega razmerja oziroma prednostne obravnave stečajnega postopka ne določata niti ZKP niti ZFPPIPP, takšnih stališč pa ni možno najti niti v procesni teoriji. Res je, da po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku pravne osebe prenehajo terjatve upnika v razmerju do stečajnega dolžnika, če upnik zamudi zakonsko predpisane roke za prijavo svoje terjatve, vendar je potrebno upoštevati, da z opustitvijo priglasitve terjatve v stečajnem postopku upniki (oškodovani delavci) izgubijo zgolj pravico, da zahtevajo poplačilo svojih terjatev do stečajnega dolžnika iz njegove stečajne mase (obsojenčevih gospodarskih družb), ne prenehajo pa s tem njihove terjatve _per se_ v razmerju do tretjih oseb (obsojenca).7 Upoštevati je namreč treba, da je v obravnavani kazenski zadevi po pravnomočni sodbi prisojene premoženjskopravne zahtevke dolžan plačati obsojenec in ne njegovi gospodarski družbi; on je namreč s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in bil spoznan za krivega, ne pa njegovi gospodarski družbi, zoper kateri so bili obtožbeni predlogi umaknjeni in nista bili spoznani za kazensko odgovorni po določbah Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Povedano drugače, opustitev procesnih dejanj upnikov po drugi (stečajni) zakonodaji nima za posledico razbremenitev kazenskopravne odgovornosti storilca kaznivega dejanja. To posledično pomeni, da z nepriglasitvijo terjatev (upnikov v stečajnem postopku) in prenehanjem pravne osebe na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka, ne prenehajo tudi premoženjskopravni zahtevki (oškodovancev v kazenskem postopku) do direktorja oziroma dejanskega poslovodje kot storilca kaznivega dejanja. Še toliko bolj je jasna situacija v postopku osebnega stečaja, saj po njegovem koncu stečajni dolžnik ne preneha in lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja tudi po koncu postopka osebnega stečaja, ker se v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo. Z vidika kazenskega prava velja, da je kaznivo dejanje potrebno obravnavati kot celoto, s tem pa upoštevati tudi uresničitev prepovedane (škodne) posledice in iz nje izvirajoč premoženjskopravni zahtevek, s katerim oškodovanec prosto razpolaga, o njem pa odloča kazensko sodišče po pravilih civilnega prava. Ker noben zakon ne določa, da je treba adhezijski postopek ustaviti oziroma prekiniti, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku (pravne ali fizične osebe) za posledico prekluzijo premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o premoženjskopravnih zahtevkih odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku.8 Odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih bi bila materialnopravno napačna le v primeru, če bi zagovornik zatrjeval in izkazal, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane kazenske sodbe. S poplačilom terjatev v stečajnem postopku (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena. Tega pa zagovornik z očitkom o neprijavi terjatev takšne situacije ne zatrjuje in je po logiki stvari še manj izkaže. 33. Podobno velja tudi za zagovornikov očitek, da oškodovana delavka M. P. ni upravičena do bruto plače, temveč samo do njene neto višine, saj je bil preostanek v obliki prispevkov terjatev Republike Slovenije oškodovanki v presežku nad neto plačo premoženjskopravni zahtevek nezakonito prisojen. Vrhovno sodišče odgovarja, da navedeno v zvezi s terjatvijo Republike Slovenije v sistemu bruto plače po pravilih delovnega prava, prava socialne varnosti ter davčnih predpisih sicer drži, a je potrebno upoštevati posebnosti tega kazenskega postopka in procesno situacijo, na katero je opozorilo že višje sodišče. To je namreč na enake pritožbene ugovore v 19. točki obrazložitve sodbe odgovorilo, da zagovornik spregleda obtožbeni očitek v 2. točki konkretnega dela opisa, po katerem obsojenec ni poskrbel za plačilo bruto plač poimensko določenim delavcem, tudi M. P. Ta del sodbenega izreka je obrazložen v b) sklopu od 23. do 25. točke in kot je bilo že pojasnjeno, je iz tega dela obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno in z jasnimi razlogi predstavljeno, s kakšnim ravnanjem je obsojenec prikrajšal navedenih štirinajst delavcev za pravico do plače, ki v sistemu bruto plače vključuje neto plačo in socialne prispevke. Enako kot že v predhodni točki tudi na tem mestu velja opozoriti, da zagovornik s posplošenim zatrjevanjem o aktivni stvarni legitimaciji Republike Slovenije in njenim uveljavljanjem terjatev v stečajnem postopku ne zatrjuje in še manj izkaže, da je do poplačila terjatve Republike Slovenije glede neplačanih prispevkov prišlo v stečajnem postopku še pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. Le v takem primeru bi bila odločitev kazenskega sodišča o celotni prisoji premoženjskopravnega zahtevka oškodovane delavke M. P. (glede povrnitve bruto plače) materialnopravno napačna.

34. Izmed absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik izpostavlja tudi 2. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi predsednica Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu s sklepom neutemeljeno zavrnila zahtevo obrambe za izločitev razpravljajoče sodnice. Ta se je po zagovornikovi oceni seznanila z vsebino dokazov, ki je takšna, da vpliva na njeno odločitev v obsojenčevo škodo. Vrhovno sodišče je takšne očitke že obravnavalo in izpostavilo, da izločitev sodnice ne more biti utemeljena samo z izpolnitvijo prvega od dveh kumulativno predpisanih pogojev po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Mora namreč iti za dokaz, ki i) se mora po pravilih ZKP izločiti iz kazenskega spisa, a mora biti hkrati podan tudi pogoj, da ii) bi tak dokaz zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi.9 Glede na dejstvo, da spornih izjav obsojenčeve žene v kazenskem spisu ni, višje sodišče teh izjav tudi ni pribavilo in je presojalo (samo) sklep predsednice sodišča o zavrnitvi zahteve obrambe za izločitev razpravljajoče sodnice, so zagovornikove navedbe, da "iz vsebine uradnega zaznamka izhaja neplačevanje prispevkov in vzroki zanje", premalo konkretizirane in substancirane. Zagovornik namreč samo prepiše obtožbeni očitek (neplačevanje prispevkov), ne navede pa vsebine kršitve, torej katere konkretne okoliščine kažejo na obstoj odločilnih obremenilnih dejstev, s katerimi naj bi se nedovoljeno seznanila sodnica (o vsebini tega, kar je povedala obsojenčeva žena in naj bi bilo obremenilne narave ter hkrati predstavljalo bistveno oporo obsodilni sodbi). Zagovornik torej ne navede in ne obrazloži vpliva vsebine obeh izločenih uradnih zaznamkov na nepristranskost razpravljajoče sodnice. Iz takšnega posplošenega uveljavljanja kršitve torej ni jasno, v čem naj bi ob vsem ostalem (obremenilnem) dokaznem gradivu izločena uradna zaznamka vplivala na odločitev razpravljajoče sodnice o obstoju pravno relevantnih dejstev iz opisa kaznivega dejanja. Glede na to, da sta bila uradna zaznamka izločena, iz obrazložitve prvostopenjske sodbe pa tudi ne izhaja, da bi preko njiju sodnica ugotovila obstoj odločilnih (za obsojenca obremenilnih) dejstev, zagovornik ne more uspešno uveljavljati očitane procesne kršitve. Pri tem ne gre spregledati, da sta bila uradna zaznamka izločena v skladu s pravili ZKP in se sodba nanje ne opira (kar je bistvo dokaznih prepovedi pri zasledovanju zakonitosti kazenskega postopka), kot že obrazloženo, pa zagovornik vpliva vsebine uradnih zaznamkov na sodničino odločitev ni izkazal, zato Vrhovno sodišče ocenjuje uveljavljanje te kršitve za neutemeljeno.

35. V zvezi s predhodno navedeno kršitvijo zagovornik očita tudi višjemu sodišču, da je le "nezadostno navedlo, da se s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje strinja". Vrhovno sodišče je že v več sodbah presodilo, da se višje sodišče, ob pogoju, da je iz njegove odločbe razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo, ni dolžno posebej opredeljevati do strankinih očitkov in se lahko sklicuje na odločbo sodišča nižje stopnje takrat, ko je odgovor na očitke stranke vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa se s temi argumenti strinja. To višjemu sodišču omogoča oziroma dovoljuje, da izda drugostopenjsko odločbo z nižjim standardom obrazloženosti. V konkretnem primeru se je Višje sodišče v Mariboru s pritožbo v delu očitane kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v celoti seznanilo, jo obravnavalo in se razumno, zaradi strinjanja z razlogi sodišča nižje stopnje v izogib ponavljanju, sklicevalo na sklep predsednice Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu o zavrnitvi zahteve obrambe za izločitev razpravljajoče sodnice. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče ocenjuje, da zagovornikovi očitki, ki po vsebini predstavljajo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP in 22. člena Ustave RS in pri kateri zagovornik niti ne zatrjuje in še manj izkaže vpliv zatrjevane pomanjkljive obrazložitve drugostopenjske sodbe na njeno zakonitost, niso utemeljeni.

36. Kršitev standarda obrazloženosti sodbe po prvem odstavku 395. člena ZKP je zagovornik uveljavljal tudi v zvezi z očitano pavšalno presojo pritožbenih navedb o zavrnitvi dokazov, s čemer naj bi višje sodišče kršilo 383. člen ZKP in 22. člen Ustave RS ter posledično izdalo nezakonito in arbitrarno drugostopenjsko sodbo. Gre za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega zakona, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. S posplošeno navedbo, da "je sodišče druge stopnje tozadevne pritožbene navedbe tako pavšalno presojalo", zagovornik te kršitve zakonitosti ne konkretizira, saj ne navede, v čem vidi pavšalno presojo, niti natančno ne navede, do katerih pritožbenih navedb naj bi se sodišče druge stopnje pavšalno opredelilo, tako da je šele iz konteksta zahteve mogoče razbrati, da zagovornik izpodbija instančno odločitev glede zavrnjenih dokaznih predlogov obrambe. Iz vsebine pritožbe na eni strani ter 14. in 15. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe na drugi strani je razvidno, da je pritožbeno sodišče njegove (enake) pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov v celoti presodilo in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki so utemeljevali njihovo zavrnitev. Pravilo o nižjem standardu obrazloženosti odločbe instančnega sodišča velja tudi v zvezi z dokaznimi sklepi in se zato višjemu sodišču ni treba ponovno opredeljevati do dokaznih predlogov, izvedenih dokazov oziroma razlogov za njihovo zavrnitev, če so ti razlogi vsebovani že v prvostopenjski sodbi in se višje sodišče ob celoviti pritožbeni presoji z njimi v celoti strinja. Zagovornik ob uveljavljanju te relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti ne zadosti trditvenemu bremenu, saj le posplošeno zatrjuje, da je sodba nezakonita, ne da konkretiziral kršitev in izkazal njen vpliv na zakonitost sodbe, zato z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ne more uspeti.

37. Sodišči prve in druge stopnje sta naložili obsojencu plačilo stroškov kazenskega postopka, takšno odločitev pa z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija zagovornik z utemeljitvijo, da bi sodišče moralo glede na postopek osebnega stečaja obsojenca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka. S plačilom teh stroškov bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, zato je izpodbijana sodba tudi v tem delu nezakonita, nepravilna in obremenjena s kršitvijo 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik z golim uveljavljanjem kršitve 95. člena ZKP ne zatrjuje niti ne izkaže njenega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, zato je Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Kot izhaja iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornik podaja lastno oceno (slabega) obsojenčevega premoženjskega stanja, kar bi moralo imeti za posledico oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Že višje sodišče je ob presoji te kršitve odgovorilo, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo obsojenčev osebni stečaj, a so njegove premoženjske razmere še vedno take, da omogočajo plačilo stroškov kazenskega postopka (20. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je glede na premoženjske razmere obsojenca odločilo, da je sposoben plačila stroškov kazenskega postopka, zagovornik pa se očitno ne strinja s takšno presojo dejstev in na drugačen način vrednoti odločitev nižjestopenjskih sodišč ter ne pojasni, v čem sta sodišči nižjih stopenj napačno obrazložili, da obsojenec ne more plačati stroškov kazenskega postopka. Zagovornikovi očitki v smeri nepravilne sodbe predstavljajo sicer dopusten pritožbeni razlog, ne pa tudi dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.10 Ob predhodni ugotovitvi, da zagovornik niti ne pojasni, v čem naj bi bile kršene določbe 95. člena ZKP, se zato tudi Vrhovno sodišče do takih nekonkretiziranih navedb ne more opredeliti.

38. Vrhovno sodišče je že opozorilo, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih uveljavlja bodisi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP bodisi kršitev kazenskega zakona, to pa utemeljuje z navedbami, 1.) da so zaključki prvostopenjskega sodišča o B. B. in Z. K. kot slamnatih direktorjih na podlagi listinskih dokazov napačni, 2.) da sodišče prve stopnje napačno ocenjuje izpovedbo priče A. A., zagovor obsojenca in izpise iz sodnega registra ter na njihovi podlagi napačno zaključuje, da je bil obsojenec dejanski poslovodja, 3.) da obsojenec kot fizična oseba ni opravljal nobenih gradbenih del, temveč sta gradbena dela opravljali in gospodarsko poslovali njegovi gospodarski družbi, kar dokazujejo podpisane asignacijske pogodbe, 4.) da je sodišče prve stopnje spregledalo trud obsojenca, ki si je z ustreznim poslovanjem in zagotovitvijo stvarnega vložka prizadeval za uspešno dokončanje postopka prisilne poravnave svojih gospodarskih družb, 5.) da je v celotnem kritičnem obdobju šlo kvečjemu za nezakrivljeno slabo finančno stanje obeh obsojenčevih gospodarskih družb, ki nista mogli izterjati lastnih odprtih terjatev do drugih gospodarskih družb, kar sta potrdila tudi oba stečajna upravitelja in zaposlena delavka A. K. in 6.) da je sodišče prve stopnje spregledalo, da v kritičnem obdobju obsojenčevi gospodarski družbi nista imeli gradbenega materiala in osnovnih sredstev, zato neutemeljeno verjame izpovedbama delavcev S. J. in D. G. S takimi navedbami zagovornik polemizira z oceno izvedenih dokazov in zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, v izpodbijani pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena in je dejansko stanje bodisi zmotno bodisi nepopolno ugotovljeno. Na nekaterih mestih (na primer v zvezi s poslovanjem obsojenčevih gospodarskih družb, ocenjevanjem izpovedb posameznih oškodovanih delavcev in ugotavljanjem obsojencu očitanih ravnanj po izreku prvostopenjske sodbe) zagovornik pod videzom kršitve zakonitosti izrecno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavljanje takšnih kršitev z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno, zato zagovornik tudi v tem delu s tem izrednim pravnim sredstvom ne more biti uspešen (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

39. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

40. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni M. I. dolžan plačati sodno takso v višini 1.100,00 EUR po tarifni številki 7114 v zvezi s tarifnima številkama 7152 in 7301 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008. 2 Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 32967/2012 z dne 12. 2. 2014. 3 Podoben položaj obsojenca izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 12608/2014 z dne 16. 2. 2017 in I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017. 4 Mag. Andrej Ferlinc v članku v Pravni praksi št. 15-16/2011 z dne 21. 4. 2011 ugotavlja, da je vprašanje 192. člena ZPIZ-1, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče, povezano z vprašanjem, ali delavec izgubi delovno dobo, če prispevki niso bili plačani. Po citirani zakonski določbi delavci ne izgubijo te pravice (torej pravice do upoštevanja delovne dobe). Delavcu se obdobje, za katero so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunani (ne pa tudi plačani) lahko šteje kot delovna doba, vendar pa se neplačanih prispevkov še vedno ne more šteti v odmero pokojnine in je zato pokojnina zaradi neplačanih prispevkov nižja. 5 Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 341, 2. točka. 6 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 38346/2010 z dne 4. 10. 2012, I Ips 19056/2013 z dne 3. 7. 2014, I Ips 53223/2010 z dne 1. 9. 2011 in druge. 7 Tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 6. 2013, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2014 z dne 21. 1. 2016 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 89/2015 z dne 22. 11. 2016. 8 Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7854/2011 z dne 5. 3. 2015, v kateri je obrazloženo razmerje med adhezijskim postopkom in postopkom osebnega stečaja. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8020/2014 z dne 1. 10. 2015 in Komentar ZKP, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 786, 11. točka. 10 Komentar ZKP, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 810, 9. točka in sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 17137/2014 z dne 21. 4. 2016.