Jedro

Za kupnino se šteje vsaka izročitev premoženja kupca prodajalcu, za katerega sta stranki soglasni, da predstavlja kupnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da so kupna pogodba z dne 10. 11. 1998, dodatek k njej z dne 29. 08. 2000 in dodatek z dne 11. 07. 2003, ki sta jih sklenila F. L. st. kot prodajalec in F. L. ml. kot kupec, delno nični, in sicer v delu, kolikor vrednost nepremičnine, ki je predmet pogodbe, presega 100.000,00 DEM kupnine, in v tem delu prikrivajo sklenjeno darilno pogodbo, v posledici česar se v zapuščinsko premoženje po pokojnem F. L. st. vrne darilo, dano toženi stranki F. L. ml. na podlagi predhodno navedene pogodbe do 3/12. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženim strankam pravdne stroške v znesku 4.561,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da samo razsodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo namena oškodovanja tožnikov ob sklenitvi obravnavanih kupnih pogodb. Zmotni so zaključki sodišča, da sta pogodbeni stranki imeli v mislih prav kupno pogodbo in ne darilne. Odnos pokojnega F. L. st. do svojih otrok iz prejšnjega zakona je bil znan tudi toženim strankam, prvemu tožencu pa je bilo znano tudi, da jih želi oče izključiti iz dedovanja, kar je bilo razvidno že iz njegove oporoke. Ta svoj namen je dosegel s sklepanjem obravnavane pogodbe z aneksi. Da je šlo za darilno pogodbo, je razvidno iz razmeroma nizko določene kupnine in dejstva, da naj bi bila slednja plačana že ob podpisu pogodbe, kar se je izkazalo za netočno. Po ugotovitvah izvedenca je bila dejanska vrednost nepremičnin bistveno večja od pogodbene, pri čemer je temelj vsake pogodbe ravno ta, da se predmet realno oceni. Obligacijski zakonik (OZ) med temeljnimi načeli določa načelo enake vrednosti dajatev pri sklepanju dvostranskih pogodb, načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic, kar v konkretnem primeru pogodbeni stranki nista upoštevali. Okoliščine primera jasno kažejo, da sta prvo tožena stranka in F. L. st. sklenila navidezno kupoprodajno pogodbo z namenom prikriti darilno pogodbo, s katero je želel oče toženih strank slednji zapustiti premoženje in prikrajšati otroke iz prejšnjega zakona. Nobena od zaslišanih prič, z izjemo prvo tožene stranke same, ni neposredno zaznala in potrdila dejstva, da naj bi tožena stranka morala kupiti posestvo od očeta ter da mu je tožena stranka dajala denar prav zaradi nakupa nepremičnin. Prav tako sporna pogodba nima vseh elementov, ki so potrebni za veljavno kupoprodajno pogodbo. Kupnina s strani tožene stranke namreč ni bila izročena ne ob podpisu pogodbe, ne kasneje, navedbe v pogodbi glede plačila kupnine pa so se izkazale za neresnične. V kolikor bi med pogodbenima strankama obstajal dogovor, da je prvi toženec očetu plačeval za odkup nepremičnine, bi to zagotovo bilo zavedeno v kupoprodajni pogodbi. F. L. st. je imel nepremičnine tudi v posesti in torej predmet kupoprodajne pogodbe ni bil niti izročen. Obrazložitev sodišča glede razhajanja zapisa v pogodbi, da je bila kupnina že plačana, čeprav dejansko ni bila, je povsem nerazumljiva. Prvi toženec je namreč sam pojasnil, da naj bi očetu plačeval še pred njegovo smrtjo, kar pa je bilo leto kasneje, kot so bili overjeni podpisi na pogodbi. To priča, da kupnina ni bila poravnana niti v letu 2003. Pritožba ni utemeljena.

Da je bila volja F. L. st. in F. L. ml., pogodbenih strank tu obravnavane kupne pogodbe z aneksi (priloga A7), s sklenitvijo te pogodbe prav nakup in prodaja tam navedenih nepremičnin in da ta pogodba ni bila navidezna, niti ne, v kolikor je dejanska vrednost nepremičnin presegala kupnino 100.000,00 DEM, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej zadnja dva odstavka na 5. strani, 6. stran in prva dva odstavka na 7. strani) utemelji s prepričljivimi, na dokazih temelječimi in logičnimi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Teh razlogov in na podlagi njih sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo niti pritožbeni pomisleki, o katerih se je, v kolikor je to bilo potrebno, opredelilo že sodišče prve stopnje. Skladno določbi 66. člena ob sklepanju sporne pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pozneje in sedaj enako 50. člen OZ, mora biti navideznost sklenjene pogodbe v zavesti strank, ki takšno pogodbo sklepajo. Tožena stranka je z njene strani predlaganimi dokazi uspela dokazati pravo voljo ob sklepanju kupne pogodbe in aneksov iz priloge A7, torej da je bila v zavesti pogodbenih strank sklenitev kupne pogodbe in ne morebiti darilne, niti ne vsaj delno darilne. Dokazno breme, da navedena kupna pogodba dejansko prikriva darilno, je bilo na tožeči stranki in ta ne ponudi nobenega direktnega dokaza v ta namen. Zgolj na podlagi s strani tožeče stranke zatrjevanih domnev o darilu (z namenom oškodovanja tožnikov) pa sodišče dejansko ne more šteti za dokazanega tega dejstva. Protispisna je torej pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi ugotavljalo namena oškodovanja tožnikov, ker je to posredno storilo s tem, ko je ugotovilo dejansko voljo pogodbenih strank, torej da sklepata kupno pogodbo resnično, ne le navidezno. V kolikor pritožba očita kršitev temeljnih načel pri sklepanju pogodbe, so te navedbe za ta pritožbeni postopek irelevantne, ker se s tožbo ne uveljavlja ničnost pogodbe, niti se ne izpodbija njeno veljavnost iz tega vzroka.

Kupnina je bila izročena z mesečnimi plačili pokojnemu očetu, kot jih ugotovi sodišče prve stopnje. Torej ni res, kot trdi pritožba, da kupnina ne bi bila izročena nikdar (ne ob podpisu, ne pozneje). Za kupnino se namreč šteje vsaka izročitev premoženja kupca prodajalcu, za katerega sta stranki soglasni, da predstavlja kupnino. Takšna mesečna plačila, ki se štejejo za kupnino, je sodišče prve stopnje, kot je bilo že navedeno, ugotovilo. Povsem razumljivi in prepričljivi so tudi razlogi (glej 2. odstavek na 7. strani izpodbijane sodbe), ko sodišče prve stopnje pojasni razhajanje med zapisom v pogodbi A7, da je kupnina že plačana, in dejstvom, da je prvi toženec to plačeval očetu tudi pozneje, vse do njegove smrti. Bistveno in relevantno je, da sta prvi toženec in njegov oče bila soglasna, da je kupnina v celoti plačana in da je kupna pogodba iz priloge A7 to tudi dejansko.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).