Jedro

Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, izda odločbo o sporu brez razpisa naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 440,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 08. 2009 dalje do plačila ter povračilo stroškov postopka v znesku 122,10 EUR v 15 dneh od prejema odpravka sodne odločbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi, oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ni pa teh navedb preverilo z izvedbo predlaganih dokazov tožene stranke. Tožena stranka je vztrajala na izvedbi predlaganih dokazov, soglašala je tudi s postopkom mediacije. Ker pa mediacijski postopek ni bil izveden, je pričakovala, da bo sodišče razpisalo glavno obravnavo, vendar je izvedbo naroka za glavno obravnavo sodišče izpustilo in izdalo sodbo na podlagi navedb tožeče stranke. Vse predlagane dokaze in verodostojna dejstva bi stranke navajale na glavni obravnavi in šele po izvedeni glavni obravnavi bi sodišče pravično presodilo. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Nadalje se pokaže, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi pa so nejasni. Zlasti nejasno je tisto, kar se navaja o vsebini listin oziroma o izpovedbah v postopku pred tožečo stranko. Sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, to je Obligacijski zakonik.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti (vrednost spora v konkretni zadevi ne presega 2000 EUR, ki jo kot mejo za to vrsto spora določa 443. člen ZPP) dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Izjema velja le v primeru, ko je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 458. čl. ZPP). Izključeno je tudi uveljavljanje relativnih kršitev postopka po 1. odst. 339. člena ZPP.

6. ZPP v 2. odst. 454. člena določa, da sodišče v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.

7. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče obe pravdni stranki pozvalo, da v 8 dneh sporočita, ali zahtevata izvedbo naroka ali ne. Ker je tožena stranka sodišču poslala pisno izjavo (l. št. 24), da izvedbe naroka ne zahteva, enako izjavo pa je dala tudi tožeča stranka, je sodišče ravnalo pravilno, ko je v zadevi odločilo brez naroka, saj tudi sicer nobena od pravdnih strank ni predlagala dokazov, ki bi jih bilo mogoče izvesti le na naroku (npr. zaslišanja strank ali prič). Ob podani izjavi, da naroka ne zahteva, zato ni mogoče slediti navedbam pritožnika, da je pričakoval njegov razpis. Očitana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena in je pritožba v tem delu neutemeljena.

8. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba jasna, v njej ni nasprotij in ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o času, načinu in vzrokih za prenehanje tožnikove dejavnosti. Posledično je njen pritožbeni preizkus mogoč. Pri očitkih pritožnika, ki se nanašajo na ugotovitve prvega sodišča o predčasnem zaprtju pritožnikovega podjetja, gre vsebinsko za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in torej kvečjemu za pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ni dopusten pritožbeni razlog, zato pritožbeno sodišče na ta del pritožbe podrobneje ne odgovarja.

9. Očitek, da sodišče ni izvedlo dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP in da je upoštevalo zgolj navedbe (in dokaze) tožeče stranke, bi lahko, če bi bil utemeljen (pa ni), predstavljal kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Prvo sodišče je namreč odločilo na podlagi listinskih dokazil, ki sta jih predložili pravdni stranki in je ob tem upoštevalo ne samo dokaze tožeče, ampak tudi vse dokaze, ki jih je (pravočasno) predlagala tožena stranka. Na tej podlagi je izvedlo dokazno oceno v smislu 8. člen ZPP. Ob tem je pritožnika potrebno opozoriti, da je v postopkih v sporih majhne vrednosti dokaze mogoče predlagati le v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP. To je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja (glej 4. odstavek obrazložitve na str. 4. sodbe). Na naroku, tudi če bi bil izveden, torej tožena stranka novih dokaznih predlogov ne bi mogla dati. Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo tudi do trditev obeh pravdnih strank.

10. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka pred potekom najmanj dveh let prenehala s samozaposlitvijo, je upoštevajoč 8. člen sklenjene pogodbe z dne 23. 05. 2006, odločitev prvega sodišča tudi materialno pravno pravilna. Pogodba namreč v tem členu jasno določa, da gre v primeru, ko prejemnik (v tem primeru tožena stranka) samozaposlitve ne ohrani vsaj dve leti, za nenamensko porabo sredstev (2. odstavek), Zavod RS za zaposlovanje (tožeča stranka) pa ima posledično pravico odstopiti od pogodbe (3. odstavek) in terjati sorazmeren del prejetih sredstev.

11. Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi le-te, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora, nosi sama.